The Outsider je roman, ki je izšel leta 2018. Napisal ga je Stephen King. Prevoda še nimamo (je rekla zelo optimistično), ampak ker mi je King res pri srcu, sem e-knjigo za svoj Kindle kupila in jo v hipu tudi prebrala. Ima 577 strani, v fizični obliki nekaj manj, čeprav nisem imela občutka, da je tako dolga.
(Zdaj ugotavljam, da za blog očitno pišem samo recenzije o knjigah, ki se ukvarjajo s precej temačno tematiko. Ojej. Zadnje čase berem veliko takšnih, krivim vreme in zimo in meglena jutra.)
Roman se uvršča pod grozljiv roman in kriminalko. Stephen King je odličen pri mešanju žanrov, dodaja pa tudi elemente nadnaravnega in v Outsiderju tudi malenkosti iz folklore. Knjigo sem brala nekaj mesecev nazaj, ampak še vedno so dogodki in liki v mojem spominu zelo živi. Glavni razlog, da sem se recenzije lotila, je precej sebičen: končno sem našla čas, da pogledam mini serijo, ki jo je na podlagi knjige posnel HBO. Obenem je minilo ravno dovolj časa, da sem pozabila na kvarnike, ki jih Outsider vsebuje o trilogiji o Billu Hodgesu in se lahko zdaj v miru lotim tudi Gospoda Mercedesa, ki me že čaka na polici.
Outsider se začne, ko policija v manjšem mestu v Oklahomi na bejzbolski tekmi zelo javno in pompozno aretira popularnega učitelja in trenerja Maitlanda. Razlog? Osumljen je grozljivega umora enajstletnega fanta. Dokazi so neizpodbitni. Detektiv Anderson je v to prepričan. Ljudje so videli Maitlanda na kraju zločina. Na truplu in okrog trupla je njegov DNK. Za božjo voljo, morilec je fanta ugriznil. Seveda je kriv Maitland. Prijazen, priljubljen in popularen možakar je zagrešil grozljiv zločin.
Ampak roman je napisal King. Ni vse tako preprosto. In ko se stvari začnejo zapletati, se znajdemo v čudnem vrtincu dogodkov, ki jih spremljamo iz več različnih kotov. King najbolj zasije ravno pri opisovanju najbolj preprostih stvari, kot je večerja v lokalu, obenem pa obvlada tudi grozljive scene, kjer imajo njegovi opisi sposobnost, da te ponoči preganjajo. Outsider predstavi kopico likov – nekaj jih spoznamo površno in na hitro, nekaj jih reciklira iz Gospoda Mercedesa in nekaj jih je povsem novih. Hitro ti zlezejo pod kožo, tudi tisti manj prijazni, saj razumeš, zakaj so takšni. Razen tistih ultimativnih slabih fantov, kot je naslovni junak.
Outsider je tako v najpomembnejši vlogi, čeprav traja kar dobršen del knjige, da ugotoviš, kdo sploh je. Obenem roman odpira vprašanja obsojanja (kdaj je nekdo kriv in kdaj nedolžen, sploh v svetu, kjer so vsi nedolžni, dokler ni dokazano drugače?), človečnosti (kaj nas naredi človeške?), strahu (kako se braniš pred strahom samem?), pa tudi družinske povezanosti.
Zelo dobro prikaže tudi domino efekt. En sam dogodek lahko zruši celo vrsto domin, in posledice so neizogibne.
Priporočam.
Ima ravno dovolj grozljivosti, da pritegne. Tako tiste nadnaravne kot tudi tiste običajne. Smo res lahko nedolžni, če nas tisti okrog nas že zdavnaj obtožijo? In kako živeti z dejstvom, da je tvoje ravnanje nekomu uničilo življenje, pa čeprav je bilo vse v imenu pravice?
Kljub temu so osebe simpatične in hitro prirastejo k srcu. Znajdejo se v boju proti nekomu veliko srhljivejšem in večjem, pa kljub temu oblikujejo nenavaden mali krog zavezništev in pazijo nase. Čeprav King med poglavji preskakuje med osebami, dogajanju ni težko slediti.
(Vmes sem se lotila tudi Kingovega Gospoda Mercedesa, tako da očitno imam te dni tematsko obarvane objave: združujoča točka je Stephen King.)
“Reality is thin ice, but most people skate on it their whole lives and never fall through until the very end. We did fall through, but we helped each other out. We’re still helping each other.”
