GROF ALEKSANDER ILJIČ ROSTOV, PLEMIČ V MOSKVI
Grofa Aleksandra Iljiča Rostova leta 1922 Boljševiško sodišče obsodi na dosmrtni hišni pripor v Hotelu Metropol nasproti Kremlja, z grožnjo usmrtitve, če kdaj prestopi njegov prag. Aristokratu, vajenemu razkošja, tako življenje zaradi hujskaške in politično dvoumne pesmi, ki jo je napisal, omejijo na podstrešno sobico. Precej velikodušna sodba glede na takratni ruski režim.
Ko se njegova država (in svet) okoli Metropola spreminja, prefinjeni, kultivirani in izobraženi grof Rostov, ki ga v knjigi spoznamo, ko je hotelska sobica njegov dom že štiri leta, počasi spoznava, da je kljub vsemu morda najsrečnejši človek v Rusiji. Pa čeprav nima več ne imetja in ne družine.
DALEČ OD SVETA, BLIZU SEBI
Okoliščine, ki ga fizično omejujejo, mu omogočijo poglobljen vstop v svet čustev. Prijateljstva, ki jih sklepa s hotelskim osebjem, ga preoblikujejo v izjemen lik, ki raste in se razvija pred očmi bralca. Tudi podstrešna sobica, za katero je bil Rostov prepričan, da bo bolj podobna samici, se izkaže za vrveče in presenetljivo dogajališče. In to kljub temu, da je vesolja daleč o njegovega prejšnjega načina življenja. In vesolja daleč od resničnega zunanjega dogajanja, ki se izkaže za najbolj razburljiva desetletja v vsej zgodovini Rusije.
LJUBEZENSKO PISMO RUSIJI
Towles je Rusiji in ruski kulturi napisal zelo lucidno ljubezensko pismo, ki ne romantizira nobene plati države. Ne temnejše in z zapleteno zgodovino, pa tudi polne dosežkov, ki so jih njeni ljudje prinesli svetu, ne. Sled avtorjevega pisanja sicer vseskozi teče po mejah domišljije, roman pa je vseeno čudovita hvalnica prijaznosti, velikodušnosti, ljubezni (ne nujno med ljudmi) in optimizmu. Tudi njegov občutek za čas in kraj sta tista, ki skupaj z nepozabnimi liki (ob)držita bralčevo zanimanje od prve do zadnje strani.
Grof Rostov je lik, v katerega se med prebiranjem več kot 700 strani dolge zgodbe bralec kar malo zatrapa. Kako se le ne bi, ko pa se skozi vse preobrazbe izoblikuje v pravega, resničnega gospoda? In če spadate še med ljubitelje ruske kulture in literature, bo vaš užitek ob prebiranju podvojen. Knjiga namreč vsebuje veliko sklicevanj na Tolstoja, Dostojevskega, Gogolja, Čehova,
SELITEV
Plemič v Moskvi je ena tistih knjig, ki jih je težko opisati. Na prvi pogled je to zgodba o človeku, ki več kot trideset let (pre)živi v hišnem priporu v hotelu. Je pa tudi pretresljiva zgodba o prijateljstvu, ljubezni, družini, nostalgiji in (tudi nerazumljivi) ljubezni, ki jo človek lahko čuti do svoje države. Preprosta, pa vendar tako bogata. S humorjem, neupogljivim duhom, nežnostjo in človečnostjo. In na koncu skoraj ne verjameš, da se v enem človeškem življenju zgodi toliko stvari.
Poznate tisto žalost, ki jo čutiš, ko se seliš iz enega doma v drugega? Žalosten si, da enega zapuščaš, in hkrati vesel, da boš nekje na novo ustvaril drugega. »Selitev« iz podstrešne sobice grofa Rostova sem sama občutila čisto tako.
Plemič v Moskvi je v originalu izšel septembra 2016. Sama sem knjigo zasledila na blogu hrvaške knjižne blogerke Ive Rajić ter njenem IG profilu @bibliovca. Nato sem jo zelo pogosto videvala in o njej brala še pri drugih (tujih) ustvarjalcih knjižnih vsebin na Instagramu. Naročila sem celo par izvodov knjige v angleškem jeziku in vse podarila. Letos maja pa sem le dočakala prevod, ki ga je izdala Hiša knjig (Galarna). Čeprav je trajalo presneto dolgo, je bilo vredno čakanja. Ker lahko z lahkoto že danes zapišem, da je Plemič v Moskvi knjiga, ki bo na seznamu mojih najljubših letos prebranih!
Po knjigi pa nastaja tudi TV mini serija pod okriljem Paramount +, v kateri bo grofa Rostova zaigral Ewan McGregor. Sama sem si ob prebiranju na hišni pripor obsojenega ruskega aristokrata predstavljala čisto drugače, a se bom pustila presenetiti. Kdaj bo serija na ogled pri nas, ne vem, ker se bo vrtela na pretočnem kanalu Paramount +, za katerega sicer obljubljajo, da še letos prihaja v Slovenijo.
