Linn Skåber: Čez potok, ne čez most

Oh, ta nerodna najstniška leta! Moja še niso tako daleč stran, da se jih ne bi še zdaj dobro spomnila. Nerodna so bila zlasti tista zgodnja, ko se ti naenkrat zdi, da ti je koža prevelika in premajhna obenem. Da se tvoje telo spreminja na nek totalno nerazumljiv način, ampak v vseh tistih knjigah z nasveti pišejo, da je to čisto normalno. Ej, mogoče se počutiš kot tujec v svojem telesu, ampak saj je okej, to je normalno! Si cel nesrečen, ko se pogledaš v ogledalo in imaš spet gigantski mozolj sredi čela? Pa dva na bradi? Pa en trenutek si noro vesel in v drugem jezen na cel svet, še najbolj pa na starše? V redu je, takšna je pač puberteta! Skozi branje zbirke kratkih zgodb Čez potok, ne čez most mi je uspelo podoživeti prav vse tegobe, zagate in radosti tistih dni.

Zbirka kratkih zgodb Čez potok, ne čez most je izšla lani (l. 2020) pri založbi KUD Sodobnost International in je delo norveške avtorice Linn Skåber, spremljajo pa jo  neverjetne ilustracije Lise Aisato. Knjigo je prevedla Marija Zlatnar Moe. V oči nedvomno pade že sama nebeško modra naslovnica. Čudovit detajl predstavlja venec, ki se ovija okrog glave in ki ga sestavlja nešteto drobnih podob: tam je aparat za zobe, ki si ga ne želi noben najstnik, mavrica za vso mavrično mladino, nogometna žoga, skrušena podoba, in še marsikaj. Obenem deluje kot vpogled v vrvež najstniških možganov. Kaj vse se jim podi po glavi! Kaj vse se je podilo tudi nam! Cela štala tam zgoraj!

Svojo izkušnjo z odraščanjem v predgovoru zbirke zapiše tudi avtorica. Med pisanjem knjige se ni opirala izrecno na lastne izkušnje, temveč je zgodbe ustvarila na podlagi številnih pogovorov z mladimi. Slednji so z njo delili svoja občutja ob odraščanju in ji razstirali svoje zgodbe, medtem ko jih je Skåber prelila na papir. Nekatere zgodbe so osnovane na podlagi enega stavka, druge so premešane, spet tretje vključujejo dobesedne citate. Zgodbe so opremljene s čudovitimi barvitimi ilustracijami, ki imajo pridih čarobnosti in sanjavosti ter obenem popolno povzamejo celo paleto občutij: tesnoba, radost, zaljubljenost, sram, jeza, žalost, prijateljstvo, veselje, odtujenost, muhavost in še in še. Vse to veje iz ilustracij Lise Aisato.

Zgodbe se med seboj ne razlikujejo zgolj po tematikah in pripovedovalcih, temveč tudi po formi. Nekatere so čista proza, spet druge krajše pesnitve. Sam jezik je poln in neposreden, brez da bi zataval med pretiran vulgarizem. Kletvice se pojavljajo sem ter tja – povsem pričakovano. Najstniki preklinjajo. Najstniki se jezijo. Najstniki obupujejo. Čustva se izražajo tudi skozi besede in ne le prek loputanja z vrati ali s kuhanjem mule in kopičenjem tesnobe v sebi.

Predvsem me je navdušila raznolikost kratkih zgodb (v večini so dolge zgolj nekaj strani in variirajo med krajšimi ter daljšimi), tako v smislu obdelanih tematik kot tudi likov, ki nam pripovedujejo o svojih growing pains. Najstniki različnih polti, različnih spolnih usmerjenosti, iz različnih družbenih slojev, z različnimi prioritetami, sanjami in skrbmi. Zbirka Čez potok, ne čez most predstavlja krasno izhodišče za številne pogovore. Sama bi priporočila branje ob kasnejšem pogovoru v skupini ali z odraslim za boljše razumevanje. Branje zbirke je izvrstna priložnost, da se predelajo nekatere tabu teme in nekatere zgodbe bolje raztolmačijo.

V dobi odraščanja dandanes obstaja še vedno preveč tabujev. Preveč stvari, o katerih se ne govori, ker je pač zoprno govoriti o tem. In joooj, spraševati odrasle! Ne, hvala! Nekatere teme, ki se pojavijo v zbirki so: odraščanje (“Peter Pan”), spreminjanje telesa v času pubertete (“Punce”), prve simpatije (“Ninina rit”), aktivizem (“Feministka”), istospolna usmerjenost (“Tipi so poleti tako dobri”), slaba samopodoba (“Komodoška varanka”), izguba v družini (“Rak” in “O očiju, hrčku in smrti), ksenofobija in rasizem (“Ko bi vsaj vedele, kako kul je moja mami”). Težko si sploh izberem najljubšo. Nekatere so me nasmejale, spet druge vrnile v tiste čase, ko sem najstništvo na lastni koži okušala sama. Kako bi takrat potrebovala kakšno podobno knjigo. Da bi jo prebrala, da bi me nekdo posedel, da bi se o njej z mano pogovoril. Ampak v bistvu se še zdaj včasih počutim tako izgubljeno in nevedno kot takrat, tako da me je morda knjiga vendarle našla ob povsem pravem času.

Toplo priporočam. Malim in velikim in tistim vmes. Starši: preberite jo sami, jo dajte vašemu najstniku_ici in se po branju pogovorite.

Nikoli nisem bila posebna fenica
ljudi.
Tiha sem in bedna,
kadar sem z njimi.

Dodaj knjigo na Goodreads.

Druga mnenja:

• Gospodična knjiga (september 2020)

Si o Čez potok, ne čez most pisal_a tudi ti? Piši mi in dodala bom povezavo do tvoje recenzije.