Draga, draga Brenda

Ivana Djakovič

Mesečno rubriko Knjigožerci je navdihnila The Guardianova rubrika Books that made me, kjer o knjigah in branju povprašujejo znane avtorje. Knjigožerci so osredotočeni na bralce: profesionalne in ljubiteljske. Na bralce, ki svoje zapise delijo na Instagramu ali blogu. Na bralce, ki pišejo ali prevajajo. Na tiste, ki enostavno radi berejo. Na začetku je rubrika našla svoj dom na mojem Instagram profilu Do zadnje strani, se nato preselila na YouTube, sedaj pa se je zasidrala na blogu


Ivana Djakovič, ki jo uporabniki Instagrama poznamo pod uporabniškim imenom @ivana_dja, je majska knjigožerka. Čudovite fotografije, mačja družba, knjige in skriti literarni biseri, filmski predlogi, razmišljanja o življenju in vsakdanu: vse to (in še kaj več) najdemo na Ivaninem profilu, poleg katerega ureja tudi spletne medije založbe KUD Sodobnost International. Je ena tistih z najdaljšim stažem na slovenskem knjigogramu in tista, ki nam vedno pomaga odkrivati novo staro literaturo.

Sama Ivanina razmišljanja in pisarije o prebranem spremljam že vrsto let in morda je bil prav njen profil tisti, ki mi je pokazal, da tam nekje obstajajo ljudje s podobnim okusom za knjige kakor jaz. Knjižna priporočila so fajn, vendar sama vem, da je pri njih potrebno upoštevati tudi tip bralca, kateremu knjige priporočaš. Univerzalno priljubljena knjiga pač ne obstaja. In tako tudi sama tista splošna knjižna priporočila ponavadi jemljem s kančkom rezerve. Razen ko gre za Ivanina. Ker naju zanimajo iste teme, ker se naju dotaknejo podobne stvari, ker se najdeva v istih likih. Ko prebiram o njenem brskanju po bukvarnah in dopolnjevanju domače knjižnice, se nasmiham. Kadar z nami deli razmišljanja o življenju, bodisi vzponih bodisi padcih, ji prikimavam. Ko berem njene zapise o prebranem, si vestno shranjujem in beležim. Ker so njena priporočila morda edina, ki jih jemljem čisto zares. Brez zamere ostali, gre zgolj za stvar literarnega okusa ali za nekaj še bolj specifičnega: za sledi, ki jih knjige v tebi pustijo, ko prideš do zadnje strani.

Zato sem si jo srčno želela med Knjigožerci in zato danes z največjim veseljem z vami delim njene odgovore na knjigožerska vprašanja. Upam, da boste tudi vi, tako kot sem jaz, uživali v prebiranju njenih odgovorov. Hvala, Ivana!


Vse fotografije v objavi, vključno z naslovnim portretom, so iz knjigožerkinega osebnega arhiva.

Katere so najljubše knjige tvojega otroštva in osnovnošolskih let?

Najljubše otroške knjige lahko preštejem na prste ene roke. Pa ne zato, ker me kot majhno punčko ne bi zanimale ali bi bila izbirčna. Teh pet je bilo del majhne, a čisto moje in dragocene otroške knjižne zbirke. Nasledila sem jih od sestre. Moji prvi zakladi so Maček Muri, Mala morska deklica z ilustracijami Marije Lucije Stupice, Cicibanija Ferija Lainščka, v kateri je moja najljubša pesmica vseh časov (o mucu in kakcu za omaro, kaj pa drugega), Trije medvedi in rumena zbirka Andersenovih pravljic Delavske enotnosti.

V osnovni šoli sem od prve do zadnje požrla vse iz serij Pet prijateljev in Skrivnosti. Navduševala me je tudi fantazijska književnost, ki je bila v tistih časih med novostmi bogato zastopana. Med najljubšimi je seveda Hary Potter, pa trilogije Njegova temna tvar, Srce iz črnila, Mesto mask  in Ognjeni veter. Me pa nikoli ni pritegnil Tolkien. Do danes nisem prebrala nobene njegove knjige.

Všeč so mi bile še angleška klasika Mala princesa, Štiri prijateljice, ene hlače, knjige Jacqueline Wilson in serija knjig  Baletni copatki. V spomin so se močno vtisnile tudi mladinske knjige z zgodovinsko in problemsko tematiko: Deček v črtasti pižami, Zadnji Maov plesalec, Mi otroci s postaje Zoo, knjige Jane Frey, Zeleno jezero …

 

Moja knjižnica.

Moja knjižnica

Kakšen je tvoj odnos do knjižnic? Se je od otroških let do danes kaj spremenil?

Knjižnica je bila vedno moje pribežališče. Kot bolj introvertiran, a radoveden otrok sem se v knjižnici počutila varno in razumljeno. Tam sem kot deklica in najstnica preživela ogromno časa.

Obisk knjižnice na Ptuju je bil zame vedno dogodek z veliko začetnico. Že fizično je zelo poseben prostor. Tja so me na bralne urice s knjižničarko in pravljičarko Liljano Klemenčič najprej spremljali starši. Kasneje sem knjižnico obiskovala s starejšo sestro, ki bi bila takrat veliko raje s svojimi prijateljicami, pa me je kljub temu vedno znova potrpežljivo čakala in tovorila moje kupe knjig.

V osnovno šolo sem se edina vozila z druge občine. Odvisna sem bila od zgodnjega avtobusa, zato sem bila v šoli veliko pred drugimi. Čas do pouka sem preživela ob branju v okenski niši šolske knjižnice s pogledom na šolski vrt in travnik. Tam si me našel tudi med odmori. Nisem imela najljubše učiteljice ali učitelja. Daleč najljubša oseba v osnovni šoli je bil šolski knjižničar, ki mi je pod pultom hranil novosti.

Ker sem šolsko knjižnico in mladinski oddelek ptujske knjižnice zgodaj prerasla, sem se že proti koncu osnovne šole vpisala v študijski oddelek. Še danes se spomnim s kakšno tremo in cmokom v grlu sem se odpravila čez dvorišče Malega gradu in po stopnišču do impozantne veliko dvorane z galerijo, kjer se nahaja »knjižnica za odrasle«. Bala sem se, da mi še ne bodo dovolili vpisa. Strah je bil odveč in to je moja knjižnica še danes. Popolnoma pa se je spremenil način, kako jo obiskujem. Nekoč sem cele popoldneve brskala med policami in odkrivala knjige po naključju, z branjem opisov na zadnji polici. Bilo je doživetje, ki ga pogrešam. Danes na hitro skočim do izposojevalnega pulta po rezervirane novosti, ki jih še nimam na lastni polici. Vedno več knjig preberem iz dobro založene domače knjižnice, ki sem jo ustvarila v zadnjih desetih letih, v glavnem z zbiranjem rabljenih knjižnih zakladov.

Kako se je razvila tvoja ljubezen do branja in ali se je ohranjala znotraj družine ali pa si jo odkrila sama?

Ne spomnim se skupnega branja s starši, smo pa poslušali pravljice na kasetah, ki jih hranim še danes. Kljub temu, da mi niso brali, so mojo radovednost in ljubezen do knjig vedno podpirali in spodbujali. Nekoč se je moral moj oče celo zagovarjati pred razredničarko, ker sem na skrivaj (tako sem vsaj mislila) brala med poukom. Ni me oštel. Svetoval mi je, naj knjigo naslednjič bolje skrijem.

Za knjige v času mojega otroštva ni bilo denarja. Bili smo družina knjižnice.  Nekaj knjig pa se je našlo tudi doma. Nikoli ne bom pozabila otroških enciklopedij, s pomočjo katerih sem izdelala prve plakate, ter mamine zbirke romanov Victorie Holt v zlatih ščitnih ovitkih.  Prav ti kultni ljubezenski romani so krivi za mojo strast do starih hiš, skrivnosti in zgodovine.

Ali bereš tudi elektronske knjige in kakšen se ti zdi tak način branja v primerjavi s fizičnimi knjigami?

Nekaj let nazaj sem elektronske knjige brala le tu in tam, predvsem neprevedena nadaljevanja serij v angleščini. Iz praktičnega vidika sem še vedno raje posegala po fizični knjigi. Branje na računalniku me je utrujalo in mi povzročalo glavobole. Sicer do elektronske knjige same po sebi  nimam nobenega predsodka.  Sta se pa v istem času z Biblosom izboljšala dostop in izposoja elektronskih knjig v slovenščini. Koncept me je pritegnil.

Sestra je bila ponovno dobra vila branja (in zdravja). Dobro leto nazaj mi je podarila bralnik, ki danes rešuje moje branje. Zaradi pomanjkanja časa in utrujenosti me včasih od branja odvrne že fizično težka knjiga, kako jo držati odprto v udobnem položaju, kako šibka ali močna je bralna luč … Neumne malenkosti, ki krhajo že tako zmanjšano pozornost in koncentracijo. Takrat v roke vzamem bralnik.

Kateri knjižni liki so se ti najbolj zasidrali v srce?

Jane Eyre, Florence Green iz Knjigarne, celotna druščina iz Gurnseyja, Elio iz Pokliči me po svojem imenu, Richard iz Skrivne zgodovine, Jude iz A Little Life,  Slavenkini Mileva in Dora,  Ženska iz Berlina. Zadnje tri so bile tudi resnične osebe. Naj vseeno ostanejo. Morajo.

 

Sirota iz Lowooda

Sirota iz Lowooda

Ali rada gledaš filmske in televizijske adaptacije knjig in katere bi priporočila v ogled?

Obožujem jih! Prav televizijska adaptacija je zapečatila celotno zgodbo z zgodnjim vpisom v študijsko knjižnico.  Leta 2006 je izšla tv priredba Jane Eyre v štirih delih. V glavnih vlogah nastopata Ruth Wilson in Toby Stephens. Serijo so kmalu za tem predvajali na RTV Slovenija in po naključju sem jo ujela na samem začetku.  Ob mali Jane, zlobni teti in rdeči sobi sem ostala odprtih ust. Ta adaptacija je še posebno zlovešča.  Šele takrat sem odkrila, da zgodba temelji na veliki angleški klasiki, ki je na mladinskem oddelku nisem našla. Na polici pod črko B je bila zgolj neka sirota. Ivani, tako zelo zaverovani v ime Jane, še bolj pa priimek Eyre, se danes na ves glas smejim. Sirota iz Lowooda je ostala na polici mladinskega oddelka, za Jane Eyre sem se vpisala v študijskega.

Zraven Jane, med zgodovinskimi dramami priporočam še North and South (po romanu Elizabeh Gaskell), Anne with an E, najnovejšo Emmo, Brideshead Revisited, Outlanderja, Pianista, The Durrels, Call the Midwife, Babylon Berlin, Vojno in Mir v najnovejši adaptaciji, Francosko suito, Far from the Madding Crowd, Knjigarno, A Woman in Berlin, Testamenth of Youth in še bi lahko naštevala.

Navdušili so me tudi Pokliči me po svojem imenu, 84 Charing Cross Road, Deklina zgodba, To the Lake, Haunting of Hill House … Zadnja se mi zdi še posebej zanimiva, saj ji je knjižna podlaga zgolj navdih. Ni mi pomembno, če priredba strogo sledi knjižni zgodbi, ali pa ji je le-ta osnovna ideja, prepriča me dobra izvedba.

 

A Woman in Berlin

A Woman in Berlin

Kakšen je tvoj odnos do klasične literature?

Izredno zanimive so mi filmske in televizijske adaptacije klasičnih del, za samo branje pa imam redko dovolj poguma in koncentracije.  Glede na čas nastanka so mi bližja dela iz 19., prve polovice 20. stoletja in moderni klasiki.

Kako se je tvoj bralni okus spreminjal skozi leta (če se je)?

Ko to pišem, ugotavljam, da sem kot otrok brala bolj raznoliko. Od klasikov, fantazijskih romanov in problemske literature, do pustolovskih in zgodovinskih pripovedi ter lahkotnih, dekliških zgodb. Najstništvo so zaznamovali  zgodovinsko – ljubezenski romani, dokler se niso začeli zlivati drug v drugega. Konec srednje šole in v začetku študija sem branje popolnoma opustila, nato pa sem pred nekaj leti odkrila bookstagram in booktube in z njima drugačne knjige, ki so vzbudile moje pozornost. Danes berem predvsem sodobne družbene romane. Vesela sem, da se med njimi najde več slovenskih avtorjev in da sem začela odkrivati tudi poezijo. Vedno sem imela najraje leposlovje.

Ali knjige vedno dokončaš, četudi ti niso všeč? Kaj te ponavadi odvrne od branja?

Nič več. Moj čas je predragocen. Od branja me odvrnejo slab prevod, slovnične napake, pomanjkljiva lektura, ponavljanje besed in skromen besedni zaklad,  klišejski liki, liki brez osebnosti in že večkrat prežvečene zgodbe. Gospa Dalloway mi je dokazala, da tok zavesti res ni zame. Tudi predolge knjige pogosto ostanejo neprebrane. Kako obnoviti bralno kondicijo?

Če bi do konca življenja lahko brala le tri avtorje, katere bi izbrala in zakaj prav te?

Charlotte Brontë, ker je Jane moja prva velika ljubezen.

Slavenko Drakulić, ker bi v življenjih njenih ženskah zagotovo našla odgovore na svoja vprašanja.

Tretji bi bil Gabriel Garcia Marquez. Prebrala sem samo eno njegovo knjigo, verjetno najmanj pričakovano – potopis S poti po Vzhodni Evropi. Absurdnost položaja v vzhodnem bloku je začinjena  s prav posebnim humorjem in ironijo, zaradi katereh brez vprašanj vzamem še ostale njegove knjige.

 

Mileva Einstein

Mileva Einstein

O katerih tematikah najraje bereš?

20. stoletje, življenja in položaj žensk, medsebojni odnosi, knjige, kultura, običaji, zgodovinski dogodki, resnične zgodbe, izpovedi, skrivnosti.

Zadnja knjiga, ki te je spravila v jok je…

Dora in Minotaver Slavenke Drakulič. Na nek način sem njeno zgodbo živela tudi sama.

Na tvojem profilu večkrat najdemo tudi »izgubljene literarne bisere«. Bi nam lahko priporočila nekaj starejših literarnih del, za katera meniš, da bi se jih moralo več brati tudi dandanes?

Tu in tam na plano res privlečem kakšno zaprašeno bukvo.  Bilo bi škoda, da jih pozabimo, z njimi pa tudi čisto drugačen način življenja, doživljanja in izražanja. Hkrati je na nek način tolažeče, da si v svojih temeljnih vrednotah, željah in strahovih nekoč in danes ostajamo enaki.

Med zadnjimi prebranimi bi priporočala Polnočni vrt Philippe Pearce, otroško klasiko, ki je hecno aktualna danes, v času epidemije.

Mladost med knjigami Oskarja Hudalesa, ker približa otroško življenje sto let nazaj, krepi narodni ponos in je krasna knjiga o knjigah.

April Mire Mihelič, ker zvesto sledi dogodkom pred 2. sv. vojne v Ljubljani, hkrati pa odpira vprašanje položaja takratne slovenske meščanske ženske, ki ni tako zelo drugačen od sodobnega.

84, Charing Cross Road, ker si želim obuditi dopisovanje in ker je brskanje za starimi zakladi moja najljubša aktivnost.

Mladost med knjigami

Mladost med knjigami

Katere so zadnje tri knjige, ki si jih kupila, in kaj te je na njih pritegnilo?

Kaj hoče ženska?, zbirko esejev Irene Štaudohar zaradi zgodb o posebnih ženskah po izboru slovenske pisateljice.

Nemško hišo Annette Hess, ker me zanima kako bo roman skozi osebno zgodbo mlade Nemke izpeljal sojenje zločincem iz Auschwitza. Avtorica je znana in uspešna scenaristka. Pred kratkim so na RTV Slovenija predvajali njeno serijo Ku’damm 56, nadaljevanje Ku’damm 59 je še na voljo v arhivu.

Kratko zgodovine ruske revolucije Richarda Pipesa, ki sem jo ujela na knjižnem sejmu akademske knjige Liber.ac. Zgodovinski dogodki v začetku 20. stoletja niso spremenili le ruske družbe, temveč so s svojimi nitmi krojili usodo celotne Evrope.  Zanima me zakaj in kako. Knjiga mi bo morda razjasnila tudi ozadje knjige, ki jo pravkar berem. Zanimiva povezava.

Kaj bereš trenutno?

Pripovedovalca Mirane Likar. Pravkar se je uvrstil v ožji izbor za kresnika 2021. Vsebinsko čisto po mojem okusu, slogovno pa preseneča. V mojih očeh mu to odvzame kakšno piko, vidim pa, kako bi nenavaden, na pol sanjajoč način pripovedovanja koga lahko prevzel.


Ivani se še enkrat lepo zahvaljujem za njen čas in krasne odgovore ter bralne predloge, vas pa vabim, da ji sledite na njenem Instagram profilu @ivana_dja.

0 komentarjev
11 všečkov
Prejšnji: Mi beremo – 1. rojstni danNaslednji: Poletni bingo 2021: knjigogram

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja