Roxane Gay: Hunger

Avtobiografska izpoved ameriške avtorice Roxane Gay nosi naslov Hunger: A Memoir of (My) Body in je bila izdana leta 2017. Knjiga je prejela nagrado Lambda za najboljše biseksualno neleposlovno delo in zraven nanizala vrsto nominacij za druge literarne nagrade. V večini se delo opisuje kot pretresljivo, surovo, boleče, iskreno in brezsramno. Memoar govori o avtoričinem telesu, njenem odnosu s svojim telesom, o odnosu družbe do njenega telesa. Po zdravniških standardih določenih z ITM (= indeks telesne mase) je avtorica namreč ekstremno oziroma morbidno debela, kar pomeni, da indeks presega 40 kg/m2 (ob tem naj v branje ponudim še esej »The Bizarre and Racist History of the BMI«). V svojem najtežjem obdobju je Roxane Gay pri svojih približno 192 cm imela skoraj 262 kg.

To ni knjiga o slabi samopodobi, o spopadanju s telesno težo, o izgubljanju kilogramov, o anksioznosti in nevrozi, ki izvirata iz slabe samopodobe. Je knjiga o teži, ki oblačil primerne konfekcijske velikosti v trgovinah ne najde. Teži, ki zahteva dva sedeža na letalu. Teži, ki pritegne in odvrača poglede. Teži, kateri je treba povsem prilagoditi svoj vsakdan. Teži, za katero se morajo posamezniki opravičevati še neznancem. Roxane Gay o svoji teži piše iskreno in odločno: to sta njena teža in njeno telo. Ne ona, ne katerakoli druga (ekstremno) debela oseba, vam/nam ne dolguje opravičil za svojo težo in za prostor, ki ga zavzema na svetu.

I ate and ate and ate in the hopes that if I made myself big, my body would be safe.

Avtoričina bitka s hrano in debelostjo se je pričela, ko je imela dvanajst let. Takrat je bila žrtev skupinskega posilstva, za katerega ni povedala nikomur. Njeno prenajedanje je bilo vrsto let post-travmatski odziv. Bila je prepričana, da se lahko z večjim telesom obvaruje pred svetom. Če se zredi in postane močnejša, če postane moškemu spolu, v svetu, ki ceni vitkost, bolj odvratna, potem bo varna. Težje jo bo nadvladati, poželel si je ne bo nihče. Nihče je ne bo mogel znova prizadeti. Njena najstniška leta so tako zaznamovala številna obdobja prenajedanja in hujšanja (slednjega predvsem pod pritiskom družine). Ker je obiskovala zasebni internat za dekleta, je lahko nenadzorovano jedla večje količine hrane in se tako na svoj način soočala s travmo.

This is a memoir of (my) body because, more often than not, stories of bodies like mine are ignored or dismissed or derided. People see bodies like mine and make their assumptions. They think they know the why of my body. They do not.

Gayjeva v kratkih poglavij obdela številne teme povezane z debelostjo in njenim osebnim življenjem. Dotakne se tako nekaterih bolj znanstvenih in medicinskih vidikov debelosti in hujšanja kot tudi prehranjevalnih diet, telovadbe, odkrivanja biseksualnosti, eksperimentiranja z mazohizmom, kuhanja, zvezdnic, ki oglašujejo hujšanje, in še marsičesa. Izredno pomembna se mi zdijo tudi njena opažanja povezana z zdravstvenim osebjem in zdravniki. Ob prihodu k zdravniku zaradi bolečega grla, si je na list najprej napisal: ‘debelost’. Debelost nima kaj dosti veze z bolečim grlom in vnetimi bezgavkami, ali pač? Zdravniki se vse prepogosto najprej zapičijo v človekovo težo in šele kasneje raziskujejo druge vzroke pojava bolezni.

Obenem ima debelost, sploh ekstremna debelost, največkrat psihološki vzrok. Če bi se avtoričino težo raziskovalo temeljito že od začetka, bi potem lahko uvideli njeno travmo in jo ustrezno zdravili? Debelost se še danes avtomatično povezuje z lenobo in nezdravim življenjskim slogom. Pogled na debelega človeka asociira na ‘oh, ne mara športat’ in ‘ta se skoz baše’. Dandanes še toliko bolj, ko zdravi življenjski slog dominira. Treba je piti veliko vode, treba se je gibati, toliko in toliko korakov na dan, vse te aplikacije za spremljanje aktivnosti, vsi ti prehrambni izdelki z manj cukra, z manj maščobami. Človeku se lahko pod oznako ‘zdravo’ proda praktično vse. Samo da je bio, low-fat, sugar-free. Ob pogledu na debelega človeka večina ne pomisli najprej na morebitne psihološke travme ali nediagonisticirane bolezni.

Memoar sem poslušala v zvočni obliki, brala ga je avtorica sama. Zdi se mi, da mi zvočne knjige memoarjev, ki jih v večini berejo avtorji sami, ponudijo dodatno plast razumevanja same vsebine. Poleg besed dobimo še govor. Dobimo še ton in avtorjevo interpretacijo lastnega besedila. Na trenutke mi je bil avtoričin odtujen in hladen ton srhljiv. Zlasti ker ga je uporabila pri tistih najbolj pretresljivih delih knjige, kjer govori o posilstvu in kjer govori o svojih ‘temnih letih’, ko je pustila študij in se spuščala iz enega toksičnega razmerja v drugega. Na začetku in na koncu zgodbo zaokroži s pripovedjo o svojih posiljevalcih. Posilstvo je bilo tisto, ki je diktiralo vse njene nadaljnje odločitve.

The bigger you are, the smaller your world becomes.

Avtorica v knjigi ponudi vpogled ne le v svoje osebno življenje, temveč tudi v svoj vsakdan. Njena teža in njena velikost vplivata na številne majhne odločitve, ki jih mora posameznik narediti. Na letalih mora zakupiti dva sedeža. S seboj mora na letalo prinesti dodaten varnostni pas, da se lahko prvotnega razširi. Govori o tehtnicah v zdravniških ambulantah, za katere je enostavno pretežka. Pred odhodom v restavracijo vedno razišče slike restavracije na spletu, da vidi ali lahko tam sploh sedi: v kolikor imajo stoli ob strani naslonjala za roke, tam ne bo mogla sedeti, saj jo bodo naslonjevala utesnjevala. Piše o tem, da je bil na nekem dogodku oder dvignjen in so od avtorjev pričakovali, da bodo elegantno skočili gor in sedli na svoja mesta. Drug avtor ji je moral pomagati, da je splezala na platformo. Dogodek je presedela skrajno ponižana in osramočena.

V memoarju se Gayjeva večkrat (upravičeno) obregne ob popularno kulturo današnjega časa, ki na raznih pogovornih oddajah gosti zvezdnice, ki so dobile bitko s kilogrami (včasih s seboj prinesejo še svoje stare kavbojke, da je razlika sploh očitna, juhuhu). Kulturo, kjer je vprašanje ‘si shujšala?’ odraz odobravanja in pozitivnost. Kulturo, kjer se z užitkom gledajo resničnostne oddaje kot so The Biggest Loser, Revenge Body, My 600-lb Life in Fit to Fat to Fit. Gayjeva ne prizanese niti Oprah Winfrey, ki jo splošna publika večkrat dojema kot ikono motivacije in inspiracije, v resnici pa Winfreyjeva odkrito podpira najrazličnejše shujševalne programe in redno zagovarja stališče, da je srečna ženska suha ženska. Omeni tudi oddajo, v kateri je Oprah po precejšnji izgubi teže v studio pripeljala voziček živalske maščobe, da bi ljudje videli česa se z izgubo kilogramov znebimo (in kako ogabna je vsa ta maščoba).

Fat shaming is real, constant, and rather pointed. There are a shocking number of people who believe they can simply torment fat people into weight loss and disciplining their bodies or disappearing their bodies from the public sphere. They believe they are medical experts, listing a litany of health problems associated with fatness as personal affronts. These tormentors bind themselves in righteousness when they point out the obvious—that our bodies are unruly, defiant, fat. It’s a strange civic-minded cruelty. When people try to shame me for being fat, I feel rage. I get stubborn. I want to make myself fatter to spite the shamers, even though the only person I would really be spiting is myself.

Zgornji citat govori o nezaželenih komentarjih in »dobronamernih« nasvetih, ki jih je avtorica včasih deležna tudi od neznancev. Ko se družba čuti odgovorno, da ji pove, da je debela. Da ji pove, da bi morala malo več telovaditi in bolj zdravo jesti. Da bo debelost privedla do resnih zdravstvenih problemov. Je res vsak tako zaverovan sam vase, da misli, da ekstremno debela oseba… ne ve, da je debela? Da je njegovo (ali njeno, seveda) poslanstvo, da ji to pove? Da bo s tem opravil nekaj dobrega (za družbo kot celoto)?

V knjigi nisem uživala, četudi se mi zdi izvrstna. Mislim, da to ob takšni vsebini uživati enostavno ni mogoče. Od nje sem odnesla ogromno, k njej se bom nedvomno še vrnila in z zanimanjem se bom lotila še preostalih avtoričinih knjig (vsekakor vsaj še Bad Feminist in Difficult Women). Na trenutke je v poglavjih zaznati nekaj ponavljanja, kar je verjetno posledica tega, da so bila določena poglavja že prej objavljena kot posamezni eseji na spletu in v časopisih. Hunger bo knjiga, ki jo bom do onemoglosti priporočala naprej. Vsak odziv utegne biti drugačen – nekateri namreč avtorici očitajo, da je preveč kritična do družbe, da svet krivi za vse. Vendar… svet je kriv?

Obstajajo konkretni razlogi, zakaj žrtve posilstva ne spregovorijo in razvijejo druge načine soočanja s travmo (samopoškodbe, destruktivno vedenje, kompulzivno prenajedanje, droge in alkohol). Za seboj imamo celo človeško zgodovino spodbujanja specifičnega vedenja in izgleda pri ženskah, pri čemer so lepotne ideale diktirali moški. Lepotni standard zadnjih nekaj desetletij ima natančno določene mere. Svet je tisti, ki srečo pogojuje z vitalnim izgledom in konvencionalno lepoto. Z razlogom je debelost največkrat problem revnih sosesk, kjer si ljudje ne morejo privoščiti kvalitetne hrane.

Toda družba nerada sprejema odgovornost, zato je lažje s prstom pokazati na posameznika a ali manjšo skupino ljudi. On ali oni so problem. Vendar Roxane Gay pravi, da ni vaš/naš problem. Njena teža in njeno telo se nas ne tičeta. Namesto tega, naj vsak lepo poskrbi za svojo rit. Ah, še to. Preverila sem svoj izračun ITM, ob rezultatu se mi je izpisalo tole: »Vaša teža je nekoliko prevelika. Z zadostnim gibanjem in spremembo prehrane jo boste mimogrede zmanjšali! Vaša idealna teža je lahko dosegljiva!« Mimogrede… uh, super? 🙂

Dodaj knjigo na Goodreads.

DRUGA MNENJA:

Si o Hunger: A Memoir of (My) Body pisal_a tudi ti? Piši mi in dodala bom povezavo do tvoje recenzije.