Knjiga Draga, draga Brenda je zbirka ljubezenskih pisem, ki jih je Henry Miller pisal v zadnjih letih svojega življenja. Namenjena so bila njegovi (zadnji) veliki ljubezni Brendi Venus.
Kdo je bil Henry Miller?
Henry Miller je pustil velik pečat na literarni krajini in po svoje vplival na razvoj književnosti 20. stoletja. Med njegovimi najbolj znanimi deli so Rakov povratnik, Seksus, napisal je tudi Črno pomlad in Kozorogovega povratnika.
Za njegovo pisanje je značilno mešanje avtobiografskih elementov s konstrukti domišljije, vključujejo pa tudi socialno angažirane elemente, filozofsko refleksijo in nadrealizem ter in misticizem. Njegovo pisanje je zelo neposredno, včasih vulgarno. Zaslovel je z Rakovim povratnikom, ki je (med drugim) zgodba o njegovem zakonu.
Ko je njegova takratna žena rokopis prebrala, ni bila navdušena. Zgrozila se je zaradi načina, kako je Miller prikazal njuno skupno življenje. Dejansko se je June takrat odselila iz Pariza in z njim ni več hotela govoriti. (Ob raziskovanju sem naletela tudi na zgodbo June Smith, ki je precej zanimiva. Miller je zaradi nje pustil ženo in otroke. Bila je plesalka, ki se je potem nekako zapletla tudi v razmerje z Jean Kronski, pesnico in umetnico, ki se je preselila k njima z Millerjem. Z Jean je vmes celo pobegnila v Paris, pa se je po prepiru vrnila k Millerju. Povezujejo jo tudi z Anaïs Nin (poročena Anaïs je imela poleg tega afero še z Millerjem), ki je (podobno kot Miller!) postala obsedena z June in jo vključila v svoja dela, čeprav je vedno zanikala, da bi se med njima kaj tudi dejansko zgodilo.)
Te osebe se v pismih pojavljajo bežno. Sploh o June Miller ne piše rad, kljub temu pa jo omenja v odgovorih na Brendina vprašanja.
Brenda Venus
Ko sta se »spoznala«, je bila Brenda stara 24 let, Miller pa krepko čez 80. V eni od knjig v antikvariatu je Brenda našla pismo z Millerjevim naslovom in mu pisala.
To se je hitro razvilo v redno dopisovanje. Miller se v pismih drži svojega sloga – včasih je nepopisno romantičen, spet drugič neverjetno vulgaren (poudarjam, zelo!). Prevzel je vlogo njenega mentorja, sanjaril o njenih oblinah in ji dal vedeti, da je njegova muza.
Brenda je bila takrat mlada igralka na začetku svoje poti. Objavljena korespondenca je enostranska in vključuje samo Millerjeva pisma. Tu in tam je v knjigi Brendin komentar, ki pojasni določene okoliščine in naravo njunega odnosa. Ta je ostal platoničen, pa čeprav je Miller še tako sanjaril o njej tudi na precej surov, seksualen način.
Pisma, ki jih je pisal Henry Miller
Knjiga me je pritegnila. Ponudi uvid v nek odnos, obenem pa nagovarja bralčevo radovednost. Poleg tega rada pišem (in prejemam) pisma, ki s seboj prinesejo cele zgodbe. Pisma so mi pri srcu. Morda sem si želela, da bi bila vključena tudi Brendina pisma, ki si jih je mogoče samo približno predstavljati. Lahko jih sestavimo iz koščkov odgovorov, ki jih Miller raztrese v svojem pisanju.
Je pa res, da Miller navede, da so njena pisma skrita v veliki skrinji. Kdo ve, kaj se je s to skrinjo zgodilo po njegovi smrti.
Draga, draga Brenda
Knjiga dobro predstavi presek nekega razmerja. Všeč mi je bil vpogled, ki ga nudi. Miller se zaveda svojih pomanjkljivosti in se jih tudi dotakne. Vulgarnost v pismih je nekaj, česar Brenda v živo ni nikoli doživela od Millerja.
Iz njegovih pisem seva skrb, pa tudi ljubezen in želja, da bi Brendi stal ob strani in jo naučil tudi kaj novega ter ji pomagal. Millerjevi prijatelji so bili prepričani, da ga je ravno ljubezen do Brende držala pokonci in mu pomagala v zadnjih letih ter mu jih polepšala.
Knjigo sem prejela kot recenzijski izvod od Založbe Forma7. Nisem povsem vedela, kaj pričakovati, sem pa ob branju uživala. Henry Miller je bil izjemno razgledan možakar, konec koncev pa še vedno tudi to: star moški, ki je užival ob fantaziranju in je imel ženske izjemno rad.
Na zadnji strani knjige je stavek, ki jo morda še najbolje opiše: »Prostaški … včasih zoprn, a predvsem zaljubljen, živahen, razuzdan, strasten in vznemirljivo pohoten.« (Kirkus Reviews)
Morda ne branje za vse. Bi ga pa priporočila tistim bolj radovednim – nekaj fascinantnega je na branju pisem, skoraj prepovedanega. Na svoj račun pa bodo prišli tudi oboževalci Henryja Millerja, ker se tudi v pismih drži vsega, zaradi česar je zaslovel.
