Sem neozdravljiva zasvojenka z vsem literarnim. Knjige kupujem, berem, posojam, kupčkam, razporejam po policah, brskam za njimi po antikvariatih ter tu in tam tudi lektoriram in urejam. O njih se neskončno rada pogovarjam, še raje pa o njih pišem. Obožujem literarne večere z najljubšimi avtorji ter preobrazbe literature v glasbene, filmske, likovne in gledališke podobe. Še posebej zaljubljena pa sem v poezijo. Vidim jo povsod, tudi v kamnih, najljubši šalci kave, madežih na kavbojkah, bančnih izpiskih, peskovnikih, tulipanih, v pozdrav dvignjeni roki. Zaradi ljubezni do branja lahko potujem. Vsakič v kak nov svet. Zaradi ljubezni do branja sem lahko vsak dan nekdo drug. Z besedami sem srečna. Sreča pa je topla odeja, kot je že davno tega rekel Charlie Brown. In če imaš pri roki še šalco kave, je sreča topla IN dišeča odeja!
No, knjige in kava se pri meni navadno družijo s seznami vseh sort. Pa z beležkami, planerji, zvežčiči, post-it listki, karticami, nalepkami in ostalimi papirnimi pogruntavščinami. Pa z otroškimi knjigami in igračami, ki jih povsod pušča moja najljubša razbojnica na celem svetu, hčerka Iza. Zaradi nje sem, poleg tega, da sem mama in “žena”, še dežurna čohalica, raziskovalka mrzlih dežel, šerpa, baletna plesalka, graditeljica snežnih utrdb, vetrček za buške, carklmašina, mama zmaj, izmišljevalka rep pesmic o njenih plišastih živalih in vsak večer nešteto glasov raznolikih bitij njenih najljubših knjig.
Kadar ne berem ali ne delam tistega, kar pač delajo zaposlene mame in “žene”, rada hodim na koncerte in v muzeje, kafetkam s prijatelji, nabiram rože & delam herbarij, igram družabne igre in občasno oponašam Krepsa (glavni lik iz mojega najljubšega slovenskega krimiča Kolesar Marka Radmiloviča) – iščem izgovore, da ne grem na kolo. Hec. Včasih celo grem.
Na koncu bomo vsi postali zgodbe.
