Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

ABECEDA POEZIJE: Priporočilni seznam Založbe Pivec

Abeceda poezije

Ker že nekaj časa nisem pisala ne o prebranem, kaj šele o poeziji in o izzivu Abeceda poezije, je začetek Sandrinega poletnega binga kot nalašč za to. Pri Založbi Pivec so bili tako prijazni, da so pripravili seznam pesniških zbirk, ki pridejo v poštev za izziv. Med njimi so večinoma slovenski avtorji, katerih predstavljene pesniške zbirke lahko preberete za bingo kvadratek “slovenska poezija”.


A

Antologija novejše bosansko-hercegovske poezije
Željko Grahovac (urednik), Nino Flisar (prevajalec), Josip Osti (prevajalec), Marijan Pungartnik (prevajalec), Željko Perović (prevajalec)

Po dolgem času smo v Sloveniji dobili panoramo sodobne bosansko-hercegovske poezije, ki je, kar je povsem razumljivo, v opazni meri zaznamovana s tragičnimi vojnimi dogodki v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Urednik antologije, Željko Grahovac, je izbral 66 pesnikov in pesnic, rojenih med leti 1929 in 1979. Več kot 400 njihovih pesmi, nastalih med letoma 1985 in 2000, predstavlja izvrsten pregled pesniškega ustvatrjanja v Bosni in Hercegovini. Pesmi dopolnjujejo minieseji o vsakem izmed avtorjev, v katerih Željko Grahovac na poglobljen filozofsko-literarnoteoretičen način ponudi vpogled v bistvo ustvarjanja posameznih pesnikov.

Izbor poezije ponuja bogastvo različnih poetik pesnikov te multietnične družbe, ki imajo različna estetska in svetovnonazorska izhodišča. Izbrane pesmi zelo nazorno in poglobljeno odslikavajo čas in prostor nastanka in so kot take izjemno dragocen literarni (pa tudi socialni) dokument, saj so v danem zgodovinskem okvirju na teh prostorih nekatere eksistencialne teme morale biti premišljene in izpovedane na novo.

Panorama novejše bosansko-hercegovske poezije je nedvomno pomemben dejavnik v medkulturnih odnosih Slovenije in BiH, saj predstavlja obsežen in pomemben projekt, ki skozi poezijo prinaša bogastvo bosansko-hercegovske kulture in umetnosti ter jo približuje slovenskemu bralcu. Vsekakor nepogrešljiva knjiga, ki ji nikakor ne sme zmanjkati prostora na polici katerega koli ljubitelja sodobne poezije.

Antologija portugalskih pesnikov XX. stoletja

Prevodi pesmi: Mateja Rozman v sodelovanju z Milanom Jesihom, Miklavžem Komeljem, Branetom Mozetičem in Américom Meiro

Pesmi so bile izbrane in prevedene v sodelovanju s portugalskimi in slovenskimi pesniki, strokovnjaki s področja literature ter portugalskega jezika in kulture. Namen antologije je predstaviti študentom portugalskega jezika in širši publiki košček portugalske literature 20. stoletja in vzbuditi zanimanje bralcev za njeno nadaljnje, bolj poglobljeno raziskovanje.

Dvojezičnost portugalsko govorečim odpira možnost večje raznolikosti interpretacije pesmi in vpogled v neprevedljivost nekaterih besed ali besednih zvez. Antologija pa predstavlja tudi osnovo za nadaljnje delo in raziskovanje.

B

Petra Bauman: Januar

Mariborska novinarka Petra Bauman je s kulturo povezana vse življenje in ji bo očitno tudi ostala zavezana.

Za svojo prvo pesniško zbirko, ki jo je poimenovala Januar, je izbirala med svojimi 100 pesmimi, ki si po njenem mnenju »želijo in morajo najti pot do ljudi, saj le tam lahko uresničijo svoj namen. Ta pa je, v njih aktivno zbujati lepoto, resnične, morda pozabljene občutke. Moja poezija reflektira družbo.«

Njena poezija je izredno subtilno izpovedna in pripoveduje o človeški resnici. Mitja Čander v Popotnici opisuje njeno poezijo kot poezijo prehoda med mladostjo, »ki bo trajala le še nekaj dni« in ki se zdi utopična, ter prihodnostjo, v katero zre: »Na drugi strani pa gleda naprej, proti izteku osi, v nič, izpraznjenost, izmučenost duha in izrabljenost telesa, brez slepil in alibijev«.

Cvetka Bevc: In vendar sem

In vendar sem je avtoričina peta pesniška zbirka, v kateri se nadaljuje precizno in bogato izražanje v konkretnih, čutnonazornih podobah, pogosto iz narave in pokrajine ali mitologije, ukvarjanje z eksistencialnimi, erotičnimi in umetniškimi temami, med katerimi je še posebej izpostavljena vera v besedo, zaupanje v  ustvarjalnost, lepoto, svetlobo ter v ljubezensko predanost in darovanje.

Erotika je čutna in duhovna, najvišje pa je postavljena umetniška ustvarjalnost, ne le besedna, ampak tudi glasbena. Zelo opazna težnja poezije Cvetke Bevc je samoopazovanje, introspekcija, spoznavanje spreminjanja lirske osebe, ki je nenehno na neznani, odprti poti iskanja višjega smisla, tudi tako, da naslavlja nadzemske, vesoljne sile.

Ključno sporočilo zbirke lahko razumemo v predaji globinskih eksistencialnih spoznanj neznanemu, nevidnemu naslovniku, lahko tudi mlademu pesniku. Taka je pravzaprav vsaka literarna komunikacija in tudi vzorec žive tradicije, se pravi izročanje svojega sveta naslednikom. Oboje predpostavlja akt darovanja in vero v dragocenost doseženega, v smiselnost osebne poti od otroštva naprej. Vključuje  premagovanje porazov, reševanje iz nesreč, nenehno preseganje omejitev, tudi fiksiranih predstav o svetu in sebi. Pomembna dimenzija je spomin, vračanje v preteklost, konstruiranje osebne zgodbe, ki postaja z leti vse bolj obsesivna dejavnost.

Zbirka je razdeljena v sedem sklopov. Napovedujejo jih skrivnostno lepe fotografije Eve Petrič iz serije Uspavanka za jutri, iz katere prihaja tudi naslovna.

G

Borut Gombač: Prehod

Oblikovno nekoliko drugačna Gombačeva pesniška zbirka: pesmi v prozi. Če je bila poezija v prvi zbirki (Razblinjene dlani, 2003) ritmično in vizualno razgibana in so bile za drugo zbirko (Sence in sinkope, 2007) značilne rimane štirivrstične kitice, sinkopirane z refrenom, gre pri »Prehodu« torej za pesmi v prozi. Za literarno zvrst torej, ki naj bi bila na meji med poezijo in prozo.

V primeru Gombačeve zbirke  pa bi vsekakor bolj kot o meji morali govoriti o prehodnosti. Pa ne o prehodnosti ene zvrsti v drugo, temveč o prehodnosti, ki omogoča prepletanje obeh zvrsti – ne samo znotraj posamezne pesmi, ampak tudi znotraj zbirke kot celote. Prav zato lahko posamezni motivi tako vehementno preidejo  iz konteksta ene pesmi v kontekst druge. V zbirki se ob gombačevsko samosvojem tematiziranju sodobnega urbanega sveta z vsemi svojimi mikro in makro relacijami in atributi pojavlja pisana paleta pesniških postopkov: od nepričakovanih asociativnih preskokov, pretanjenih menjav prostorskih in časovnih optik,  izbranosti in ekspresivnosti detajla,  barvitega vizualnega ali zvočnega slikanja, do zamolkov oziroma govoreče tišine.

Enainosemdeset pesmi, enakomerno razdeljenih v devet ciklov, povezuje razgiban dramaturški lok večsmernih prehajanj iz čiste liričnosti v epičnost, iz krajših kontemplativnih utrinkov v zgodbo, pa tudi iz monologa v dialog.   In prav v odprtosti  prehajanja je razlog, da je pričujoča zbirka pravzaprav sinteza in polnokrvna nadgradnja celotnega Gombačevega dosedanjega literarnega ustvarjanja, pa naj gre za poezijo, pravljice ali radijske igre.

 — 

H

Mateja J. Hočevar: Zmenki

V svojem prvencu nam postreže z izrazito ljubezensko poezijo, v kateri se prepletajo dotiki, oddaljenosti in odmiki. Zdi se, da so porojeni in ustvarjeni iz “osamljenosti v ednini bivanja”, ki sproža nenehna iskanja bližine. Kljub predajanju tesnobi ločitve in utehi ob ponovnem snidenju”, pesnica zna preživeti v samoti, v kateri subtilno in detajlno, skoraj filmsko zaznava naravo, vzdušja mest, dihanje pohištva, neznatno premikanje stvari. Takrat odkriva nove smisle bivanja in ustvarjanja.

Ko skozi vrata dvojine (vsakič drugače) vstopa ljubimec in se s svojim neznanim svetom bliža njenemu svetu, sta oba lahko predana le v zdajšnjem trenutku. Njuna bližina je odeta v predmete, ki si jih poda(r)jata. Ljubezen v Zmenkih pa ni nujno vez med dvema ljubimcema, lahko je odtis na šipi, risba v pesku, cimet in ingver; nahaja se v guganju, v čajni usedlini, na slikah v galeriji, v starih zgradbah.

 —

J

Liljana Jarh / Neža Maurer: V pesmih je moje življenje

Izbor pesmi in literarna biografija. Jubilejna izdaja ob devetdesetletnici Neže Maurer.

“Pisanje v knjigi ni kronološko in ne linearno. Jezik pesništva se izmenjuje z izrečenimi ali zabeleženimi opisi, spomin, ki je veliko bolj krhek, pomanjkljiv in nezanesljiv, kot bi si hoteli priznati, z literarnim ustvarjanjem. Resničnost barva ozadje, na katerem spomin spreminja doživeto in se razglasi za novega avtorja življenjske izkušnje. Tako postane pripoved le ena od verzij, osebni pogled, ki vpliva na vsebino ter občuteno še enkrat (ne)namerno preoblikuje. Kot naše videnje vedno prevlada nad dejanskim in čas ni sklenjen, opredeljen ali zavezan preverjanju podatkov, so tudi vsebine notranjega sveta prepuščene svobodni kreaciji.

Zapisi ob pesmih približujejo detajle v življenju pesnice, osvetljujejo duševno sorodstvo in najino dragoceno prijateljstvo in se povezujejo z verzi, da skupaj močneje spregovorijo o njej.”

Tako je v uvodu zapisala avtorica izbora poezije in biografije, Liljana Jarh.

Klarisa Jovanović: Kimono, na otip

Pesniška zbirka pesnice in glasbenice Klarise Jovanović, ki v “haikujskih” trivrstičnicah upesnjuje kolorit naše kulture.

Avtorica spremnega besedila o Alenka Jovanovski o zbirki zapiše: “Klarisa Jovanović zavestno in odločno prelamlja z utvaro o tem, kaj naj bi bil haiku. Trivrstičnice v Kimonu so antihaikuji, napolnjeni z vsebinami, ki pripadajo mediteranski kulturi in evropskemu pojmovanju osebnosti. Za trenutek v teh pesmih zasijejo delčki grškega mita, biblične zgodbe, slovenske srednjeveške ljudske pesmi, arhetipskih vzorcev: nekaj starodavnega, nekaj, kar pesnica naslika s patino starodavnosti, a hkrati tako, da je obenem sodobno, »naše«.”

K

Petra Kolmančič: Tretja oseba dvojine

“Začelo se je, kot se velike stvari vedno začnejo. Z očaranostjo. Že dolgo se mi ni kakšna pesem zdela tako popolna kot pesem Kako obdržati žensko. Razorožil me je pravzaprav ves prvi cikel Nasveti za nevsakdanjo rabo s svojo trpkostjo, neizprosnostjo do sebe, iskrenostjo in natančnostjo. Hitro je postalo jasno, da je Tretja oseba dvojine zbirka obračunov, polaganja računov za nazaj in za naprej, kot pravi pesem Obračun z izstavljenim opominom.

Pesmi so, kot da bi jih vse rodila ostra jutranja svetloba, ko se oči odprejo in je pogled naenkrat kristalno čist, svet po motnem večeru in dolgi praznini noči naenkrat do potankosti razumljiv, še včeraj težavne zadeve v svoji transparentnosti preproste. Pesnica se razstavlja in členi. Zdi se, da smo jo ujeli na pragu zrelosti, ko se prvič zares realistično vzpostavljajo vsi odnosi: do preteklosti, sedanjega trenutka in prihodnosti.

Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem nazadnje brala zbirko poezije, ki bi se mi zdela tako celostna in bi tako zaokroženo obravnavala razvejano motiviko. Prostor iskateljstva se razprostira čez vse velike teme pesništva: svobodo, identiteto, resnico, minljivost, odnose. Motivika se poveže v prepoznaven svet, v natanko tisti svet navadnosti, ki ga vsi tako dobro poznamo: ki ga le tu in tam presvetlijo trenutki sreče, pomirjenosti, gotovosti ali česa četrtega, po čemer se stegujejo najgloblja hrepenenja.”

(iz spremne besede Mojce Pišek)

Petra Kolmančič: P(l)ast za p(l)astjo

Izhodišče pesnjenja Petre Kolmančič v dolgo pričakovani zbirki P(l)ast za p(l)astjo je iskanje izhoda iz človeške povprečnosti in predvidljivosti čutov v prvinskost samote in v brezup bližine. Ta pojavnost je za avtorico kompleksno stanje: delno živo, delno mrtvo, delno še tu, delno že tam, delno meseno, delno vilinsko, delno posvetno, delno svetno, v resnici pa totalno nično, nedefinirano, odsotno, še pred rojstvom mrtvo in izmišljeno – igra iger, ki zahteva, da se jo razkriva plast za plastjo. Tisto nekaj se neprestano izmika – kakor obzorje.

Izhodišče je torej, da izhod(išč)a ni in da je vse zgolj zavest in občutek navzočnosti/odsotnosti ter seveda žareči stenj pesnjenja, ki stanja artikulira in beleži. Odhodi so torej navidezni: jezik ostaja orodje za mletje besed in čarovnija, ki se steguje čez meje spoznavnega. Ni zapleteno, je pa nežno zapeto in prepleteno z besedami, radikalno zavezano nekemu osnovnemu ustvarjalnemu vzgibu: oditi v nemogoče, biti istočasno mrtev in živ; bit brez preteklosti in brez prihodnosti, zgolj čuteča mehanika, ki trepeta pred obličjem Nedefiniranega.

Poezija Petre Kolmančič je zavezana “sebstvu” in čistosti lastne poti. Tudi ko se predaja Drugemu, ko vstopa v svet, ki se mu sicer skuša izmakniti, definira hrepenenje z verzi, v katerih sta najbolj precizno izrisani prav tujost in praznina. Spremno besedo k zbirki je napisal Iztok Osojnik. V zbirki so reprodukcije slik akademskega slikarja Marka Jakšeta.

Milojka B. Komprej: Dolina sem

Pesniška zbirka Dolina sem je izbor iz sedemletnega pesniškega opusa pesnice Milojke B. Komprej. Pesmi v njej odlikuje vsakdanjost tematskega okvira in dolinska domačnost z izrazitimi spominskimi refleksijami. Vse to se v prostem, ritmično ustreznem verzu, mestoma z dodano spontano rimo, iz pesmi v pesem širi v neskončno metaforično pahljačo, ki daleč presega navidezne tematske okvirje vsake pesmi. Gre za izjemno zrel pesniški prvenec izbrušene pesnice.

Simona Kopinšek: Antahkaran in drugi obrazi lepote

Antahkaran je pojem številnih pomenov, vsem pa je skupno, da ponazarja nekakšen (mavrični) most, bodisi med fizičnim in duševnim, bodisi med razsežnostjo uma in njegovo transcendenco, oziroma umom in tako imenovanim višjim umom.

V prvencu mlade pesnice, ki je omenjenemu pojmu v naslovu pridodala še druge obraze. Lepote, vstopamo v pesniške svetove, v katerih se pesnica komaj zaznavno dotika stvari, spet drugič s skrito močjo nagiba gore daljnih pokrajin, ali pa poglablja reko in ulice domačega mesta. Ko vstopa, ne prestopi praga, ker med zunanjostjo in notranjostjo ni razlike in ker je višina in ločljivost razdalj nevidna in neotipljiva. Tudi zato se bralec s svojim »bralnim obzorjem« in svojo »bralno zgodovino« ne dotakne tega nenavadnega in skrivnostnega pesniškega sveta, ampak je pesem ta, ki mu s svojimi prsti skoraj brezčasna seže skozi kožo, še preden je prebrano sploh ponotranjeno.

Danica Križanič Müller: Na predvečer spremembe

Četrta pesniška zbirka Danice Križanič Müller prinaša zrelo pesniško govorico, ki se loteva eksistence v najširšem pojmovanju.

Iz te govorice veje avtoričino jasno zavedanje, da vsa­ka življenjska poteza raste iz prejšnje, toda ravno spričo spoznanja, da smo ljudje stvar naključij, le ena izmed kombinacij, se naseli v sedanjem trenutku; skuša se stišati in prisluhniti naravi. Naravne danosti si jemlje skorajda pohlepno, jih preslika vase, nato s pomočjo kolesja temeljne samosti, ki jo nosi v sebi, naravo procesira in izbljuva.

Pesmi Danice Križanič Müller so tako zgolj na prvi pogled impresijske, toda v resnici impresija služi le za kuliso. Osrčje pesmi se poraja iz avtoričine refleksije, iz življenjskih spoznanj ali še lepše, uvidov, ki jih podeli z nami. Toda hkrati je potrebno poudariti, da temeljna odsotnost, ki je na delu v tej zbir­ki, avtorico ves čas oddaljuje od vsakršnega mitomanstva ali drugače: cilj naravnega utelešenja nikoli ni ona sama, temveč pesem, ki naj bi na ta način postala kristalnejša, spevnejša. Danica Križanič Müller se na ta način v svoji zbirki predvsem uči ponižno sprejemati tisto, kar je, kar obstaja in kar diha.

Danica Križanič Müller: Odprta praznina

Ta izredna pretanjenost in kultiviranost izraza ostaja stalnica tudi v pričujoči zbirki Odprta praznina, ki se s svojo sintagmo izrecno naslanja na poezijo Roberta Juarroza in Tomasa Tranströmerja. Ob tem vzklicuje popolnoma suveren in samo njej lasten ter takoj prepoznaven, subtilen, strastno poduhovljen pesniški svet. Njena pesniška govorica »uporablja» kulturne (torej ne le pesniške, temveč tudi glasbene, slikarske, filozofske ipd.) reference podobno kot motive iz »narave» ali »mestnih vedut»: kot vzgib užitka, omame, ki se ne ustavi na rafinirani čutnosti (čeprav izvira iz te čutnosti in čeprav so zato v njeni poeziji tako pomembni detajli: barvni odtenki, vonji natančno določenih rož, drobne kretnje, trenutni pogledi, konkretni pejsaži, točno določeni verzi, podobe ipd.), temveč hrepeni, se pne, je vabljeno k in se zliva s transcendentnim.

V Odprti praznini je značilnost transcendence samozanikanje, namreč zanikanje čutno zaznavnega z namenom, da bi se to prerodilo v čisti smisel, ki pa je, paradoksno in prav zaradi svoje absolutnosti, hkrati tudi čisti nesmisel, nič. Ljubezenski motivi so bolj oddaljeni, poduhovljeni, erotika je prepustila mesto filozofiji in globoki, vsakodnevni, skorajda »naravni« religioznosti brez poudarjenih verskih (npr. krščanskih) simbolov, brez ideologije.

M

Admiral Mahić: Vozni red ljubezni

Admiral Mahić je eden najpomembnejših sodobnih bosanskohercegovskih pesnikov. Zbirka Vozni red ljubezni prinaša prevode iz dveh njegovih zbirk Planinski vodomet (2008) in Ljubezenski vozni red (2011), k temu pa je dodanih še nekaj pesmi, ki so nastale na njegovih bivanjih v Sloveniji v zadnjih letih. Že v naslov je zbirke je brezkompromisno položena beseda ljubezen, kot temeljni princip bivanja, katere iskalec, zasledovalec in vernik je. Ob njegovi boemski naravi in tudi v navezanosti z njo so njegova številna potovanja in bivanja v tujini njegov drugi temeljni vir poezije.

Kamor koli gre, se dotika sveta s poezijo, pri tem je elokventnen, igriv v jeziku, sproščen v imaginaciji, njegove pesmi so pravi poetični izbruhi, ki jih preveva izrazit humanistični ton. V ospredju je pesnik kot opazovalec in presojevalec sveta in bivanja.

Zvezdana Majhen: HA-IQ

Zbirka vsebuje nekaj sto skrbno izbranih in v motivno-pomenske sklope nabranih haikujev. Vsak od njih je psihogram pesniškega zanosa. Pesniškega zanosa, ki je tako hipen in kratkotrajen, da posrka čas in nam podari užitek. Ta užitek praviloma nima predmeta, si ničesar ne lasti. Ja radost kar tako, larpurlatistična radost, radost biti. Njeni haikuji so motivno (tematsko) presenetljivo različni in pokrivajo celo paleto meditativnih, intimnih in celo (družbeno, politično) angažiranih stanj. Motivni razkošnosti pesnica vedno poišče ustrezen besedni zven in ritem v odnosu do pomena. V zbirki so se znašli smeh, ironija, iskrena žalost in razbolenost, modrost, ki se dotika (prazne) budnosti …

Zbirka HA-IQ je ogrlica biserov. Biseri ne nastanejo brez bolečine, vendar njihova lepota zasije šele takrat, kot bolečina izzveni v tišino.

Miha Maleš: Obrazi iz sanj

Poezija in cikel lesorezov Mihe Maleša, ki so ga imenovali tudi slikajoči pesnik. Prezrto poezijo, ki jo je objavljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let, največ v Umetnosti, lahko danes odkrivamo kot pravo presenečenje, naj gre za njegove subtilne osebno refleksivne pesmi ali pa za njegove prepesnitve pesmi pranarodov, kot jih je imenoval sam: od indijanske, afriške in tihomorske poezije do poezije starega Egipta. Z njimi je Maleš uveljavil neko vrsto poezije, ki je v tem času v slovenskem prostoru z izjemo njegovih objav sploh ni bilo. S svojo živostjo,  svežino in inkantacijsko energijo svoje dikcije zvenijo modernejše od večine tedanje poezije v slovenščini. 

Neža Maurer: Piramide upanja

»Piramide upanja Neže Maurer prinašajo pesmi o času, razmerju do časa, o časnosti in večnosti. Zračijo energijo pristnosti in prisotnosti. Zaradi neizprosnega postavljanja vprašanj so pesmi v Piramidah upanja mile, nepopustljive in do bolečine žive.« Je med drugim v spremni besedi zapisala Lidija Gačnik Gombač. Manca Košir pa: »Neža Maurer je velika. Zaradi svoje modrosti. Zaradi polnosti bivanja, ki se pretaka po njenih žilah. Zaradi ljubezni, ki ji je presijala kosti in naježila kožo. Zaradi upanja, ki ga, kljub težkim uram, žari med ljudi. Zaradi pesmi, ki upovedujejo te razkošne izkušnje na način, ki je samo njen. Brez podpisa prepoznamo verze, ki jih je spesnila naša Slovenka leta in desetletij, v katerih nam daruje svoj pesniški dih. Ena in edina — Neža Maurer.«

Zbirka je posebna zato, ker vsako pesem spremlja umetniška fotografija dr. Gregorja Radonjiča.

Vida Mokrin-Pauer: Jupi za jantar (69 pesmi s stvarstvom)

Jupi za jantar! nam sporoča, da je stvarstvo lahko videno, doživljano in soustvarjano tudi kot lahkotno, čarobno, zanimivo, vseživo, vsemožno, igrivo, ljubezensko, nasmejano, čudežno zdravilno. In vse to, o čemer vsaka na svoj način pričajo holistične tradicije človeštva,  je zdaj  tudi znanstveno potrjeno J. Vsak je stvarstvo, zato je za vse, ki se želimo odsužnjiti  od vsakodnevno vsiljevanih nam vzorcev, ki nas prepričujejo v le svojo objektivnost, najpomembnejši osvobojeno doživljajoč se odnos do samega sebe, do same sebe. Bodimo najprej sočutni, opazujoči se, sprejemajoči se, ljubezenski, zaupljivi, brezpogojno do sebe spoštljivi.

Jupi za jantar! je kvantna-kozmična-humorna-feministična zbirka pesmi, nastalih  iz vedenja, da se odnos do sebe hologramsko projecira v odnose do vseh/vsega.

Zbirko so s svojimi zanimivimi razmišljanji pospremili Barbara Korun, Andrej Detela in Milan Šelj.

O

Josip Osti: Atrij

Haikujevska zbirka mojstra pesniškega peresa. Ostijevi pronicljivi in globoko občuteni haikuji nastali med Urškinim atrijem in njegovim vrtom, polni topline, podob narave in ljubezni.

Josip Osti: Sence kresnic

Dvojezična, slovensko-italijanska, zbirka izbranih haikujev Josipa Ostija, ki jih je prevedla Jolka Milič. Haikuji, polni občutenosti narave in ljubezni, pregneteni skozi avtorjevo pesniško senzibiliteto.

Josip Osti: Majhna pesem

Zbirka haiku pesmi “Majhna pesem”, ki z naslovom aludira na kratkost forme, je zvesta duhu haikuja, obenem pa zelo sproščena, spontana v izbiri podob in kombinaciji besed, jezikovno inovativna, kompozicijsko zanimiva, saj vsak haiku učinkuje samostojno, obenem pa kot sestavni del širše zgodbe.” Ta širša zgodba je zaokrožena v štirinajstih ciklih haikujev, ki nosijo pomenljive haikujevske naslove (naslovi so obenem haikuji), ki nakazujejo motivno-tematsko, pa tudi idejno zasnovo zbirke, ki je umešečna v zimsko pokrajino.

Milan Vincetič v spremni besedi o zbirki med drugim zapiše:

»Življenje, pa naj bo zgolj biološko stanje vsega živega, je namreč kljub skoraj nepojmljivim znanstvenim dosežkom/presežkom še zmeraj zavito v koprene skrivnosti, ki pa niso le v domeni transcendence, temveč in predvsem primarnega občutja naših zaznav in čutil. Josipu Ostiju narekujejo pesmi prav slednji senzorji, s katerimi preči do robov ontoloških vprašanj, na katera odgovarja z izkušnjo (samo)spozna(va)nja.«

Nedvomno gre za eno najbolj dodelanih “ljubezenskih” haikujevskih zbirk, ki izhaja iz bogatih pesniških izkušenj Josipa Ostija, prodornega pesniškega duha, ki je igriv, iskriv, duhovit, globok in izrazito sporočilno in estetsko suveren.

Josip Osti: Objemam in poljubljam te v vseh barvah Marca Chagalla

V svoji novi zbirki pesmi se bralcem spet predstavlja s haikuji, zgoščeno pesemsko obliko, v kateri se je odlično udomačil. Zbirka je zvesta duhu haikuja, obenem pa zelo sproščena, spontana v izbiri podob, kombinaciji besed ter jezikovno inovativna. Posebnost so prav gotovo ljubezenski haikuji, kot vemo, so v izvornem haikuju bili tovrstni motivi potisnjeni v ozadje, Osti pa kot izrazit ljubezenski pesnik v svoje haikuje kot gonilno silo sveta vnaša vseprežemajočo ljubezen. Tudi kompozicijsko je zbirka zelo zanimiva, saj vsak haiku učinkuje samostojno, obenem pa kot sestavni del širše zgodbe. Po prejšnji zbirki Križ ljubezni, ki je spričo tematike nujno vsebovala temne tone, je ta zbirka svetla, bogata – gre za srečno ljubezensko liriko, z vsemi odtenki in sencami, ki jih svetloba izžareva.

P

Željko Perović: Vzgibanka

Vzgibanka je četrta pesniška zbirka Željka Perovića v slovenskem jeziku. Če bi jo bilo treba označiti z eno samo besedo, bi ta beseda bila me­tamorfoze, saj je lirski subjekt vpet v svet, ki pesniški jaz posredno in neposredno spreminja in kleše.

Smrt ljubljene osebe ga globoko pretrese, v tem času žalosti in soočanja z njo se bori z različnimi impulzi, notranjimi sunki in kriki, ki čakajo, da se udejanjijo skozi poezijo. V tem obdobju prevladujeta tišina in tiho ihtenje, pod katerima pa se rojevajo besede, ki to novo samoto upesnjujejo. Temu v nadaljevanju zbirke sledi vzgib, saj se zgodi nova bližina in s tem vnovičen vzlet, ki pesniku omogoča novo vitalnost. Gre za  poezijo nežnih tonov, ki zarežejo po sredi in neposredno – v izrazu in motivih, ki nas postavijo v prostor in čas, ki se vedno znova in znova razstavljata in sestavljata.

Vzgibanka je izvirna pesniška prispodoba našega čutnega in duhovnega pretoka in zaznavanja. S svojo pronicljivo pesniško dušo je Željko Perović tokrat v slovensko poezijo stopil globlje in višje in se s tem utrdil kot pomembno ime na slovenskem pesniškem parnasu.

Željo Perović: Sinapse

V središče zbirke je Perović položil erotično razmerje do sveta, časa in ženske.

Skozi kratke in odsekane proste verze evocira “palimpsestne” pokrajine, ki so iskreno priklicane spominske podobe in obenem suvereno preigravanje modernističnih pesniških postopkov ter tvorjenja besed, s katerimi sestavlja razsuti čutni svet. Poveličuje moč jezika, a se obenem zaveda sobivanjskih neizrekljivosti in ničevosti. Pogovarja se s pesniškimi sodobniki, seže v grško bajeslovje (pobožat orfejevsko usodo), na trenutke je ironično kritičen, a najraje ostaja zvest ubrani intimistično-modernistični izpovedi, sledenju brezčasja in obenem zavedanja končnosti. Sinapse so izvirna pesniška prispodoba našega čutnega in duhovnega (ne)pretoka in (ne)zaznavanja. S svojo pronicljivo pesniško dušo je Željko Perović tokrat v slovensko poezijo stopil globlje in višje in s tem postal pomembno slovensko pesniško ime.

Patricija Peršolja: Šinjorina

Devetnajst polpreteklih zgodb, kot bi listali po družinskem albumu s podstrešja in gledali babice, stare tete, sosede, izginule kdo ve kod … in zagledali fotografijo sebe kot dojenčka … Pri temeljitejšem branju za temi zgodbami odkrivamo vrhunsko poezijo pesnice s svojstvenim pesniškim izrazom, s posebnim pripovednim slogom, ki se je  skozi leta dokončno izkristaliziral, z nenavadno bogatim in inventivnim jezikom, v katerega izredno tenkočutno vpleta narečne izraze in besede, nas potegne v svoje pesmi, da dobimo občutek, kot da smo že od nekdaj del njih.

Izostrena opazovalka in poslušalka – po poklicu je logopedinja in surdopedagoginja – opisuje predmete in abstraktne pojme kot živa bitja, ki pred nami in skupaj z nami soustvarjajo življenje, dogodke, usode in zgodbe.  Z uporabo nenavadne, samo njej lastne metaforike nas dobesedno prisili, da pesem najprej preberemo na dah, potem pa se k njej znova in znova vračamo – da besedo za besedo, vrstico za vrstico, verz za verzom odkrivamo posamezne plasti, pomene, oblike in sporočila podob.

Patricija Peršolja: Gospodinjski blues

Patricija Peršolja pripoveduje pretresljive zgodbe žensk – posiljenih deklic, pretepenih žena, obupanih mater, revnih, utišanih, nemih.

Tiho bodi, tiho bodi jim govorijo in one govorijo sebi, izgubljene, nenajdene. Alkohol, droge, kri, vojskovanje, samo začutila bi nekaj, kar koli. Bestijalne dneve gospodinj različnih vrst pleskajo osamljenost, tujost in hlad, obupno vpitje. Podedovane pasti iz preteklosti, karmični krogi, banalne zamere, neprebavljeni cmoki iz mladosti, spominski čipi razsutih otroštev … delajo navezane, odvisne, privezane, bolj  preplašene od telečjega zrezka. Zamolčano kriči, a ne gre ven, zato one butajo z glavo v zid, in gledajo televizije, sanjarije, iluzije … One ne zmorejo, ker jih duši gluhonemi jok, zato jim Patricija Peršolja daje jezik (imeniten!), da se v bralcih narišejo slike, kot v kakšnem soc-realističnem italijanskem filmu, v katerem bi igrala Sonja Savić. Sonja Savić, metafora za izgubljene. Pesniška zbirka, ki bo pustila sledi …

Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu

Nova pesniška zbirka Zorana Pevca z naslovom Na objektivističnem stolu je zgoščeno razmišljanje, ki s semantično večplastnostjo na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov.

Z naslovom ne cilja na objektivistični odnos do sveta, temveč se poizkuša na tak, torej objektivistični način, navezovati na pesmi same, so uporabljeni različni pesniški postopki, kot so avtorefleksivnost in nanašanje na lastne konvencije, značilne so figure, kot sta hiperbola in oksimoron. Vse to je izdelano v pesniško premišljenem odnosu do zapisanega in je organizirano v celovito podobo, ki jo ustvarja razmišljujoči pesniški subjekt.

Zoran Pevec: To ni Michel Foucault

Zbirka Zorana Pevca, prejemnika “čaše nesmrtnosti 2013” za vrhunski desetletni opus poezije.

Pri Zoranu Pevcu smo vajeni, da se pri oblikovanju svojih pesniških zbirk poslužuje konceptualizma. Pričujoča zbirka To ni Michel Foucault svoj koncept izdaja že v svojem pomenljivem naslovu, v katerem s pomočjo parafraze »magrittovskega zanikanja « nakazuje, da se bo avtor v pesmih preizpraševal o eksistenci in esenci določenih pojavnosti, in to predvsem na podlagi razmislekov, ki jih je o oblasti, spolnosti in norosti uvedel francoski filozof Michel Foucault.

Zunanja forma je urejena enotno, vsaka pesem ima po tri kitice, kitice po pet verzov, s tem da je osrednji tretji zamaknjen – kot da hoče z njim avtor dati težišče posameznemu sklopu. Razgibani pesniški jezik prepleta besedje iz različnih področij, od popularne kulture do izrazov in citatov iz umetniškega miljeja in filozofije. S tem v pesmi opazno vpleta svoj referenčni svet – svoj duhovni horizont, ki ga kot čutečo, ustvarjalno in razmišljajoče bitje določa. Navidezno zanikanje, refrenski »to ni«, uporablja kot orodje, s katerim vsakokratno obravnavano pojavnost loči od svoje konvencionalne percepcije in pomena, tako skuša skozi to svojstveno »dekonstrukcijo« s pomočjo inovativnega podobja in metaforike ustvariti nov uvid, ki vzpostavi novo pomensko polje in ponudi drugačne interpretacije.

Jurij Pivka: Prekleta Itaka je vse dlje / Damn Ithaca is only further away

Dvojezična pesniška zbirka Jurija Pivka, ki jo je sam prevedel v angleški jezik, zbirko je uredil in spremno besedo napisal Marjan Pungartnik.

V spremni besedi Marjan Pungartnik zapiše:

“Osrednja in najpomembnejša postavka, ki jo najdemo v pesmih Jureta Pivka, je vprašanje, ali nas bog ne sanja. A ne gre za stari solipsizem, ki se je kot tak prav tako izpel, temveč za občutje neskončne lahkotnosti in tujosti, ki jo je v osemdesetih letih s pomenljivim naslovom Neskončna lahkost bivanja vpeljal Milan Kundera, ne da bi slutil, kako bo že čez manj kot trideset let ta psihološki pojav dobesedno preplavil (vsaj) zahodni svet. Če svet namreč nima okvira, potem v njem plavajo predmeti kot v zadnjih sekvencah filma Zabriskie Point, ko razstrelimo gnezdo avtoritarnega očeta, izenačenega z vsemi potrošnimi dobrinami tega sveta, in ostanemo brez meril, kot kotel, ki se je nenadoma odprl in je iz njega brizgnila vsebina brez reda in mere.”

Dragan Potočnik: Šahrah

V zbirki nas pesnik, zgodovinar in popotnik popelje na življenjsko potovanje sleherne osebe, ki se dogaja v dveh dimenzijah. V zunanji, ki nas bogati z novim znanjem in notranji, ki nam odpira neodkrite notranje svetove.

V štirih ciklih pesnik oriše svoja iskanja šahraha, poti do Boga. Poudarja, da se šele v izničenju lahko odpremo resničnemu sebi, Življenju, Bogu. Na tej poti ni nikoli sam, kajti napolnjuje ga vedenje, ki ga intuitivno vodi k dobremu, v čisti vrelec svetosti. In ko je tam, je doma. Za to pa je potrebna čista predaja srca brez uma in ega.

Luka Prosnik: Ogenj srca

Pesmi Luke Prosnika so izbrane iz njegovih štirih zbirk, v njih najdemo eksistencialne premisleke mladega umetnika, ki so zvečine umeščeni v obmorski milje. Njegovo poezijo zaokrožujejo oz. nadgrajujejo umetniške fotografije Danila Cvetniča, mojstra fotografije, ki ga mnogi poznajo tudi kot legendarnega fotoreporterja Večera. Na fotografijah prevladujejo akti in krajine, ki jih je s posebnimi fotografskimi postopki razvil v podobe, ki pripovedujejo zgodbe. Avtorji spremnih besedil h knjigi so Tomaž Vrlič, Milan Golob in Srečko Niedorfer.

— 

S

Bojan Sedmak: Zamahi med belo, rdeče

Zbirka prinaša eno samo razvejano pesnitev, ki jo je pisal med mnogimi nočitvami zunaj rodnega mesta Maribor v letu, ko je bilo to formalno središče evropske kulture. Verze pesnitve, povezane s časom in prostori sedmih držav, je  mogoče  prebirati po vsakdanjih potrebah vsakič malo drugače …

To je pesnitev, ki nima para. Morda so Whitmanove ode nekaj podobnega, nekaj tako vzhičenega, pa vendar so vseeno tako zelo neprimerljive z Bojanovo pesnitvijo za dnevno rabo. Morda je veliki Ginsberg v svojih Tuljenjih (Howl) tako silovit, pa vendar ne tako zaokrožen, ne tako lep, kot je lahko lepa in skladna glasbena skladba, sonata, simfonija med belo, rdečo. Bojan je namreč tudi kos glasbenika, ves je stkan iz ritmov, ves je agogičen, harmoničen, dinamičen. In glasbena struktura je v tej slovenski pesnitvi tista notranja hrbtenica, ki povezuje podobe, katerim se moramo prepustiti, kot se prepustimo poslušanju glasbe. (iz spremne besede Vinka Möderndorferja)

Krzysztof Siwczyk: Preveč videnja

Krzysztof Siwczyk je eden od najopaznejših poljskih ustvarjalcev sodobne poezije, pričujoča knjiga prinaša izbor njegovih pesmi.

V svojih pesmih, katerih osnova so znak, beseda in jezik, sproža veliko pomembnih vprašanj. To so po naravi eksistencialni, ontološki, pragmatistični in teološki problemi, ki so navzoči v mislih posameznika in družbe ter v kulturi.

Jezik je vzrok, posledica, oblika in vsebina vprašanja o odnosu do resničnosti, do človeka, sistema, besede, vprašanja o vlogi poezije, avtorja in bralca, in sicer množičnega bralca, ter vprašanja o položaju religije v današnjem svetu. S tem, ko se poigrava z besedami in njihovimi pomeni, s paronimijami, pretvarjanjem ustaljenih besednih zvez v jeziku, neologizmi, povezovanjem zvrsti in slogov, konfrontacijo pomenov in jezikovnimi eksperimenti, pesnik kaže na omejenost pri izražanju neizrazljivega ter na neskončnost večpomenskosti.

Jezikovne oblike se spreminjajo v vsebino pesmi, ki izražajo bolečino nad manipulacijo z jezikom v množični kulturi, nad njegovo omejenostjo in nezmožnostjo izražanja, hkrati pa občudujejo njegovo sposobnost variiranja s pomeni, konteksti, njegovo vitalnost in spontanost. Siwczykove pesmi so krik izginjajočega subjekta, ki ga nihče ne razume.

Vesna Spreitzer: Razvezana tišina

Vesna Spreitzer je pisala poezijo prepojeno s subtilno reflfleksijo življenjskih tišin in hrupov, ki so povečini umeščeni v kuliso narave, ki je hkrati tudi poglavitni in neusahljiv vir njene metaforike. V ospredje velikokrat stopajo ljubezenski motivi in nanje vezani dvomi in nemiri, ki jih odslikava predvsem skozi temo in različne odtenke svetlob, ki oblikujejo osnovni ton posamezne pesmi. Tudi sicer je opazen akcent na čutnih impulzih, dotikih, vonjih, vizualnih podobah, ki so niti, iz katerih plete idejno plat svojih pesmi in izraža svoje najgloblje občutke. Umrla je leta 2016.

Ivo Stropnik: XXXL – VELIKE LJUBEZNI (69 lirskoslovarskih gnezd prometejskih orlov)

Tudi v tej zbirki avtor ostaja zvest svojemu lirsko-slovarskemu gnezdenju. Tokrat ga še posebej prevzema intima, v katero vstopa iz različnih zornih kotov, velikokrat celo sočasno, jih na nek način prepleta, z menjavo perspektiv in spretnimi jezikovnimi manevri pa ustvarja konsistentne in večplastne pesniške izpovedne svetove, iz katerih veje bogata in sproščena imaginacija. Avtorja fascinirajo emocionalne vezi, ki pa niso vezane zgolj na medčloveške odnose, ampak tudi na odnose ljudi do stvari, reči, pojavov in stanj okrog nas – na pojmovanje prometejske ljubezni.

V tej perspektivi zaživi pred bralcem svet bogatih (pris)podob, ki o svetu govorijo globinsko, lahko bi dejali strukturno, in na ta način nazorno prikazujejo tako zavedno kot nezavedno, na presečišču katerih se udejanja naša ljubezen do mnogoterih obrazov, teles, duš, vendar težko rečemo, da gre za erotično poezijo, a gre nedvomno za erotiko življenja in sveta, pri Stropniku kajpak estetsko pretehtano med rado živostjo in melanholijo. 

Ivo Svetina: Otroka v jaguarju

Palimpsestno vstajenje mladostne pastoralnosti, igrivosti jezika in brezmejne pesniške izmišljije.

V svoji novi zbirki Ivo Svetina potuje v preteklost in na podlagi citata svojega profesorja dr. Dušana Pirjevca (»Ko zdaj od časa do časa pogledam skozi okno, vidim ista drevesa, rože, travo in reko, ki teče pod hišo. In kakor takrat tudi zdaj vse žari v svetlobi julijskega sonca. Samo ena razlika je: danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekim temnejšim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila jesen: jesen sredi poletja.«) premišljuje o svojem življenju.

Drugi izvir pa ima pesniška zbirka v dveh delih, ki sta avtorja zaznamovala, v Longovem romanu Dafnis in Hloe ter Goethejevim epom Herman in Doroteja. Nekoč davno je Svetina napisal pesnitev v prozi Heliks in Tibija, katere osrednji del nosi naslov Otroka v jaguarju. Vse našteto se je sestavilo v zbirko, ki je po avtorjevih besedah »oblita z nekim temnejšim leskom«, saj se mu v poezijo vpletajo številne reminiscence iz zasebnega, javnega in umetniškega ustvarjanja, ki jih skozi bogat metaforičen referenčni svet svojega duhovnega obzorja na novo premišlja, tako je nastala svojevrstna preslikava, palimpsestno vstajenje mladostne pastoralnosti, igrivosti jezika in brezmejne pesniške izmišljije.

Š

Vanda Šega: Poslušam tišino

Pesniška zbirka cerkniške pesnice, v kateri najdemo pesniški svet globokih bivanjskih občutenj. Pesnica Neža Maurer je o zbirki Poslušam tišino zapisala:

Izjemno tenkočutne pesmi, ki v pajčolan dopuščanja kot odpuščanja zavijajo srečo in bolečino. Vse je odkrito – in vse je prikrito … Ne, ne – to se ni dogajalo pri nas – nekje daleč, onstran skritega obzorja. Redkost je tako izjemno pisanje.

Maruška Šibila: Mrak ob enajstih zvečer

Pesmi v zbirki so kratke, zgoščene, v njih pa pesnica na subtilen način upesnjuje temeljne bivanjske premisleke, tako tiste vezane na dvojino, ki ni nujno ljubezenska, kot tudi eksistencialne in poetološke. Njene pesmi so večkrat navezane na potovanje v tuja mesta, ki v njej vzpodbudijo pesniško imaginacijo. Pogosto se v svojih pesmih “sklicuje” na različne umetniške stvaritve, pa naj bodo to likovna, glasbena ali literarna dela, ki še dodatno poudarijo ton in smer posameznih pesmi. Jezikovno so pesmi dodelane, imajo svojo ritmiko, vsebinsko zaokroženost in so motivno razgibane, kar potrjuje, da gre za nedvomno nadarjeno mlado pesnico.

Bina Štampe Žmavc: Vse-stvar-je

Med platnicami pesniške zbirke Bine Štampe Žmavc nas pričaka čudež stvarjenja. Pesničin v sebi povsem utišani um postoji na predmetih v bližnji okolici ali v daljah spomina, da bi jih uzrl v njihovi takšnosti. Zbranost v osrčju taoistične naravnanosti do sveta kot celostnega motrenja bivanja, ki je priklicana na samem začetku knjige, odbere ravno tiste poteze opazovanega predmeta, ki najbolj temeljno določajo našo intuitivno predstavo o njem. Vsestvarje se razgrne pred nas kot album pesniških definicij, ki čarobno spontano izraščajo iz predmetne stvarnosti kot njihova vseskozi slutljiva, a doslej še neizrečena ost.

Predmeti se prebudijo iz svoje odrevenele namenskosti ter v aktu domišljije zasijejo kot (ponovno) u-stvar-jeni, podarjeni, še drugače prisotni.

Bina Štampe Žmavc: Pesem za liro

Vrhunska pesnitev na temo Orfeja in Evridike vrhunske pesnice, vrhunske ilustratorke, vrhunskega glasbenika in vrhunskega oblikovalca. Pesnica v svojskem ritmu in zanimivi zvočni podobi sicer obnavlja klasični antični mit, vendar ga že s prvim verzom odmakne daleč nazaj v davnino. Orfejski mit dandanes namreč zastavlja vprašanje, ali je sploh še možen v takšni obliki, kot ga upesnjuje pesnica.

S tem se zastavlja vprašanje o obstoju poezije same. Orfeji morda še zmeraj potrebujejo svoje muze, toda muza noče več ostati muza. Skrivnost pesnikove biti je namreč že davno razkrita – tudi muzam. Zato vse bolj odtegujejo liro iz Orfejevih rok in privzemajo njegovo vlogo. V civilizaciji, ki v apokaliptičnem deliriju hoče postati nesmrtna, Muza noče biti več samo večna navdihovalka in hkrati žrtev, četudi povzdignjena na oltar poezije. Hoče prevzeti orfejsko vlogo in, kot pravi pesnica Louise Glück, preživeti.

Aleš Šteger: Pričevanje

Pričevanje je nenavadna knjiga, izpisana v posebnih stanjih zavesti. Je skok v brezno spoznanja brez padala, ob prisotnosti dveh šamanov, spodbujena z zauživanjem svetih rastlin iz amazonskega pragozda.

Pričevanje je knjiga uvidov v mehanizme bivanja in minevanja, izpisana v kristalno jasnih, vsem razumljivih verzih z upanjem, da se bo dotaknila ranljivosti vsakogar od nas. Pričevanja segajo od zelo intimnih zgodb do nujnih vprašanj našega časa. Kako vključiti milost uvida v naša življenja in dejanja? Zakaj vse, tudi védenje, razpada v procesih vsakdanjega in površnega?

Pred nami je spiritualno priznanje in pričevanje s tri dni in noči trajajočega popotovanja na konec sveta. Knjiga, ki se upira vsakršni samozadostnosti ali intelektualizmu in nagovarja dušne ljudi, iskalce, bralce z odprtim srcem in željo spoznati.

Knjiga Pričevanje je prekrasno ilustrirana z risbami slikarja Dušana Fišerja.

T

Štefan Titan: Sprehod skozi vrt spominov

V temelje te zbirke je položeno romantično občutenje sveta, ki povzdiguje ljubezen, dobroto, narod in naravo.

Tu pa tam iz kakega verza po leksikalni, slogovni ali motivni plati pokuka naš veliki Prešeren. Njegovi temeljni poetični premisleki in izpovedi se dotikajo raznih tem. Najbolj izrazit je Titan v ljubezenskih pesmih, v katerih najdemo številne globoke in posrečene prispodobe, ki nazorno pričarajo pristno ljubezensko občutje.

Kar nekaj pesmi tematizira smrt, umrljivost in s tem življenje in vrednotenje le-tega, te pesmi so seveda dvoplastne, po eni strani se avtor zaveda neizbežnosti smrti, ki nas vse čaka, in normalnosti straha pred smrtjo, po drugi strani pa se ob motivih izrazito vitalistično postavlja na stran življenja, pa čeprav je to povečini zaznamovano tudi s številnimi temnimi dogodki in stranpotmi.

V zbirki najdemo tudi domovinske in družbenokritične pesmi, ki se nanašajo na aktualne nacionalne in družbenoekonomske probleme, ki avtorja ne puščajo ravnodušnega, saj se nanje odziva emotivno, a z veliko mero modrosti. Zbirko zaokrožujejo lirične skice obmurske pokrajine, ki je za avtorja vir navdiha in življenjske energije.

V

Tomislav Vrečar: Ime mi je Veronika

Pod tem pomenljivim naslovom se skriva konceptualna zbirka, ki tematizira slovo od mladosti (ki jo je v slovenski poeziji utemeljil Prešeren z istoimensko pesmijo). V njegov inventar mladosti, pa kot najvidnejši vstopata mamina želja, da bi bil punčka in pa občutek »brezdomnosti«. Svoje mladosti se Vrečar loteva neposredno, čustveno in odkrito. Seveda ni celotna zbirka vezana na zemljevid njegove osebne zgodovine, temveč zgolj nekatere ključne pesmi, ostala poezija je podobna, kot jo najdemo v njegovih predhodnih zbirkah.

V zbirki Vrečar polaga pred nas na tnalo, svoje travme in strahove, svoje odnose, svojo seksualnost, svoja estetska izhodišča, svojo filozofijo, skratka vso svojo esenco. Včasih je igriv in svoboden v imaginaciji kot Šalamun, včasih gleda na življenje kot eksperiment kot Grum, včasih je smrtno resen kot Dane Zajc, včasih je provokativen kot Svetlana Makarovič. S to zbirko se Tomislav Vrečar utrjuje med najbolj energičnimi, vitalnimi in izrazno močnimi pesniki mlajše srednje generacije, ki jezdijo na valovih časa, ki ga živimo.

Erika Vouk: Ta dan

Zbirka z naslovom Ta dan in z zvrstnim podnaslovom balade, ostaja zvesta poetološkim premisam te pesniške samohodke, obenem pa prinaša pomembno novost – razvoj nekaterih izhodišč, navzočih že v prejšnjih zbirkah, v izrazito baladno poezijo. Čisti lirski glas Erike Vouk je torej zdaj dozorel do dialoške napetosti in nuje pripovedovanja zgodb, zapiše v svoji spremni besedi Boris A. Novak in na kocu doda: “Kristalno čisto in lepo, mojstrsko in pretresljivo! Hvala, Erika!”

Erika Vouk: Rubin

46 dragocenih pesniških miniatur, v katerih z zarotitveno močjo pesniškega glasu prečara odsotnost v prisotnost. Žal pa je ravno bolečina ena tistih razsežnosti človekovega bivanja, ki odsotnega sočloveka naredi prisotnega. Branje pesmi v Rubinu je kot zrenje v prelivajoče se akvarele ali pastele sanj, spominov, marin in navsezadnje (lastne) minljivosti, ki se oglaša kot čuječna vseprisotnost kot senčenje, ki prikriva obrise tako realnega kot (vse)vidnega. In njena poezija je večno stremljenje k tisti točki, ki žari kot rubin v temnikasto-svetlikajoči se orkestraciji narave in pesnice same. Zbirko je s svojo spremno besedo na pot pospremil pesnik Milan Vincetič.

Erika Vouk: Z ZAMAHOM PTICE NEKA ROKA SLIKA

“Jagodni” izbor poezije Erike Vouk, ki ga je pesnica nasnovala sama iz dosedanjih šestih zbirk. Izbor je zelo premišljen, že omenjena subtilnost je položena v osnovo izbora, vse pesmi v izboru so jezikovno in sporočilno močne, zajemajo širok spekter bivanjskih motivov, jih v skladu z časom nastanka različno poetološko obdelujejo, a v njih ostaja neizbrisen pečat prodornega pesniškega pogleda in čuta, ki se nikoli ne ustavi na površini določenih bivanjskih pojavnosti, temveč jih s pomočjo prefinjenih jezikovnih možnosti, beri metaforike, in še posebej jezikovne elegance, osvetli v globino, da zelo čutno nazorno zasijejo pred bralcem.

Izbor predstavlja izvrstno branje za vse ljubitelje poezije, tako tiste, ki so ljubitelji poezije Erike Vouk, kot tudi tiste, ki bi radi to pesnico spoznali, saj jim omogoča ravno to, ustrezno predstavitev njenega več kot dvajsetletnega pesniškega ustvarjanja. Za vpogled in lažje razumevanje njene poezije pa bo koristna spremna beseda Borisa A. Novaka, ki jo je naslovil Pesem, razpeta med eros in spomin. V njej med drugim zapiše: “Pesniški jezik Erike Vouk je izbrušen, a obenem odprt. Vsak verz ima lepo intonacijo in kadenco, obenem pa kliče naprej k naslednjemu verzu. Melodija ima eleganten lok, obenem pa je ritmično in pomensko trdna. Dikcija je jedrnata, včasih celo asketska, v isti sapi pa zvočno in pomensko bogata.”

Erika Vouk: Lasa pur dir

V pesniški zbirki Erike Vouk najdemo 40 pesmi z raznolikimi motivi, ki se lotevajo predvsem številnih bivanjskih leg lirskega subjekta. Prispodobe v pesmih so povečini vzete iz mediteranske narave in miljeja, ki sta zanjo neizčrpen vir metaforike. Razen v nekaterih bolj abstraktnih pesmih, ko je avtorica osredotočena na besedo kot tako, samo na sebi, tako da dobesedni pomeni secirajo življenjska občutja in lege neposredno. Pesmi so zgoščene, a sporočilno močne, v njih je neizbrisen pečat prodornega pesniškega pogleda in čuta, ki se nikoli ne ustavi na površini določenih bivanjskih pojavnosti, temveč jih s prefinjeno jezikovno eleganco osvetli v globino, da zelo čutno nazorno zasijejo pred bralcem.

Z

Zbornik pesmi finalistov: PESNIŠKI TURNIR 2011-2020

Zbornik finalnih pesmi pesniškega turnirja od leta 2011 do 2020. 120 izvrstnih pesmi različnih slovenskih avtorjev, ki so sodelovali na natečajih za izbor najboljše slovenske neobjavljene pesmi v tekočem letu in se potegovali za naziv vitez poezije.

Zbornik je Založba Pivec izdala ob 20-letnici Pesniškega turnirja. V njem so pesmi druge dekade te uveljavljene pesniške prireditve. Sam zbornik pa je odličen prikaz utripa sodobne slovenske izvirne poezije. Njegova posebna vrednost pa so kratki interpretacijski opisi posameznih pesmi, ki so jih napisali vsakoletni žiranti. Obvezna knjiga za vse ljubitelje slovenske poezije. Uvodnik je napisala pobudnica turnirja Zora A. Jurič, spremno besedilo pa dolgoletna žirantka dr. Irena Novak Popov.

Zbornik pesmi finalistov: PESNIŠKI TURNIR 2001 – 2010, Iščem pesem – pa sem v njej

Pesniški turnir je postal ena temeljnih institucij na področju poezije na Slovenskem, na njem se vsako leto izbira najboljša neobjavljena slovenska pesem, za katero se vsako leto poteguje 12 finalnih pesmi, ki so brez dvoma odlične pesniške stvaritve. V desetletnem obstoju turnirja se je teh pesmi nabralo kar 119, prispevalo jih je 97 avtorjev, nekateri so bili finalisti večkrat. In zdaj so zbrane v zborniku, ki je izvrsten pregled slovenske poezije zadnjih desetih let.

Predgovor k zborniku je prispevala pobudnica projekta Zora A. Jurič, spremno besedo pa je napisal Borut Gombač, dolgoletni član strokovne žirije. Zborniku je dodan še letopis Pesniškega turnirja, v katerem najdemo podatke o datumu, lokaciji, strokovni žiriji, številu prispelih pesmi, zbornikih, revijalnih objavah ipd. Zborniku je priložena tudi zgoščenka z zmagovalnimi pesmimi v interpretaciji vitezov in vitezinj turnirja, kar daje zborniku še poseben čar in osebni pečat. Avtorica naslovnega verza zbornika je pesnica Vesna Spreitzer, finalistka leta 2005 in leta 2011.

 


Pri Založbi Pivec pa trenutno poteka tudi divja akcija poezije, kjer lahko izbirate med kompleti
20 pesniških zbirk za 20 €, 15 pesniških zbirk za 20 € in 4 pesniških zbirk za 20 €.
Za tiste, ki imate radi poezijo, je to res sanjsko.

Založbi Pivec se najlepše zahvaljujem za sodelovanje, pripravljen seznam in za čudovite, žepu prijazne akcije, ki spodbujajo prebiranje slovenske poezije.

Zapis o mojih prvih prebranih pesniških zbirkah za izziv Abeceda poezije lahko preberete v blog objavi Abeceda poezija: januar in februar. Kmalu prihaja na blog objava o zbirkah, prebranih marca, aprila in maja.

Na Instagramu pa lahko pod ključnikom #abecedapoezije najdete pesniška branja kolegic in kolegov knjigograma.


 

0 komentarjev
3 všečkov
Prejšnji: Poletni bingo 2021: foto izzivNaslednji: Poletni bingo 2021: KUD Sodobnost International

Podobni prispevki

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja