Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

Poezija: Sonce dvakrat zaide

***
Do doma so vse luči na semaforjih zelene.
V zraku vonj cvetoče lipe, črički
in kovaško kladivo.
V šal vlažnega večera
odzvanjajo nemirni koraki.
Z rdečimi stopinjami
iz trpežnega blaga,
da ne pohodijo v zanke ujetih začetkov.
Mlada trava čez boke in
slepo prhutanje hroščev,
ki so pozabili, da so majski.
Na partah dedek trem vnučkom
in prijateljičina sošolka iz vrtca.
Nekdo sprehaja psa.
Lajež in tiho prigovarjanje.
Žvižg pozabljene lokomotive,
slezenast šum razgretega asfalta
in potok barve mlečne kave,
ki vsako poletje zariše nove krivine.
Sonce dvakrat zaide.

***
Sonce dvakrat zaide.
Drevesa se razširijo v sence,
zrak se skrči na velikost vdiha.
Nihče ne hiti.
Mrak se odtisne na pločnik,
na rob cerkvenega zvonika,
čez uspavan potok.
Nihče ne hiti.
Sprehajalci pospravijo zgodbe v žepe,
pse na povodce
in privzdignejo klobuke.
Nihče ne hiti.
Skozi nizko prirezano grmovje
silijo svetlobni opilki,
netopirji oblečejo krila
in bočno letijo v oblake.
Nihče ne hiti.
V tak večer se rodi otrok.

***
V tak večer se rodi otrok.
S sivimi očmi
In dolgimi rokami.
Oče prinese drva,
zakuri v štedilniku in pristavi za kavo.
Iz majhne lesene skodele
na hrastovo mizo zlije mleko.
V luži se vidijo polja, konji
in trave in bosonoga dekleta.
Novorojeni jok pobriše podobe,
oče pobriše prah z oči.
Odprta polkna v hišo povabijo
brsteče življenje.
V zanke ujeti začetki
se spustijo z oblakov,
klobuki se pospravijo na omare.
Netopirji spijo.
Nihče ne hiti.
Sonce dvakrat zaide.

0 komentarjev
5 všečkov
Prejšnji: Carlos María Domínguez: Hiša iz papirjaNaslednji: Kaj je Abeceda poezije?

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja