Draga, draga Brenda

Mi beremo – 1. rojstni dan

Bralni klub Mi beremo ima svoj prostor na Instagramu. Vsak mesec beremo dela anglofonske književnosti po izboru bralcev kluba: edina dva pogoja sta, da je izbrano delo del anglofonske književnosti in dostopno v slovenskem prevodu. Vsako prvo nedeljo v mesecu se ob 19:30 dobimo na Zoomu in predebatiramo knjigo preteklega meseca. Debate in profil moderiram Sandra, @dozadnjestrani.


Pred letom dni, 23. maja 2020, se je na Instagram profilu @mi.beremo pojavila prva objava, ki je oznanila uradno ustanovitev spletnega bralnega kluba Mi beremo. Odločitev za to je sicer padla nekaj dni prej, 17. maja, vendar za našo obletnico štejem kar današnji datum. Ko se je ideja o bralnem klubu pojavila, nisem bila ravno prepričana v njen uspeh. Slednjega je tudi danes precej težko izmeriti, vendar bralni klub po letu dni diha in živi in to je tisto, kar sem si želela.

Ne vem, če se je Mi beremo rodil ravno iz dolgčasa, četudi je otrok prvega vala pandemije. Prej bi rekla, da se je rodil iz panike. Razmišljala sem, kako bom po zaključku študija anglistike verjetno primorana delati v vodah, ki z anglistiko ne bodo imele pretirane povezave. In od tam prišla do ugotovitve, da želim predvsem s književnostjo delati še naprej. Ker imam študijsko podlago za anglofonsko književnost, sem se odločila klubska branja omejiti na slednjo. Tako lahko občasno poleg svoje interpretacije ponudim drugim bralcem tudi malo bolj izobraževalen vidik, večkrat pa se kar vsi skupaj naučimo kaj novega.

Moja prva skrb je bila sicer, da anglofonska književnost že sama po sebi prevladuje in dominira. Je tista, ki se največ prevaja v slovenščino. Morda tudi tista, ki jo ne-anglisti najbolje poznajo. Verjetno. Do neke mere je to res. A zato sem z razlogom izbrala anglofonsko književnost in ne anglosaško. Ali obstaja razlika? Ja, precejšnja. Za anglofonsko književnost namreč največkrat označimo književnosti iz držav Commonwealtha, za potrebe kluba pa pod to oznako združujem enostavno dela, ki so bila v izvirniku napisana v angleščini, ne glede na državo izvora. Nismo torej osredotočeni na angleško, ameriško, irsko, kanadsko in avstralsko književnost, ki so verjetno tiste, na katere se človek spomni najprej ob omembi angleško govorečih držav. Tu je Indija, Jamajka in Karibsko otočje, Nigerija, Južna Afrika, Kenija, Gana ter številne druge. Bivše kolonije, katerim je angleščina ostala kot eden izmed »spominkov« na kolonizatorja (Britance).

Moja največja dilema ob ustanovitvi kluba so bile nedvomno debate. Moja introvertirana duša je bila že samo ob misli na vodenje in moderiranje debate prestrašena do amena. Sprva je bil celo plan odpreti neke vrste forum za klepet na Discordu, kjer bi ob koncu meseca zapisala vsa vprašanja in bi se debate odvijale v pisni obliki v sobah za klepet. Ta ideja ni nikoli zares zaživela, saj sem sklenila dati priložnost Zoomu. Naše prvo srečanje je bilo 5. julija, odvodila pa sem ga iz soparne kuhinjice na dopustu, saj je le tam lovil signal. Srečanj je zdaj bilo že kar nekaj, tudi vodenje postaja zame vedno lažje, za kar gre zahvala predvsem preostalim bralcem. Jaz sem se malo sprostila, malo bolje smo se spoznali, vadimo izražanje in utemeljevanje svojega mnenja, in tako naprej. Verjamem, ali pa upam, da prek debat postajamo tudi bolj kritični bralci. Sploh sama zelo težko ustno izrazim svoje mnenje, veliko raje in lažje ga zapišem, tako da so srečanja tudi zame sijajna vaja v izražanju. Nekaj o prvih mesecih skupne bralne poti sem zapisala tudi na Instagramu ob koncu leta 2020.

Od naših prvih korakov do danes smo prebrali že kar nekaj knjig in navezali kar nekaj novih poznanstev. Debate so sedaj v fiksnem terminu in imamo poenoteno grafično podobo na našem Instagram profilu. Zahvaliti se moram tudi Cankarjevi založbi, ki je na svojih straneh že dvakrat izpostavila dogajanje v bralnem klubu in tudi knjigarni Galarna, s katero smo organizirali nagradno igro za naše mesečno branje, ko smo lani brali Podzemno železnico. In seveda, ne smem pozabiti na letošnjo Noč knjige, 23. aprila, ko smo z nekaterimi bralkami pripravile mali maraton pogovorov v živo o naših lanskoletnih branjih. Vse videoposnetke lahko najdete na mojem Instagram profilu v razdelku IGTV.

Ker vem, da se med vami najde še kdo, ki obožuje statistiko in številke, sem pripravila še krajši pregled našega prvega skupnega leta branja. Na našem seznamu mesečnih branj je 12 knjig, ki si od prve do zadnje sledijo takole: Skrivna zgodovina (D. Tartt), V hiši med hribi straši (S. Jackson), Podzemna železnica (C. Whitehead), Stoner (J. Williams), Gora Brokeback (A. Proulx), Rebeka (D. du Maurier), Amerikanka (C. Ngozi Adichie), Ostanki dneva (K. Ishiguro), Lolita (V. Nabokov), Zlata leta gospodične Jean Brodie (M. Spark), Bog majhnih stvari (A. Roy) in prihajajoči junijski roman Pokliči me po svojem imenu (A. Aciman).

Brali smo torej 7 avtoric in 5 avtorjev. Bili smo v Ameriki, Angliji, Monte Carlu, Nigeriji, Švici, Indiji in na Škotskem, junija gremo v Italijo. Tudi žanrsko smo bili zelo raznoliki: gotski roman, akademski roman, družbenokritični roman, erotični roman, zgodovinski roman, ljubezenski roman, kratka zgodba, grozljivi roman, roman alternativne zgodovine. Dotaknili smo se sivih moralnih načel, duševnega zdravja, umorov, zamujenih priložnosti, pasivnosti, rasizma, homoseksualnosti, kulta osebnosti, pedofilije in še in še.

Iz vsakega mesečnega izbora zadnje uvrščeno delo vsaj začasno izpade. Do sedaj so se tako poslovili Ljubljena (T. Morrison), Viharni vrh (E. Brontë), Če ubiješ oponašalca (H. Lee), Peščeni planet (F. Herbert), Middlesex (J. Eugenides), Veliki Gatsby (F. Scott Fitzgerald), Vsa ta nevidna svetloba (A. Doerr), Deklina zgodba (M. Atwood), Ameriški bogovi (N. Gaiman), Pogovori s prijatelji (S. Rooney) in Frankenstein (M. Shelley). Jeseni, najverjetneje za september ali za november, bomo imeli mesečni izbor sestavljen iz štirih izpadlih del, saj se tudi med slednjimi najdejo sami dragulji vredni branja.

Postojmo zdaj pri naših Zoom srečanjih. Za nami jih je 9 in na njih se mi je do zdaj pridružilo vse skupaj že 24 različnih bralcev. Od tega ima 100% udeležbo Monika (Vonj po knjigah), 9 bralcev pa je prišlo le 1x. Največ nas je bilo na našem zadnjem srečanju o romanu Zlata leta gospodične Jean Brodie, 11. Najmanj, 7, pa na srečanjih za romana Podzemna železnica in Ostanki dneva. Povprečen @mi.beremo bralec je bil na 2,9 klubskih srečanjih (kar zaokrožimo navzgor na 3).


Seznam naših dosedanjih branj.

Seznam naših dosedanjih mesečnih branj.


VPRAŠANJA IN ODGOVORI

Na Instagram profilu @mi.beremo sem sledilcem ponudila možnost zastaviti vprašanja, na katera bi želeli, da odgovorim v današnji objavi. Spodaj so zbrana vsa njihova vprašanja in moji odgovori. Če koga zanima še kaj, se lahko oglasite v komentarjih, kjer vam bom z največjim veseljem odgovorila. 

V: Si kdaj razočarana nad izborom meseca?
O: Ne, razočarana v smislu, da je izbrana knjiga, ki je ne bi želela brati, ne. Je pa res, da včasih tiho navijam za kakšno drugo knjigo, če vem, da je pred mano zasebno naporen mesec, v katerem ne bo dovolj časa, da bi kakšni zahtevnejši knjigi namenila čas, ki ga zahteva za branje in predvsem za analizo. Tako me je na primer res skrbelo, kako bom februarja zvozila Lolito. Tako me je skrbelo, kako bom junija zvozila Pogovoriti se moramo o Kevinu (roman, ki nato ni bil izbran za junijsko branje). Mislim, da so v izborih vedno same izvrstne knjige, ki nudijo obilico zanimivih iztočnic za razmišljanje, zato sem načeloma zadovoljna z vsakim izborom.

V: Če se delamo, da Skrivna zgodovina ne obstaja, katera debata se ti je najbolj vtisnila v spomin?
O: Pravzaprav Skrivna zgodovina nikakor ne sodi med moje najljubše debate, tako da je ne rabimo izvzeti. Debata s Skrivno zgodovino je bila namreč naša čisto prva in jaz nisem imela pojma, kaj sploh delam. Plus, vsi smo bili še malo bolj zadržani, za marsikoga (z mano vred) je bila to prva takšna debata. Debata o Rebeki se mi je zdela super, vendar mi je še zdaj tako zelo žal, da nas je vrglo z Zooma po uri in dvajsetih minutah, ker bi sicer verjetno povlekle do mejnika dveh ur. To smo že mesec kasneje sicer storili pri Amerikanki, če se ne motim. To je bila tudi ena lepa debata. Pa tudi zadnji dve, o Loliti in romanu Zlata leta gospodične Jean Brodie, ker nas je bilo ogromno in je vodenje večjega števila ljudi precej bolj zahtevno – ti dve sta bili kar precej stresni s tega vidika. Morda lahko pristavim še anekdoto z debate o Loliti: vmes se mi je zadnja kapljica soka zaletela v grlu in v naglici sem ugasnila zvok in video ter tekla iz sobe se odkašljevat, zbudila mamo, da me je tolkla po hrbtu, potem je iz svoje sobe prišel še brat in pametno spraševal, zakaj se davim, a nimam Zooma. Jaz sem pa vmes samo razmišljala, da upam, da ne bodo vsi pobegnili, če se ne prikažem nazaj v manj kot minuti. Potem mi je uspelo priti nazaj in s solznimi očmi odvoditi do konca. Takrat se mi je zdelo grozno, že po koncu debate pa huronsko smešno. Še zdaj se režim kot pečen maček, ko pomislim na dogajanje v ozadju, medtem ko ste me čakali na Zoomu, da se prikažem nazaj. 😀

V: Kako se pripraviš na debate?
O: Največji del priprav na končno debato je že branje samo. Prakticiram t.i. »close reading«, kar pomeni, da se klubskih branj lotevam počasi in premišljeno, navadno s svinčnikom v roki in beležko ob strani. Večkrat se zahakljam ob kakšno besedo, ob stavek. Že med samim branjem si poskušam zamisliti vprašanja za debato ali vsaj nekaj okvirnih smernic. Po ali med branjem knjige si navadno preberem tudi nekaj literarnih kritik in akademskih člankov, ki se lotevajo različnih tem obravnavanega dela. Na dan debate si naredim bolj konkretne zapiske in pripravim dejanska vprašanja. Ko zaključim s svojimi vprašanji, se spravim še na Google in preletim kakšna poročila drugih bralnih klubov, če morebiti tam najdem še kakšno dodatno vprašanje ali če mi katero poročilo ponudi še kaj v razmislek. Pet minut pred debato na vrata sobe prilepim listek ‘ne moti’, odprem Zoom sobo, pripopam povezavo v glavo profila… in čakam, da začnemo. 😊

V: Katero izmed mesečnih branj ti je bilo najmanj všeč?
O: Za nobeno ne bi mogla trditi, da mi res res res ni bilo všeč. Še najbolj medel vtis sta na meni sicer pustila romana Lolita in Zlata leta gospodične Jean Brodie.

V: Česa te je najbolj strah v zvezi s klubom?
O: Hm. Čisto na začetku sem bila prepričana, da bo interes obstajal morda kak mesec ali dva (če sploh) potem pa se bo porazgubil in sobralcev več ne bo. Tega strahu ni več, četudi vsekakor drži, da bo Mi beremo v pogonu dokler bo imel bralce (razen če pride vmes kaj čisto nepredvidljivega z moje strani). Te dni me “skrbi” predvsem to, da nas je na debatah vedno več in posledično je težje imeti neko intimno kvalitetno debato, saj je težko enakomerno odmeriti čas vsem udeležencem. Verjetno je to precej sladka skrb, saj si nisem mislila, da bo do takšnega problema sploh kadarkoli prišlo. Tako si trenutno razbijam glavo s potencialnimi rešitvami, kot je npr. razdelitev v dve debatni skupini in na dva debatna termina, kar prinese s seboj drug set problemov. Ampak, saj pravim, sladke skrbi?

V: A je namen, da bi se kdaj srečevali v živo?
O: Ne. To nikoli ni bil namen ali želja in nikoli ne bo (podobno kot se debate nikoli ne bodo snemale, tu ni več dileme). Trenutna bolj ali manj stalna zasedba je nabrana z vseh vetrov oziroma vseh koncev Slovenije, prav tako imamo nekaj bralcev iz tujine, ki na Zoom srečanjih sicer še niso bili. Potem bi bilo tu še vprašanje lokacije ali prostora, časa in nenazadnje tudi denarja za najem prostora. Pa, iskreno, tudi jaz se bolje počutim pri vodenju izza ekrana v udobju svoje sobe.

V: Za katero knjigo si si najbolj želela, da bi jo izglasovali?
O: Nadvse sem si želela, da bi skupaj brali Pogovori s prijatelji Sally Rooney, ki je žal v svojem drugem izboru izpadla. Od dejansko izbranih se ne bi mogla odločiti za eno, za vse sem vesela, da smo jih preglodali skupaj. Sicer pa so vse knjige, ki so v izborih na mojem radarju že dlje časa. To področje literature podrobno in od blizu spremljam že vrsto let, z nekaterimi sem se vsaj bežno že srečala v okviru študija, na druge sem naletela med samoizobraževanjem. Ko gledam potencialne knjige za izbor, nanje gledam predvsem z vidika debate in ne toliko samega bralnega užitka. Ponavadi v izborih navijam ali za knjigo, ki jo meni v danem trenutku najbolj »paše« brati ali pa knjigo, za katero vem, da nam bo ponudila nekaj novega.


Na tem mestu bi se rada iz srca zahvalila vsem mojim Mi beremo sobralcem, ki me motivirajo in navdihujejo in zaradi katerih je danes sploh nastal tale zapis. Danes praznujemo skupaj! 

Mimogrede, vesela bom, če mi zaupate ali bi vam bilo zanimivo imeti podoben mini maraton v živo, kot smo ga imeli za Noč knjige, vsako leto? Morda ne ravno vedno na isti datum, ampak enkrat na leto, 6 izbranih del (ker več v enem večeru ne zmorem, hah). Ja, ne? Sporočite mi.

Mi beremo ima sicer tudi svoj razdelek tule na blogu pod ‘projekti‘, ki za zdaj še sameva. Ko bom imela čas, ga bom pričela polniti. Klubske objave bodo vsebovale neke vrste objektivno analizo ali bralni vodič za naša mesečna branja, prav tako bo v njih mogoče najti seznam vprašanj, ki sem jih pripravila za debato (za tiste, ki se debat ne morejo ali ne želijo udeležiti, ter za tiste, ki mesece kasneje knjigo berejo sami in bi želeli smernice za razmislek). Če imate kakšne ideje in želje, kaj bi se v te objave še dalo vključiti ali kaj bi tam želeli videti, se mi le oglasite. 

0 komentarjev
10 všečkov
Prejšnji: Darko Tuševljaković: VrzelNaslednji: Ivana Djakovič

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja