Draga, draga Brenda

Richard Bachman: Veliki pohod

 

Ja, na tej točki vsi vemo, da je Richard Bachman vzdevek, ki si ga je nadel Stephen King. Glavni razlog? Kinga je mučilo, če je njegov uspeh mogoče pripisati sreči ali pa je šlo za talent. Poleg tega je bilo takrat precej nenavadno in nezaželeno, da je avtor izdal več kot eno knjigo na leto. Je pa jasno, da je tudi ta roman izrazito Kingovski. Kot Richard Bachman je King spisal sedem knjig in ena od njih je Veliki pohod (The Long Walk). Izdana je bila leta 1979. Prevedla jo je Anja Bakan, ko je knjiga leta 2017 izšla pri Hiši knjig, založbi KMŠ.

Veliki pohod je pomemben dogodek v Ameriki nekega vzporednega sveta, ki jo naslika pisatelj. Dogajanje je postavljeno v Maine (kar najbrž ne preseneča nikogar, ki pozna Kinga). Roman nam naslika precej distopičen svet, v katerem je marsikaj drugače, čeprav je večina stvari enakih kot v svetu, ki ga poznamo.

Veliki pohod se začne vsako leto 1. maja, ko se izbranih sto najstnikov zbere na ameriško-kanadski meji. Vsi so mladi fantje, skrbno izbrani za to čast, saj pred tem po ameriških zveznih državah potekajo psihološki in zdravstveni testi, s katerimi dejansko določijo, kdo je primeren. Veliki pohod je viden kot zelo patriotska zadeva, zato ni čudno, da je prijavljenih vsako leto ogromno. Čeprav imajo nekaj možnosti za odstop, se za to le redkokdo odloči. Čast, ki pride s tem, je prevelika, nagrada pa preveč mamljiva, saj si lahko zmagovalec izbere karkoli in bo njegovo življenje kot takšno povsem brez skrbi, saj mu do konca pripada vse, kar si zaželi.

Seveda pa ni vse tako enostavno. Udeleženci morajo ves čas vzdrževati določeno hitrost, ne da bi se ustavili. Spremljajo jih vojaki, ki na to budno pazijo, prav tako pa podeljujejo kršiteljem in tistim, ki se ustvarijo, opozorila. Tri opozorila pomenijo, da je udeleženec nevarno blizu temu, da dobi karton. In čeprav to zveni kot nedolžna referenca na nogomet, je veliko več kot to. Karton pomeni smrt. Brez opozorila, brez milosti in brez okrevanja.

Skozi pohod korakamo skupaj z Rayem Garratyjem. Star je 16 let in v resnici ni povsem prepričan, zakaj je tam. Ampak prijavil se je in potem je bil izbran in potem so v njegovo čast organizirali veliko večerjo pri županu in potem… No ja, potem je bilo že prepozno, da bi si premislil. Je ljubljenec občinstva, ker tudi sam prihaja iz zvezne države Maine, na pohodu pa ga naprej žene misel na punco Jan in mamo, ki ju bo videl v domačem mestu.

Stvari se seveda hitro izkažejo za težje, kot jih je pričakoval. Poveže se s skupino fantov, ki si pomagajo in spodbujajo med potjo, medtem pa vztrajno in trmasto ignorirajo dejstvo, da vsak napačen korak lahko pomeni smrt. Izčrpanost jih preseneti. Vojaki, ki jih nadzorujejo, so hladni in brezizrazni. Sotrpini so različni: od dobrih fantov do tistih, ki jih obup hitro požene čez rob.

Česa vsega je človek zmožen, ko gre zares? To je stavek na zadnji strani knjige, ki morda ne (najboljše) povzame bistva. Ali pa tudi, če ga tako razumeš. Fantje se vse do začetka pohoda ne zavedajo, kako zelo zares bo šlo. Veliki pohod je praznovan dogodek: množice ga zavzeto spremljajo in navijajo, otroci že v šolah stavijo na favorite in kamere jih čakajo v vseh večjih mestih. Fantje so zvezde: ampak roman odlično prikaže tudi tisto temačno plat človeštva. Množice – od otrok do najstarejših – za njih navijajo, ampak obenem so na trnih. V resnici samo čakajo in zadržujejo dih, dokler da nekdo ne dobi kartona. Ne privlači jih tekmovanje samo, temveč njegova temačnost in sprijenost, zaradi česar skoraj perverzno čakajo, da bo kdo umrl. Da bo padel. Da bodo njegovi možgani na ogled.

Zgodba je mojstrsko spisana. Skozi interakcije in razmišljanje Garrantyja spoznamo tudi druge tekmovalce in njihove usode, pa tudi povezave, ki se med njimi (nehote) spletejo. Garrantyju njegov krog prijateljev hitro priraste k srcu, zato so izgube toliko hujše. Med hojo razvije apatičnost ob smrti tistih, ki jih ni zares poznal, pa tudi določeno mero fascinacije in odpora do drugih.

King je odličen pisatelj. Zelo dobro ve, kako bralca pritegniti in ga posrkati v zgodbo. Je med mojimi najljubšimi avtorji, ker ima odlično sposobnost pripovedovanja, hkrati pa se zdi, da njegova domišljija nima meja. Ampak ne morem lagati: Veliki pohod je težka knjiga, ki odpira vprašanja o tem, kdo smo in kdaj nehamo biti to, kar smo. Kako daleč lahko potisnemo svoje meje in za kaj, obenem pa namiguje tudi o človečnosti in njenem pomanjkanju.

Žalostno je, da so v času druge svetovne vojne takšne marše smrti tudi zares organizirali. Težko je verjeti, česa vsega smo ljudje sposobnosti – in kako hitro lahko prestopimo mejo dopustnega in jo prilagodimo, da nam bolj ustreza. Kruha in iger, kajne?

3 komentarjev
15 všečkov
Prejšnji: Herman Koch: VečerjaNaslednji: Carlos María Domínguez: Hiša iz papirja

Podobni prispevki

Komentarji

  • […] Jamal – Lakota Richard Bachman – Veliki pohod Hanya Yanagihara – A Little Life (neprevedeno) Haruki Murakami – Kronika ptiča […]

  • Monika

    09. februar, 2021 at 12:00
    Odgovori

    Superbrecenzija grozljive knjige. To je bila moja prva Kingova knjiga in ostaja edina. Ne vem v bistvu zakaj. Mogoče me je preveč prestrašil. 😅

    • Sara
      to Monika

      10. februar, 2021 at 17:19
      Odgovori

      Oo, hvala! Res je dober s tem, da tud iz najbolj 'navadne' situacije potegne nekaj strašljivega. Ali pa v navadne situacije vrže nekaj strašljivega. Vrhunski, […] Preberi večOo, hvala! Res je dober s tem, da tud iz najbolj 'navadne' situacije potegne nekaj strašljivega. Ali pa v navadne situacije vrže nekaj strašljivega. Vrhunski, čeprav je predolgo trajalo, preden so ga kot takšnega prepoznali zaradi žanrov, ki jih piše, aaampak to ni kaj novega. Read Less

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja