Abeceda poezije: januar in februar

Januarja in februarja sem prebrala šest pesniških zbirk. Pet zbirk je samostojnih, ena pa je zbirka dvestodvaindvajsetih pesmi, zbranih z vseh vetrov. Z eno od tujih sem se podala na po(po)tovanje po poeziji grškega avtorja (kar lahko upoštevam za izziv #bralnapotovanja, ki ga organizira Monika, @vonjpoknjigah), z drugo po ameriški poeziji madžarske Židinje, rojene v New Yorku, zbirka dvestodvaindvajsetih pesmi Nezbrani komadi pa je uredniško delo Andreja Ilca, ki je pesmi izbral med slovenskimi in tujimi avtorji. Vseh šest vam na kratko predstavljam v nadaljevanju, vsako na malo drugačen način, iz drugačnega zornega kota. Ker poezija takšna je, drugačna, pa od koderkoli jo že (po)gledaš.

GLÜCK, Louise: Onkraj noči (izdala Mladinska knjiga)

Po lanskem prejemu Nobelove nagrade je Glückova spet postala (bolj) brana in iskana avtorica, čeprav si je pozornost s svojim pisanjem zaslužila že davno tega.

Onkraj noči je zbirka pesmi, jasnih kot le kaj. Veronika Dintinjana, prevajalka zbirke in tudi sama pesnica, je na zavihek knjige zapisala najbrž najlepši poklon pesniku, kar sem jih kdaj prebrala: “To je glas, kakor so bili glasovi, preden smo imeli imena za stvari.”

Rdeča knjižica pred bralca naslika pesmi o (človeški) minljivosti, o naravi (vrtovih, cvetju), o ljubezni med moškim in žensko, o medosebnih odnosih, o antični mitologiji in še o čem. O stvareh, ki jih poezija iz besed pretvarja v slike že od nekdaj, a jih Glückovi vseeno uspe naslikati na novo.

Sama sem jih brala tako, da sem ob posameznih pesmih še dosti časa o prebranem razmišljala in iskala odgovore, oporekala ali se s prebrani strinjala – nastal je pravi tihi dialog med napisanim in mano, kar se mi zgodi samo ob tistih zbirkah, ki se me dotaknejo nekje globoko.

Onkraj noči je zame zbirka (kot so vse, ob katerih se mi zgodi enako), ki me je našla ob pravem trenutku.

LIPUŠ, Cvetka: Odhajanje za začetnike (izdala Beletrina)

Pesniška zbirka je, tako o knjigi pri Beletrini, priričnik za odhajanje. Tudi osnovna zamisel avtorice je bila napisati priročnik za razna odhajanja. Mikalo jo je preoblikovati popularni žanr priročnikov povsem po svoje, za drugo zvrst besedila.

Zbirka je sestavljena iz poglavij Kako se skriti, Kako oditi, Poti, Kako potovati sam ter Kako zajeti luč, v katerih smo priča različnim odhodom, od dobesednih do takih v prenesenem pomenu, od snovnih do nesnovnih.

Lipuševa je mojstrica besede, veliko zna povedati tudi s tišino na pravih mestih, kontrastnost hrupa in omenjene tišine pa v pesmih deluje kot posebna toplina, ki jo bralec zelo občuti.

RITSOS, Janis: Korenine sveta (izdala Mladinska knjiga)

Korenine sveta je prva zbirka poezije Ritsosa, objavljena v slovenščini. Avtorja uvrščajo v kanon velikih grških pesniških imen, kot so Konstantin Kavafis, Jorgos Seferis ali Odisej Elitis. Njegova zapuščina obsega stosedemnajst knjig poezije, v slovenskem prevodu pa smo s Koreninami sveta dobili izbor njegovih krajših pesmi.

Ritsos je pisal celo življenje, pesmi pa so mu služile kot dnevnik in tolažba, so pri založbi zapisali h knjigi. V njih res najdemo avtorjev notranji odsev vsega, kar se je dogajalo z njim in okoli njega. Od lepote, krivice, grotesknosti, čudenja, vsakdanjih reči, pobegov v pisanje ter vsega vmes.

SINANOVIĆ, Muanis: Krhke karavane (izdalo LUD Literatura)

Najbolj zrela zbirka mladega avtorja (letnik 1988) prinaša pesmi, ki so tako osebne kot družbeno kritične in izražajo dva glasova, glas mladega posameznika in hkrati glas kateregakoli pripadnika katerekoli manjšine. Pesmi migracij, takšnih in drugačnih, razlagajo sliko trenutnega sveta, ki se preveč ukvarja z migracijami samimi kot z migranti, z ljudmi. Pa bi moral biti zmeraj človek tisti, ki je najpomembnejši.

V pesmih se Sinanović ukvarja tudi z religijo in drugačnostjo, ki sta vsesplošno še zmeraj dostikrat predstavljeni kot tabu temi, sploh če se v katerokoli smer odmikata od stereotipov. Z drugačnimi, manj eksperimentalnimi posegi v besede Sinanović pred nas postavlja ogledalo, ne samo zbirko poezije, ki je, kot nakazuje naslov, globoko v osnovi krhka, čeprav deluje vse prej kot to.

ZUPAN, Uroš: Sanjska knjiga (izdala Cankarjeva založba)

Moj prva prebrana knjiga za izziv #abecedapoezije je bila Zupanova zadnja pesniška zbirka Sanjska knjiga, ki je 2020 izšla pri Cankarjevi založbi.

Uroš Zupan (roj. 1963) je pesnik, prevajalec in esejist, brez katerega si sodobne slovenske poezije ne morem(o) predstavljati. Ko je v devetdesetih vstopil v slovenski literarni prostor, je bilo njegovo pesništvo sprejeto kot prelomno zaradi navezav na Ameriko in predvsem zaradi “dehermetizacije” jezika, tj. zaradi večjega poudarka na nemetaforiki, metonimični pesniški govorici.

Na njegovo pisanje so deloma vplivali novejša ameriška poezija oz. nekateri njeni pesniki, zaznati pa je tudi vpliv italijanskega pesnika (novelista, prevajalca, literarnega kritika …) Cesareja Paveseja in poljskega pesnika (pisatelja, diplomata in leta 1980 prejemnika Nobelove nagrade za književnost) Czeslawa Milosza.

O zbirki Sanjska knjiga je Tonja Jelen, literarna kritičarka, urednica in pesnica zapisala tudi, da je v njej Zupan: “… presenetil s humorjem, ironijo in opisovanjem najrazličnejših pripetljajev, ki se dogajajo lirskemu subjektu. A to bolj ali manj v sanjah. Lahko rečem, da so to pesmi, ki s svojo intenziteto doživljanja najbolj presenetijo v prvem delu zbirke, se v drugem delu razporedijo v natančno ter umerjeno opisovanje podob in občutenj, v zadnjem delu pa gre za poetične, po formi že skoraj esejske razmisleke, v katerih sta najbolj izrazita vzdušje in razlaga tako imenovane majhne prevare uma.”

V branje sama priporočam še njegovo prvenko Sutre, Odpiranje delte, Počasno plovbo, avtorski izbor najboljših od najboljših, ter zbirko esejev Arheologija sedanjosti, za katero je bil lansko leto nominiran za Rožančevo nagrado.

Zbirka Nezbrani komadi, uredil Andrej Ilc (izdala Mladinska knjiga)

Zbirka je naslednica zbirk Komadi in Drugi komadi (ki ju toplo priporočam), v vsaki je urednik Andrej Ilc zbral po stoenajst pesmi, Nezbrani komadi pa vsebujejo dvestodvaindvajset pesmi sodobnih pesnikov in pesnic. Ni antologija, kot poudarja Ilc, je bolj kompilacija, ki odseva trenutni čas, trenutno stanje duha.

Ilc pesmi, komade, izbira zgolj na podlagi naklonjenosti do določenega verza ali zvena besed in pravi, da tako prostor v zbirki najdejo tudi manj ugledni, manj objavljani avtorji, pred bralca pa se razgrne raznolikost poetik, tem, motivov in slogov.

V zbirki so tako zbrane pesmi avtorjev s priimki od A do Ž (kako primerno izzivu!), prebiramo lahko vse od Alje Adam, Esada Babačića, Patrizie Cavalli, Primoža Čučnika, …, Janeza Ramoveša, Marka Stranda, Toneta Škrjanca, Tomasa Tranströmerja, Césarja Valleja, Adama Zagajewskega do Otona Župančiča.

Knjiga ima čudovito podobo, krasi jo pomladno pisana črtasta naslovnica, ki na notranji strani ter na prvem in zadnjem listu ponuja krasne verze o poeziji (nekaj jih najdete tudi na koncu objave). Bom pa Nezbrane komade zabeležila pod črko X, glede na to, da vsebuje dela več avtorjev in da, roko na srce, najbrž ne bom tako lahko našla avtorja s priimkom na X (sem pa odprta za predloge).

Sodelujoči v IG izzivu

Na Instagramu sem v skoraj dveh mesecih, kolikor poteka izziv #abecedapoezije, zasledila kar nekaj bralcev, ki so se mu pridružili. Med prebranimi pesniški zbirkami, ki jih prebirajo, najdete kar dosti predlogov, če vam slučajno manjka še kakšen avtor za pokrivanje črk abecede.

Opaženi avtorji, ki jih prebirajo Instagramovci:

Ervin Fritz, Louise Glück, Kajetan Kovič, Feri Lainšček, Janez Menart, Mary Oliver, Sylvia Plath, Ciril Zlobec, Brina Štampe Žmavc …

Vprašali te bodo, kaj si hotel s pesmijo. Zakaj nihče ne vpraša jablane, kaj hoče z jabolkom? Če bi znala govoriti, bi odgovorila: Ugrizni vanj, pa boš videl, kaj.

– Vasko Popa –

V govorici poezije, kjer se vsaka stvar pretehta, ni nič več običajno in normalno.
Noben kamen in noben oblak pred njim: Noben dan in nobena noč za njim.
Predvsem pa nikogaršnje bivanje na tem svetu.

– Wisława Szymborska –

Poezija je mrtva, naj živi poezija,
s strašanskimi očmi in močjo bizona.

– Lawrence Ferlinghetti –

Kajti poezija je čudež, osuplost, kot nekaj,
kar pade z neba in se popolnoma zaveda svojega padca,
značilnega za stvari.

– Fernando Pessoa –

Svet postane resničen le za tistega, ki ga gleda s pozornostjo,
ki je potrebna, da se iz pesmi izlušči sonce, ki je v njej.

– Christian Bobin –