Knjižna priporočila: Bodite v cvetju!

Pomlad je že v zadnjih februarskih dneh pričela tiho in vztrajno trkati na vrata. Narava se prebuja, na travnikih že nabiramo zvončke, trate so posule trobentice in žafrani, naše vaze že krasijo tulipani. Gozd je še ovit v sive in rjavkaste odtenke, a prav kmalu bo listje spet pričelo zeleneti, tla bo prerasla praprot in kar naenkrat bomo že nabirali borovnice ter bili na preži za prvimi gobani.

Flore ne najdemo zgolj v resničnem svetu okrog nas, marveč prežema tudi svetovno literaturo. Cvetlice se skrivajo na številnih naslovnicah knjig, prav tako pa cvetje in zelenje krasita naslove knjig. Bralce, pisce in knjižne blogerje sem zaprosila za krajša tematska priporočila in nastal je spodnji spomladanski seznam knjižnih priporočil z osrednjo temo cvetja, zelenja, listja in narave. 

ANITA AMIRREZVANI: KRI CVETLIC

izšlo l. 2007 pri založbi Učila International v prevodu Ljubice Klančar
Žanr: zgodovinski roman
Priporoča: Julia, blog Nora na knjige

Vsi poznamo zapletene perzijske vzorce, ki v mehkih preprogah ustvarjajo nove svetove. Ta zgodovinski roman je hkrati tudi dekliški in nas popelje v čudoviti svet rokodelstva. Dogaja se v začetku 17. stoletja, ko vaškemu dekletu umre oče in se z mamo odpravi v Isfahan, tedanjo čarobno prestolnico Irana, k očetovemu polbratu, ki je pravi umetnik izdelovanja preprog. Obe postaneta služkinji v njegovi hiši, kjer gresta še posebej na živce stričevi ženi. Potem pa dekle odkrije talent za izdelovanje preprog in navduši strica, ki z veseljem postane njen mentor. V delu, ki je izključno moška domena, najde strast in smisel, a njena pot do samostojne izdelovalke preprog bo trnova in zahtevna. Knjiga govori o ljubezni, pričakovanjih družbe, začasnih porokah (sigheh), ki so namenjene izključno zunajzakonskim spolnim odnosom, dostojanstvu iranske ženske, usodah, ki jo lahko doletijo, in tem, kako se je ena odločila, da si jo splete sama.

MARJANA MOŠKRIČ: LEDENE MAGNOLIJE

izšlo l. 2002 pri Cankarjevi založbi
Žanr: mladinski roman
Priporoča: @mrs.gintonic.bitte

Gre za večplastno zgodbo, ki jo bralec spoznava skozi Lucijo, šestnajstletno pripovedovalko. Lucija nas v sodobnem slogu, v kratkih in večkrat odrezanih stavkih popelje po svojem življenju. Bralec na eni strani spozna povsem običajen vsakdan v malem kraju, Lucijino odraščanje v krogu ljudi, ki jih pozna že celo življenje, dinamiko prijateljstva z Mijo in Piko, spletanje odnosa z Nikom, skrivnostnim fantom, ki živi v še bolj skrivnostni hiši, in čez leta postane njen sošolec, prijatelj, simpatija.

Na drugi strani pa njeno otroštvo zaznamuje razbita družina, oče alkoholik, ki ob ločitvi povsem izgine iz njenega življenja, odtujenost od mame, ki v njuno življenje pripelje novega moškega, navzven tako krasnega, priljubljenega in spoštovanega, se z njim poroči, rodi še enega otroka. Lucija pa v novem družinskem scenariju, v tem popolnoma tujem svetu, ostane zapuščena, osamljena, nerazumljena in spolno zlorabljena. Tako se znajde v vrtincu samoobtoževanja, gnusa, prezrtosti, nevrednosti in neskončne boleče samote. Mama presliši njene neme krike na pomoč, od prijateljic se popolnoma odmakne in ljubezensko zgodbo z Nikom zaključi, še preden se je dobro začela. Potem pa pride do točke, ko ne zmore več. In spregovori…

Odlična zgodba, zapisana v živem jeziku mladih, občasno začinjena s kakšno kletvico in stkana s primernimi glasbenimi asociacijami ter otožno poezijo Strniše in Murna, ki podira tabuje o spolni zlorabi v družini in približa čustva in mentalno stanje v katerem se znajdejo žrtve. Priporočam v branje!

UMBERTO ECO: IME ROŽE

prvič izšlo l. 1984 pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Srečka Fišerja
Žanr: zgodovinski detektivski roman
Priporoča: Barbara, Izposojevalka besed in Knjižni kažipot

V Imenu rože se, če se prebiješ čez prvih nekaj deset strani, ki se berejo počasneje, znajdeš v odlični srednjeveški kriminalki. V leto 1327 in na ozemlje Italije postavljena bogata benediktinska opatija se znajde v središču preiskave. Sprva zaradi krivoverstva in kasneje zaradi sedmih nenavadnih smrti jo preiskuje brat William iz Baskervilla. Brat William, ki se je tako primoran preleviti v detektiva, poskuša zadevam priti do dna s pretanjenimi načini in z uporabo Aristotelove logike, Akvinskih teoloških teorem in empiričnega duha Bacona. Njegov izostren in razposajen humor, začinjen še z divjo radovednostjo, je tisti, ki bralca preslika v čas dogajanja in ga napravi za Williamovega pomočnika pri zbiranju dokazov, dešifriranju kodiranih rokopisov in skrivnostnih simbolov.  Bolj William – in z njim bralec – odkriva prepletene poti opatijskega labirinta, v več dvomljivih (in razburljivih) situacij se zaplete. In v opatiji se »najbolj zanimive stvari dogajajo ponoči«.

CAO WENXUAN: BRON IN SONČNICA

izšlo l. 2017 pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Andreja Stoparja
Žanr: mladinski zgodovinski roman
Priporoča:  Barbara, @barbarapavlic

Srčen mladinski roman Kitajskega pisatelja Cao Wenxuana, ki v ospredje postavi nemega dečka Brona in Sončnico, hčerko umetnika. Zgodba se odvija v času kulturne revolucije na Kitajskem, na neizprosnem podeželju pokrajine Jiangsu. V vsej tej turobnosti se srečata dve duši, Bron in Sončnica, ki začutita globoko povezanost eden z drugim. Roman nas skozi njuno zgodbo uči o nepredvidljivosti človeške biti, iskreni ljubezni in pravemu preživetju. Bogat liričen zapis nas popelje po atlasu občutkov te močvirnate pokrajine. Tovrstno pisanje omogoča, da se v njegov svet potopimo celostno, kjer prevladujejo čustva, ki izvirajo iz globočine naših duš. 

JANET FITCH: BELI OLEANDER

izšlo leta 2013 pri založbi Meander v prevodu Andree Švab
Žanr: družbeni roman
Priporoča: Vanja, @urbanvanja

Astrid je stara 12 let, ko njeno mamo, prelepo magnetično pesnico, aretirajo zaradi naklepnega, premišljenega umora ljubimca, ki jo je (po njenem burnem prispevku v zvezi) zavrnil. Zastrupila ga je z napojem, skuhanim iz belega oleandra. Dekličin oče ju je menda zapustil že v prvem letu njenega življenja.

Tako se Astrid znajde na zelo osameli poti iskanja, kdo je in kam naj bi sploh pripadala. Rejniške družine, po katerih jo premeščajo ob vsakem prelomnem življenjskem dogodku in nezgodi, so kot leksikon različnih ameriških slojev, in vsaka s svojo rano, ki neizogibno trči na vse Astridine čustvene in vzgojne primanjkljaje, ki se šele pričenjajo kazati v vsej svoji zapletenosti.

Polni lastnih čustvenih viharjev, navzven pa navidezno neobčutljivi in brezbrižni, okolica tako naprti še lastne stiske, medtem ko ji mama iz zapora vzvišeno predpisuje primerno literaturo, glorificira svoje zaporniške podvige, budno preži na vsako grožnjo odnosa, ki bi Astrid prikazal, kaj je prava bližina, in je predvsem enkrat samkrat ne vpraša, kako Astrid sploh je. A v počasnem nihanju med eksplozijo in otopelostjo se Astrid vendarle zmore opreti na nekatere drobce zdravja v odnosih v zunanjem svetu, sestaviti manjkajoče koščke svoje zgodbe in zbrati jezo na mamo ter zaščititi svoj psihološki svet pred njo, istočasno pa do nje ohraniti tudi svoja nežna čustva.

Knjigo sem prvič prebrala leta 2000 in od takrat ostaja moja največkrat prebrana in med absolutno najljubšimi knjigami. Začarala me je, zgodba, ki zveni kot pesem, ne bereš je, pač pa jo čutiš. Pretanjeno opisuje težka vprašanja iskanja sebe v odnosih, ki ne služijo in ki ranijo, in seže daleč v srce, ker pri tem ne uporablja okrutne vulgarnosti. Pri meni ostaja zapisana kot eden najbolj ganljivih prikazov, kaj otrok v resnici potrebuje od mame, in kako ljubezen v še tako nemogočih okoliščinah ostaja zgodba o nežnosti.

JULIETTE MORILLOT: ŠANGHAJSKE RDEČE ORHIDEJE

izšlo l. 2007 pri založbi Učila International v prevodu Mateje Seliškar Kenda
Žanr: zgodovinski roman
Priporoča: Eva, @knjigochillnica

Šangajske rdeče orhideje je zgodba o drugi svetovni vojni, zaradi katere je trpel ves svet, tudi tisti del, o katerem v javnosti ni veliko govora – mistični daljni vzhod. Govori o življenju mlade Korejke Kim Sangmi, ki jo je nekaj let pred pričetkom druge svetovne vojne po navodilih japonskega cesarja ugrabila japonska vojska in jo ponudila japonskim vojakom v tolažbo ob »grozotah vojne«. Usodo Kim Sangmi je delilo najmanj 200.000 korejskih deklet. Zgodba nam ponuja redkejšo, žensko perspektivo doživljanja druge svetovne vojne in spomni na trpljenje, ki ga je še pred svojim »uradnim« pričetkom povzročila vojna, ne samo moškim, temveč tudi ženskam. Hkrati je to zgodba, ki potrjuje večni Dostojevski rek, da se človek navadi prav vsega, obenem pa opozori na nenavadno moč človeka, da tudi v najhujšem najde pot in smisel. Vsekakor vredna branja!

DANIEL KEYES: ROŽE ZA ALGERNONA

izšlo l. 2002 pri Založniškem ateljeju Blodnjak v prevodu Martina Kocjana
Žanr: znanstvena fantastika
Priporoča: Sara, Skodelica branja in Knjižni kažipot

V obliki dnevniških zapisov spremljamo Charlieja Gordona, ki je umsko zaostal mlad moški. Sprejme priložnost, da na njem izvedejo operacijo, s katero mu umetno zvišajo inteligenco. Dnevnik piše v obliki poročil o napredku, s pomočjo katerih opisuje svoje dni in občutja. Kar se začne kot slabo črkovani in površinski zapisi, se s časom zaradi uspešne operacije razvije v lepo spisane tekste, v katerih se Charlie veliko ukvarja tudi z etiko in moralo. 

Charlie se skozi zgodbo spremeni iz dobrodušneža, ki si želi imeti prijatelje in biti pameten kot ostali, do nadpovprečno inteligentnega mladeniča, ki nima preveč potrpljenja in nenadoma razume, da ljudje okrog njega niso tako pametni, kot je mislil. Opisuje tudi Algernona, belo miš in prvo žival, na kateri so pred Charliejem izvedli poseg. Ko Algernon začne izgubljati pridobljene umske sposobnosti, ugotovi, da se bo to zgodilo tudi njemu. 

Čudovita, pretresljiva in globoka zgodba, ki velja za klasiko znanstvene fantastike.

SARAH J. MAAS: A COURT OF THORNS AND ROSES

izšlo l. 2015, prevoda nimamo
Žanr: fantazija
Priporoča: Knjižni maček

Dvor trnja in vrtnic je epska fantazija, čudovito in privlačno branje za odrasle. Prvotno gre za predelavo pravljice Lepotica in Zver, vendar pisateljica odraslemu bralcu ustvarjalno, s prefinjeno gradnjo ustvarja nov svet, poln magije, vilincev in drugih magičnih bitij. Ta svet je strogo, s fizičnim zidom ločen od sveta ljudi, kjer živi glavna junakinja. Namesto pravljične preudarne Belle je tu premetena Feyre. Na svoji strani živi v večnem strahu pred grožnjo magije z druge strani zidu. Zaradi tega je življenje tu kruto, dobro in zlo pa ostro razmejena. Ko jo skrb za svojo družino, za katero je edina skrbnica, prisili, da se preseli med vilince, spozna, da je življenje večplastno. Bralec počasi odkriva te plasti, vzljubi Feyrino bistroumnost, radovednost, moč in strah kot gonilno silo za preživetje, hkrati pa si sam izbere tudi svoje priljubljene like, na strani katerih bi se boril za širši cilj.

MARTHA HALL KELLY: DEKLETA ŠPANSKEGA BEZGA

izšlo l. 2018 pri založbi Učila International v prevodu Alenke Perger
Žanr: zgodovinski roman
Priporoča: Urša, @plevelinlavanda

Zgodovinski roman Dekleta španskega bezga je še eden izmed mnogih romanov, a po drugi strani enako pomemben, kar se tiče portretiranja vlog žensk med drugo svetovno vojno. Zgodba zajema 3 ženske, Poljakinjo Kasio Kuzmerick, ki postane ujetnica koncentracijskega taborišča, Američanko Caroline Ferriday, ki na drugi strani Atlantika sprejema begunce iz Evrope, in Nemko Herto Oberheuser, ki opravlja službo zdravnice v taborišču. Drugačne zgodbe, vsaka na svoji strani vojne, ki se potem sčasoma spletejo v eno. Avtorica Martha Hall Kelly uspe prikazati napeto in čustveno ozračje, ki je prevladovalo na polovici dvajsetega stoletja in kjer navaden človek ni bil ne poraženec, ne zmagovalec vojne.

BINA ŠTAMPE ŽMAVC: CESAR IN ROŽA

izšlo l. 2009 pri založbi Miš
Žanr: otroška literatura
Priporoča: Tinkara, @htinkara

Nagrajena zbirka devetih posrečenih, a jezikovno in vsebinsko izpiljenih pravljic zlahka zapelje tudi odraslega bralca. Avtorica zgodbe tke z lahkotnostjo in milino, obenem pa v pripovedi ohranja vso kraljevsko veličino, kot to pritiče pravim pravljicam. Čeprav bralca tako z jezikom kot simboliko zazibajo v pravljični svet kraljevičev in princes, pa se pravljice Brine Štampe Žmavc vsebinsko od svojega izvora tudi oddaljujejo ali mu celo nasprotujejo. Svoji tradicionalni strukturi in vzorcem se znajo tudi prav prikupno posmehniti, saj se vsaka žaba le ne spremeni v princa, cesar pa namesto za kraljestvo raje skrbi za svoje cvetlice. Čeprav je zla čarovnica v podobi nedolžne vrtnarice premagana, pretkano spletično čaka kazen in pogumni kraljevič ustreli strašnega risa, se mlademu princu nad zaljubljenim SMS sporočilom zapuščene princese prav nič ne omehča srce. Se pa zato pesniku, ki jo iz prinčevega telefona prenese kar v svojo zgodbo, podobno kot zaljubljenega sokola iz sanj v resnično življenje pospremi gospodar duš. Avtorica tako združuje pravljično izročilo z elementi sodobnega ter spretno prepleta čudežno in sanjsko s še kako življenjskim in aktualnim. Njeni »čarobni žarki pravljičnine« sijejo na vso moč, pravljice pa se berejo natanko tako, kot cveti polje žametnic!

KATHLEEN WOODIWISS: ZIMSKA VRTNICA

izšlo l. 1988 pri založbi Obzorja v prevodu Darinke Kosec (zadnji ponatis pri založbi Učila International)
Žanr: zgodovinska romanca
Priporoča: Špela, @spelaok

Zimska vrtnica od Kathleen Woodiwiss deluje kot klasika. Priporočila za branje sem dobila iz vseh možnih koncev, ampak dokler je nisem izbrala za kvadratek v zimskem bingu v organizaciji Sandre – @dozadnjestrani se je nekako nisem lotila. Nisem ljubiteljica zgodovinskih romanc. Ravno zato rada sodelujem v Sandrinih bingih, saj se lotim knjig, katerih se drugače verjetno ne bi. 

Zimska vrtnica je obsežna knjiga, vendar je branje zelo tekoče. Pred branjem nisem vedela o čem govori zgodba, ker ne maram kvarnikov. Zgodba je očarljiva in prečudovita. Na trenutke tudi srce parajoča. Erienne je čudovito mlado dekle. Njen oče ji želi najti bogatega snubca, saj mora poplačati svoje dolgove, ki jih je pridelal s kockanjem. Na dom prihajajo starejši, tečni moški, ki bi bili pripravljeni plačati bogato doto. Erienne se očetu upira in se ne želi poročiti s starim možakarjem, ne glede na to, kako premožen je. Vsak dan jo obišče nov snubec in Erienne je čedalje bolj obupana. Nekega dne odpre vrata mlademu postavnemu moškemu. Z veseljem ga sprejme, saj meni, da je oče končno našel primernega snubca zanjo. 

Kasneje se izkaže, da to ni bil eden izmed snubcev, ampak izterjevalec dolgov ter moški, ki je pohabil njenega ničvrednega brata. Christopher ji je izredno všeč, to je ljubezen na prvi pogled. Tudi ona je njemu všeč in zaprosi jo za roko. Kljub temu, da je premožen in bi lahko odpisal vse očetove dolgove, oče in brat ne odobrita poroke. Ker je vse ostale snubce zavračala, oče in brat pripravita javno dražbo, na kateri bosta Erienne prodala najboljšemu ponudniku. Christopher na dražbi ne sme sodelovati. Najboljši ponudnik je Lord Saxton. Veljalo je, da je umrl, ko je del njegovega dvorca pogorel. Lord Saxton je sicer mlad, ampak iznekažen. Močno šepa in čez obraz nosi masko, da se ne vidi njegovih opeklin. Erienne na vrtu pozimi najde cvetočo vrtnico. To naj bi bil znak prihajajoče večne ljubezni. 

Knjigo priporočam v branje, saj je polna preobratov in zanimivega dogajanja. Res me je pritegnila in nisem je mogla odložiti. Polagam vam na srce, da ne berite kvarnikov, saj vam bo to pokvarilo bralno izkušnjo.

VERONIKA DINTINJANA: RUMENO GORI GRM FORZICIJ

izšlo l. 2008 pri založbi LUD Literatura
Zvrst: poezija
Priporoča: Anja Grmovšek, @anjagrmovsek

Rumeno gori grm forzicij je pesniški prvenec Veronike Dintinjana – zdravnice, prevajalke, gonilne sile Mladih rim, ki sta jih v preteklosti vodila in organizirala skupaj s pesnikom Dejanom Kobanom, ter pesnice z enim najbolj izstopajočih pesniških glasov v sodobni slovenski poeziji.

Zbirko sestavljajo štirje razdelki (Dovolj zgodaj, Srebro oljk v reki vetra, Rumeno gori grm forzicij in Beli strop dneva), znotraj katerih je razporejeno različno število pesmi. Razdelki se med seboj vsebinsko povezujejo, skozi celotno zbirko pa se ponavljajo tudi teme in motivi – v ospredju je predvsem tema potovanja, še posebej po Italiji. Po večini ženska lirska subjektka (le v pesmi Pesem za izrabljen verz je lirski subjekt moški, v pesmi Vrabec, skoz bolnišnično okno pa je lirski subjekt omenjeni ptič) je v prvi vrsti natančna opazovalka, ki jo navdušujejo bežne impresije (Izkušnja s poti) ali pa se prepušča notranjemu toku asociacij in spominom (Oranževec pred hišo je v zenitu), a po drugi strani v zbirki najdemo tudi angažirane, nekoliko provokativne pesmi, ki so prežete z ironijo (Verjamem v revolucionarno akcijo poezije).

Že omenjena tema potovanja se v pesniški zbirki izraža na dva načina: potovanje lahko metaforično razumemo kot življenje, v katerem posameznik potuje od rojstva do smrti (Kakšni časi so to, Postelja je postala tvoja šahovnica), ali pa dobesedno potovanje od ene točke do druge, v druga mesta, v tuje države. V drugem razdelku, ko lirska subjekta potuje po Italiji, tako lahko v pesmi Bella Italia beremo verze: »Ko smo hoteli nazaj v Firence, / so zaradi nepredvidenega snega / zaprli cesto čez Apenine. / Namesto v Toskani / smo obtičali v Bologni, v Padovi, / zdolgočaseni smo si ogledali univerzo / in presušeni jezik sv. Antona.« V povezavi s potovanjem se v pesmi prikradejo tudi podobe iz arhitekture (»Streha, pogled na Campo, / veter je močnejši kot običajno, / z nedokončanega oboka katedrale / mežikajo fleši.«), veliko pa je tudi navezav na slikarstvo (Holbein, Bruegel, Rothko) in literaturo (Pavese, Blok, Majakovski, Drummond de Andrade, Miłosz). Na potovanjih lirska subjektka ne spoznava le krajev in ljudi, temveč tudi odrašča, postaja zrelejša, s tem pa se seveda ne izogne niti spoznavanju same sebe: »Če se ne vrnem, bodo oljke in trave, / robidnice, žajbljevi grmi in kače / enake, nespremenjene. // Če se vrnem, bodo tudi enake, / samo jaz ne bom in med nami bodo / neubesedeni spomini okusov in vonjev.«

Dintinjanin prvenec odlikuje izredno izbrano besedišče, še dodatno pa ga je izbrusila v svoji drugi pesniški zbirki V suhem doku (LUD Literatura, 2016). Ko beremo Rumeno gori grm forzicij, imamo občutek, da so pesmi napisane v enem hipu, zato se vanje z lahkoto vživimo in se skupaj z lirsko subjektko preslikamo bodisi v Toskano bodisi v bolnišnico: »Ko so odstranili odrabljeni organ, / mi je anesteziologinja pomignila, / tega nikakor ne smem zamuditi, sem že kdaj videla / podobno praznino.«

Pesmi so pripovedne, slikovite, in čeprav so dokaj neposredne, so napisane z nežnostjo in natančnostjo, kot bi od kirurginje tudi pričakovali. Zato ne preseneča, da je v zbirki tudi nekaj pesmi, ki govorijo o avtoričinem siceršnjem poklicu, takšne so predvsem pesmi Pesem za izrabljen verz, Telo brez srca, Vrabec, skoz bolnišnično okno in Obisk krematorija. Te pesmi, ki obravnavajo umiranje, smrt, reševanje življenj in ravnanje s posmrtnimi ostanki, so po mojem mnenju tudi najmočnejše in najprepričljivejše pesmi v zbirki.

Pesniški prvenec Veronike Dintinjana je vsekakor knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak. To je knjiga, ki te ne more pustiti ravnodušnega, saj se te s svojo življenjskostjo in iskrenostjo dotakne, te premakne. Žal v nobenem zapisu ne bi mogla ubesediti, kako dober je ta prvenec, kako dobra je šele njena druga knjiga, kako dobra pesnica in opazovalka je Veronika. Za to izkušnjo ne želim prikrajšati nobenega bralca.

Si želiš še več tematskih knjižnih naslovov? Spodaj jih najdeš še nekaj iz sveta flore v naključnem vrstnem redu. Vključila sem zgolj v slovenščino prevedena dela. Če imate še svoje dodatne predloge, vas vabim, da jih zapišete v komentarje. Hvala!

Travne bilke (Walt Whitman), Rože zla (Charles Baudelaire), Cvetje v jeseni (Ivan Tavčar), Češnjev cvet (Anton Čehov), Cvetje nad peklom (Ilaria Tuti), Sonce in njeno cvetje (Rupi Kaur), Mesto cvetja (Mary Hoffman), Drevo želja (Katherine Applegate), Akacijev drevored (Dušan Merc), Jesensko listje (Uroš Zupan), Roža (Robert Walser), Rdeče drevo (Shaun Tan), Drevo možnosti in druge zgodbe (Bernard Werber), Nevihta sladkih rož: antologija slovenske poezije 20. stoletja (več avtorjev), Zadnji gozd (Franjo H. Naji), Šumenje gozda (Damir Karakaš), Nekoč sem hodila po mehki travi (Carolina Schutti), Drevo (Tomaž Pengov), Drevo in vrabec (Uroš Zupan), Tudi tulipani ovenijo (Dušan Marolt), Zlata lilija (Richelle Mead), Črna orhideja (Edvard Kocbek), Dolina rož (Tadej Golob), Njeno izgubljeno cvetje (Holly Ringland), Škrlatni hibiskus (Chimamanda Ngozi Adichie), Drevo brez imena (Drago Jančar), Figa (Goran Vojnović), Drevo raste v Brooklynu (Betty Smith), Razcvetela vrtnica (Louisa May Alcott), Zaklad pri samotni roži (A. Philippa Pearce), Solzice (Prežihov Voranc), Lilija in lev (Maurice Duron), Hotel Lavanda (Sabina Štrubelj), Skrivno življenje dreves (Peter Wohlleben), Korenine oljčnega drevesa (Courtney Miller Santo), Otok kamelij (Tabea Bach), Spominčice (Blaže Minevski), Zvončki in spominčice (Franček Rudolf), Odtrgane spominčice (Jože Lenarčič), Črni tulipan (Alexandre Dumas), Varuh v rži (J.D. Salinger), Jutro v barvi sivke (Jude Deveraux), Črna dalija (James Ellroy), Modra dalija (Nora Roberts), Vrtnica v divjini (Julie Garwood), Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami (Simona Škrabec), Kaktus (Sarah Haywood), Orhideja (Pearl S. Buck), Hiša orhidej (Lucinda Riley), Cvetje po nevihti (Laura Kinsale), Namesto koga roža cveti (Feri Lainšček), Snežna roža in skrivnostna pahljača (Lisa See), Kačja roža (Alojz Rebula), itn.