Napisala Sandra  /  25. maja, 2024
Preberi prispevek
Roshani Chokshi - The Last Tale of the Flower Bride (naslovnica)

Elizabeth Strout: Olive Kitteridge

Roman Olive Kitteridge ameriške avtorice Elizabeth Strout iz l. 2008 je pravzaprav skupek trinajstih kratkih zgodb, ki rišejo portrete in izseke iz življenja prebivalcev obalnega mesteca Crosby, v zvezni državi Maine. Za roman je avtorica prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost, adaptiran pa je bil tudi v HBO-jevo mini serijo s fenomenalno Frances McDormand v naslovni vlogi. Knjiga je prav tako že dobila nadaljevanje: l. 2019 je avtorica izdala roman Ponovno Olive v enakem formatu, ki ga prav tako lahko beremo v slovenščini.

Glavna junakinja je naslovna Olive Kitteridge: skozi trinajst kratkih zgodb se bralcu odstira njeno življenje (zakonsko, družinsko, življenje znotraj lokalne skupnosti). Približno polovica kratkih zgodb je izsekov iz njenega življenja in spoznavamo jo predvsem v njenih zrelih letih. Le skozi njene misli, nam uspe dobiti predstavo o Olive v mladosti, njenih tridesetih in štiridesetih – sama bi z navdušenjem brala o Olive v njenih študentskih letih, v časih, ko se še ni izoblikovala v Olive, kakršna nastopi v tej knjigi. Ta predstava o njeni mladosti ostane okrnjena, marsikateri (temačen in boleč) spomin pa potlačen nekje v podzavesti. Drugo polovico zgodb predstavljajo prigode iz življenj drugih prebivalcev mesta, prav Olive pa se večkrat v njih bežno pojavi – bodisi v vlogi sosede in prijateljice ali nekdanje učiteljice matematike.

Osrednje teme, ki jih je Strout vpeljala v pripoved so številne: ljubezen, izguba, staranje, odraščanje, žalovanje, družina in medosebni odnosi. Mozaik različnih krajanov in njihovih izkušenj služi kot celosten vpogled v življenjega mesteca. Kakšen je vsakdan tamkajšnjih prebivalcev? Kakšne so njihove male zmage in kakšne so njihove izgube? Kako se z njimi spopadajo? O čem se med prebivalci ne govori? Kako se govori o sokrajanih in njihovih družinah? Kako se odzvati na nove priseljence? Nedvomno boste našli tudi kakšno vzporednico z vaškim življenjem v Sloveniji.


She knows that loneliness can kill people—in different ways can actually make you die. Olive’s private view is that life depends on what she thinks of as ‘big bursts’ and ‘little bursts’. Big bursts are things like marriage or children, intimacies that keep you afloat, but these big bursts hold dangerous, unseen currents. Which is why you need the little bursts as well: a friendly clerk at Bradlee’s, let’s say, or the waitress at Dunkin’ Donuts who knows how you like your coffee. 


Olive nam je predstavljena kot odločna, “gajstna”, ženska z nabrušenim jezikom in trdno zasidranimi načeli. V prvi zgodbi jo spoznamo skozi oči njenega moža Henryja, kmalu zatem pa besedo dobi tudi sama. Vendar so me navduševali predvsem trenutki, ko se je Olive pojavila v zgodbah drugih ljudi – v zgodbi pianistke v lokalnem barčku, v zgodbi njenega bivšega učenca, ki premišljuje o samomoru, in drugih. Včasih v zgodbi nastopi, včasih je zgolj omenjena v mislih drugih krajanov. Prav te omembe nam nudijo uvid, kako pomembno vlogo morda igramo v življenju drugih ljudi, pa se tega niti ne zavedamo. Ne gre le za prijatelje in bližnje, temveč vse ljudi, ki so na neki točki prečili naše življenje (ali mi njihovo) in se sredi svojega vsakdana spomnijo na tvoje besede ali dejanja; vsa naša življenja so prepredena medseboj.

Vendarle je pri meni malce trajalo, da sem se ogrela za Olivejino zgodbo, a sčasoma ti gospa le zleze pod kožo in navijaš za njeno rast in prihodnost. Želiš si, da bi preteklost pustila za seboj in bi izboljšala odnos s sinom. Da bi bila srečna. Da bi njeni tulipani čudovito rastli. Da ne bi bila osamljena. Njena večplastnost je sijajno zasnovana skozi vse zgodbe in nemogoče jo je umestiti v kakšno stereotipno predstavo zlomljene in trpeče matere.

V veliki meri je to tudi knjiga o drugih priložnosti: ko so ti slednje dane, ko si jih želiš, ko jih zamudiš in zapraviš. Avtorica vsa ta človeška čustva preučuje počasi in z zmerno roko. Proza je rahlo lirična, zateka se tudi v naravo (ljudje, ki živijo ob vodi, imajo z njo vedno malce posebno razmerje). Z največjo potrpežljivostjo odstira vse odtenke ljubezni in žalovanja, človeških napak in nesreč. Knjiga morda ne bo navdušila tistih, ki v pisani besedi iščejo dogodivščine in zaplete. Priporočam jo predvsem tistim, ki radi berete nežne študije naših medsebojnih odnosov.


“You know what Mrs. Kitteridge said in class one day?” Julie asked.

Winnie waited.

“I always remember she said one day, ‘Don’t be scared of your hunger. If you’re scared of your hunger, you’ll just be one more ninny like everyone else.” 


Naslov: Olive Kitteridge (enako v izvirniku)
Avtor: Elizabeth Strout
Leto izida: 2008
V slovenščini: izid l. 2021 v prevodu Branke Šnek Oset za založbo Hiša knjig
Nagrade: Pulitzer


DRUGA MNENJA:

Si o Olive Kitteridge pisal_a tudi ti? Piši mi in dodala bom povezavo do tvoje recenzije.

0 komentarjev
9 všečkov
Prejšnji: LOVRO MATIČ/TOMAŽ LAVRIČ: MALI ČRV OTONaslednji: PETER WOHLLEBEN: SKRIVNO ŽIVLJENJE DREVES

Podobni prispevki

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja