Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

Carlos María Domínguez: Hiša iz papirja

Hiša iz papirja argentinskega pisatelja Carlosa Maríe Domíngueza nosi v slovenskem prevodu Tine Malič letnico izdaje 2011. Izdala jo je Družba Piano, manj znana založniška družba, o kateri že dolgo nisem prebrala česa novega. Knjigo je uredila Vesna Česen, spremno besedo je napisal Ivan Dobnik, oblikovanje pa je (ostalo) delo svetovno priznane oblikovalke knjig Andy May, zaradi katere je knjigo, še preden spoznate zgodbo, vredno postaviti na police domače knjižnice. Izjemno in pretresljivo delo pisatelja izvrstno dopolnjujejo bogate ilustracije Petra Sisa, mojstra risbe, za katere se zdi, da se poklanjajo vsebini in jo naredijo še bolj živo, dojemljivejšo za oči (in srce) bralca, ki se s tem, ko knjigo odpre, odpravi na nepozabno, magično popotovanje v svet domišljije, kjer kraljujejo knjige, nosilke »naše planetarne civilizacije« kot so v predstavitvi knjige napisali na spletni strani naše največje založbe.

Glavna junakinja Hiše iz papirja je ljubezen. Pa ne ljubezen do druge osebe, temveč ljubezen do  knjige. Knjige, ki zna svoje nevsiljive niti razpresti kot mrežo, v katero v resničnem svetu preplete in poveže neštete knjige, ki nas spremljajo v življenju, v spremljajoči zgodbi pa pretkano poveže knjigo pesmi Emily Dickinson in Senčno črto Josepha Conrada.

Blumo Lennon povozi avto, ko je tako zatopljena v branje pesniške zbirke Dickinsonove, da ne gleda, kje hodi. Po njeni smrti na njen naslov prispe knjiga Senčna črta Josepha Conrada, ki pa pride v roke njenemu sodelavcu. Postavi se mu vprašanje, kdo je skrivnostni pisatelj. Misterioznega posebneža so nazadnje videli na oddaljenem otoku, kjer si je sezidal hišo iz knjig. Ja, prav ste prebrali, namesto zidakov je uporabil knjige iz svoje obsežne in bogate knjižnice. Le kaj je temu botrovalo?

V Hiši iz papirja boste poleg odgovora spoznali tudi, kako lahko knjige spremenijo, določijo in povežejo usode ljudi, konkretneje dveh profesorjev, kolegov na fakulteti, poznavalcev in oboževalcev knjig ter bibliofilov, z ljudmi, ki ju obdajajo. Kako lahko človeška radovednost in vdanost knjigam pripeljeta do še neraziskanih in neodkritih svetov, Dominguez spretno zakrinka v kratko, a tekočo pripoved, ki s seboj prinese nezamenljiv občutek topline in vznesenosti, ki ga včasih pobožata žalost in hrepenenje ter v katerega zgodba izmenično potaplja bralca. Prinese pa tudi spoznanje, da so tiskane knjige strast, včasih obsesija, ki lahko pripelje do žalostne usode in celo žrtev.

Hiša iz papirja (La Casa de Papel, 2004) so ob izidu, če sodimo po njenih recenzijah, kritikah in opisi v različnih medijih, za katerimi sem pobrskala ob branju (najboljše so knjige, ki te prisilijo v dodatno raziskovanje, kajne?) označili za »eno izmed nadaljevank vizije mojstra Borgesa, ki je dal knjigi in knjižnici v svetovni književnosti neizbrisljiv pečat«. Za slovenske bralce in ljubitelje kakovostne (in lepe) literature pa je lahko nedvomno tudi knjiga, ki bo kljub starejšemu datumu izdaje na knjižne police zanesla piš skrivnostne svežine in kot taka pustila svoj pečat v spominu vsakega, ki bo posegel po njej.

0 komentarjev
2 všečkov
Prejšnji: Richard Bachman: Veliki pohodNaslednji: Poezija: Sonce dvakrat zaide

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja