Petkratna finalistka Župančičeve frulice, enkratna osnovnošolska zmagovalka, finalistka Male Veronike 2018 in finalistka Pesniške olimpijade 2019. Vse to in še več je Nika Gradišek. Njena ljubezen do literature se razteza še na področje gledališča. S pisano besedo ga združuje v slam poeziji, kot članica celjskih »Sljemerčin« in ena izmed objavljenih avtorjev v antologiji mlade celjske poezije: In zemlja je vibrirala kot živo telo, pod mentorstvom Kristiana Koželja. Nika pa svojo ljubezen do besede in izražanja mnenj širi tudi na področje debate. Je novopečena študentka sociologije in anglistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se v času karantene intenzivno trudi najti omejena izkustva, ki bi jo vzpodbudila k pogostejšemu pisanju. Sposobnost rednega pisanja poezije je namreč edina mišica, ki jo trenutno trenira.
Branje na dogodku Društva slovenskih pisateljev, Svoboda je glagol. (foto: osebni arhiv)
Kdo je Nika – v desetih besedah:
Poimenovalka sobnih rož, samooklicana filozofska kafetkarica, zbirateljica platnic in kamenčkov.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
V času pandemije me ob tej uri najdete na sprehodu s psom, medtem ko mi doma izpareva voda za kavo, da si bom morala dotočiti novo, ko se vrnem. Skoraj zagotovo tekmujem s časom, ker sem zjutraj predolgo gledala v strop in se mi ob osmih začne prvo Zoom predavanje, ampak ker si Poco želi do reke, greva še do reke.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Tako kot vsak drugi, dokler se posamezna ideja ne razvije dovolj, da se umaknem v kak tih kotiček in v nuji kracam po beležki, da mi kaj ne bi ušlo iz glave. Potem nekaj časa sedim v tišini in mentalno preizkušam besede na jeziku.
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica?
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bili dnevi verjetno tako polni doživljanja, da bi bila skoncentrirana refleksija potrata časa. Pesništvo je hobi, ljubezen, trening, stranski produkt. Ampak bolj kot berem o izjemnih literatih, ki so imeli nič kaj izjemno izkušnjo biti ljudje, bolj razumem, da mi je enkratna literatura brez enkratnega življenja vredna bore malo.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Oscar Wilde, ker je mojster duhovitih nesmislov, ki ljudem s preveč časa dajejo kaj za misliti, Henrik Ibsen, ker je edini moški, ki bi mu dovolila pisati o svoji življenjski zgodbi, Barbara Korun, ker mi je podala enega izmed boljših uvidov o moji poeziji, moja mama, ker je vse, kar nikoli ne bom, a neskončno spoštujem.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Izmed glasbe Hozier, katerega zvok me je spominjal na sedenje ob reki med deževnimi popoldnevi in prehitrimi večeri, ki sem jih morala preživeti v hiši. Literature je hkrati preveč in premalo, da bi lahko izbrala eno, od vizualne umetnosti pa me zadnje čase spremlja Andy Warhol. Kakšne gledališke predstave si že lep čas nisem ogledala v živo. 🙁
Nika in češnje.(foto: osebni arhiv)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
V knjige, filme, Netflix serije. Včasih, ko sem še posebej »self-care« navdahnjena, celo na kak daljši sprehod, ki se konča z ležanjem na travi in umazano jakno.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Odlagam nevšečne obveznosti in prepogosto v prijetni družbi govorim drastično več kot poslušam.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
H knjigam se zelo redko vračam. Imam nekoliko fast-food navado uživanja knjig v enkratnih obrokih.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Nejo Jeraj Sedej, ker je mojstrica neprisiljenega poigravanja z rimami in ker njena poezija lahkotno leže nate in potem ostane s tabo kot dober sogovornik na vlaku.
Urejena delovna površina. (foto: osebni arhiv)
—
NIKINA POEZIJA
—
Sobe brez oken so luknje v času,
Nenačrtovana napaka v matrici.
V njih zrak dobiva okončine,
Pljuča,
Se privije k tebi,
Ti diha pod lasišče,
Te boža po zapestjih,
Te zgrabi za gležnje,
Ti skrije čevlje
In ključe
Utekočini tiktakanje
v mehanično podrhtavanje zraka,
ti na uho šepeta,
da je otopelost najbolj naravno stanje,
da svetloba reže v kožo
in ljudje še bolj,
ostaneš,
ker so tvoje kosti le še
nezlepljena sestavljanka
in ker nimaš čevljev.
—
Našla sem te na avtobusni postaji
ob nečloveški jutranji uri.
Kako vulgarna je ideja,
da bi bil takrat in tam najden kdorkoli,
razen uporabljen kondom ali ovitek bonbona.
Nisem ti pogledala v oči,
zjutraj na avtobusni je to prepovedano.
To je čas, ki ga pozabimo.
Kasneje sem te slišala
v zvoku ogromnega tovornjaka,
ki ne verjame v pločnike,
v toplem valu smrdečega dima,
ki zalije dolino.
Tudi jaz ne verjamem v pločnike,
pa se jih držim,
take stvari v življenju počnemo brez razmišljanja.
Nesramno iskreno te povezujem
z razpadanjem,
s stanjem na mestu,
z mečkanjem besed.
Nikoli nisem znala zlikati ovratnika,
kdor ve, kaj išče, to opazi.
Nesramno iskreno se povezujem
z blatnimi čevlji,
z lomljenjem,
s tišino.
Kako vulgarna je ideja,
da bi bil takrat in tam najden kdorkoli,
razen uporabljen kondom ali ovitek bonbona.
Nisem ti pogledala v oči,
zjutraj na avtobusni je to prepovedano.
(Naslovna fotografija prispevka: Nika, osebni arhiv.)