Herman Koch: Večerja

V zadnjih mesecih sem v rokah imela dve deli nizozemske literature, ki sta me osupnili. Prvi roman je bil Lakota (Jamal Ouariachi), drugi pa Večerja (Herman Koch). Oba romana sta večkrat nagrajena, Večerja kot nizozemska knjiga leta 2009. Čeprav bi veliko lahko napisala tudi o Lakoti, je tole besedilo namenjeno Večerji. Prevod smo dobili leta 2015, ko jo je Stana Anželj prevedla za Založbo Sanje. Pritegnil me je opis knjige, saj me je mučilo, kaj sta dejansko storila sinova, da bo življenje dveh družin za vedno tako zelo spremenjeno.

V Večerji spoznamo Lohmanove. Pripovedovalec je Paul, ki nas vodi skozi dogajanje poletnega večera in nam postreže tudi s podrobnostmi, ki nam naslikajo družino Lohman. Že na samem začetku Paul citira Tolstoja in njegov znamenit stavek iz Ane Karenine: Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje. In nesreča Lohmanovih je vsekakor precej edinstvena, čeprav glede na čas, v katerem živimo, morda niti ne tako zelo. V letih, odkar je knjiga izšla, s(m)o mladi še bolj podvrženi socialnim omrežjem. Tehnologija je do zdaj tako pomemben del naših življenj, da si ne moremo predstavljati dneva, da ne bi šli na splet in brskali po različnih vsebinah. Svet se hitro spreminja in nekako imamo vedno manj časa. Zase, kaj šele za otroke in za mlade, ki so že od malih nog tako zelo povezani s spletom.

Jasno je, da Lohmanovi niso dobri ljudje, karkoli pač to pomeni. Paul je nekdanji učitelj zgodovine, njegov starejši brat Serge pa je v političnih vodah in ga spoznamo kot šarmantneža, ki je zelo dober z ljudmi. Serge ima velike načrte, saj hoče mesto premierja in ima za to tudi veliko podpore kot uspešen politik. Serge je ljudski junak, ki med poletji sam cepi drva in ki ga njegov brat ne mara preveč, saj že od samega začetka daje slutiti globok prepad med njima. Oba sta poročena. Paul s Claire, Serge z Babette.

Na poletni večer se odpravijo na večerjo v eno izmed boljših amsterdamskih restavracij. Paul nad tem ni navdušen: veliko raje bi Claire odpeljal v njun lokal, kjer bi si privoščila rebrca in pomfri, namesto tega pa morata v prestižno restavracijo, v kateri najbolj izstopajo uniforme natakaric in neskončna praznina na krožnikih.

Serge in Babette na večerjo zamudita, tako kot ponavadi. Sprva se vsi izogibajo pogovoru, zaradi katerega so se dobili. Tako debata teče o filmih, hrani in podobnih nesmislih. Paul je velikodušen z določenimi podrobnostmi o svoji družini. S Claire imata sina Michaela, ki je njun edini sin: do neke točke sta se sicer še poigravala z idejo, da bi imela več otrok, ampak zdaj se jima zdi, da bi bila starostna razlika med otrokoma prevelika.

Serge in Babette imata tri otroke. Hčerko ter sinova Ricka in Beauja. Beau je posvojen iz Burkine Fase, kljub temu pa starša vztrajata, da ga imata tako rada, kot da bi bil njun otrok. Še več, Paulu se občasno zazdi, da ga imata morda celo malo rajši. Babette je do njega zaščitniška, Serge pa je ponosen, ker je zaradi njega ’tisti politik, ki je nesebično posvojil otroka iz Afrike’.

Družine so zapletene, kajne? Zgodba odpira mnoga vprašanja. Petnajstletna sinova sta zagrešila objesten zločin. Jedek, tako ga okliče tudi sam opis na zadnji strani knjige. Posnele so ga kamere, predvajan je bil po televiziji, ampak njuna identiteta še ni znana… Kar je tudi glavni razlog, da se starši dobijo.

Kako bodo rešili situacijo? Knjiga se lahko bere kot študija tega, kako daleč bodo šli starši za zaščito lastnih otrok. Otrok? Michael in Rick sta stara petnajst let. Paulu se včasih zazdita zelo odrasla, ampak saj ne vesta, kaj delata. Krivda ni njuna. Celo po ogledu posnetkov bi bilo nemogoče, da bi bila česarkoli zares kriva.

Stvari se hitro zapletejo. Paulova pripoved je previdna: očitno je, da v težave ne bo potisnil svojega sina. Izogne se omembi vsakršnih krajev in časov, da ne bi razkril preveč, skrbno pa zase zadrži tudi nekatere podrobnosti, ki se pozornemu bralcu čez zgodbo kljub vsemu razkrijejo.

Čeprav je glavni pripovedni tok usmerjen skozi potek večerje, na katerem se odrasli srečajo, Paul obenem prikaže ozadje družine ter nam oriše, kako sicer medsebojno funkcionirajo. Niso popolni. In to ni zgodba, ki vas bo pustila z dobrim občutkom, je pa vsekakor zgodba, ki je se dotakne marsikaterega strahu in ga do potankosti razišče.

Vsekakor ta družbeni roman ne bo za vsakogar. Saj sem že omenila, da to ni zgodba o dobrih ljudeh – ampak to še ne pomeni, da ni dobra zgodba.

V vseh domačih prepirih – tako kot v pretepih in vojnah – obstaja trenutek, v katerem lahko obe strani, ali pa ena od njiju, naredita korak nazaj in tako preprečita eskalacijo. Ta trenutek je napočil zdaj. Za hip sem se vprašal, kaj bi bilo meni ljubše. Kot družinskim članom in sosedom za isto mizo nam je dodeljena vloga, da pomirimo razgrete glave in jim spravljivo prigovarjamo, da se lahko obe strani znova zbližata.

Ampak, če sem iskren, me je to sploh mikalo? Naju je to mikalo? Pogledal sem Claire in v istem trenutku je Claire pogledala mene. Na ustnicah ji je zaigral nasmešek, ki ga zunanji opazovalec ne bi nikdar prepoznal, a je to dejansko bil. Izražal se je v trzanju ustnih kotičkov, ki ga s prostim očesom nisi opazil. To nevidno trzanje sem poznal kot nihče drug. In vedel sem tudi, kaj pomeni: tudi Claire ni niti najmanj mikalo posredovati.