Ta skandinavska kriminalka je pri nas izšla lani pri Učilih, prevedel pa jo je Miro Mrak. Sveistrup je sicer zelo uspešen scenarist, ustvarjalec in filmski producent, ki je za svoje delo tudi mednarodno prejel več nagrad. Par let je pisal scenarij za serijo The Killing – pri nas je bila predvajana po televiziji, ampak si je nisem imela priložnosti ogledati. Ne še. Moj seznam serij, ki si jih moram ogledati, je vedno daljši.
Kriminalka samo sebe opisuje kot napeto in pretresljivo: prikaže grozovite razsežnosti nedolžne otroške figurice. Dogajanje je postavljeno na Dansko. Tipično za žanr nam prikaže več različnih zornih kotov, čeprav v resnici spremljamo predvsem detektiva, ki primer preiskujeta.
Opisani umori so krvavi, na prizoriščih pa morilec vedno pusti ročno izdelano figurico iz kostanja in vžigalic. Forenzični tehniki na njih odkrijejo prstni odtis, ki pripada hčerki ministrice za socialne zadeve. Kar je šokantno je dejstvo, da je bilo dekle pred letom dni ugrabljeno in umorjeno, storilec pa je za zapahi.
Detektiva pri raziskovanju naletita na marsikaj. Opisi scen umorov so krvavi, tudi dogodek proti koncu knjige je precej brutalen. Raziskovanje je napeto. Thulinova in Hess, glavna detektiva na primeru, skušata prebroditi razlike in se spoznati, medtem ko delata. Hess je bil kazensko premeščen nazaj na oddelek, Thulinova pa ima velike načrte za svojo prihodnost. Na začetku se nekako ne ujameta najbolj.
Medtem ko detektiva delata, je pritisk vedno večji. Primer je odmeven, sploh ko javnost ugotovi, da obstaja povezava z ministrico za socialne zadeve. Spoznamo tudi njo in njeno družino. Po letu dni žalovanja se Hartungova vrne na delo. Bolečina zaradi krute izgube hčerke je še vedno zelo prisotna.
Splet dogodkov vsekakor nakaže na to, da je avtor vajen dela s televizijo. Zdi se, kot da spremljamo dobro posneto serijo.
Knjiga ima nekaj manj kot petsto strani, čeprav pri branju nisem imela takšnega občutka. Poglavja so kratka in zanimiva. Razkrijejo ravno dovolj, da lahko bralec sklepe vleče tudi sam. Nikakor pa ni knjiga predvidljiva. Morda bi si želela, da bi bila določena odkritja v knjigi hitrejša: tako bi lahko napetost postopoma stopnjevali. Kljub temu je tudi niz odkritij na koncu dobro speljan. Pomaga, da so poglavja razdeljena po dnevih.
Kriminalka je dobro spisana. Skandinavci imajo dober občutek za takšne zadeve. Dobra mešanica umorov, tečnih detektivov in psihopatskih morilcev. Kljub temu na koncu postreže tudi z ganljivim prizorom in tako odlično zaključi napisano.
Z veseljem bi v roke vzela še kakšno knjigo od Sveistrupa. Tudi Kostanjev mož v zadnjem poglavju konec na široko odpre, da se sprašujemo, če je bilo to res to. Ena boljših kriminalk, kar sem jih zadnje čase brala, zato vsekakor priporočam!
