Eva Ule (2001) je študentka slovenistike in primerjalne književnosti. V gimnazijskih letih je bila članica društva Novi dijak, v sklopu katerega je najraje soustvarjala vizualno-literarni večer Spekter. Na Gimnaziji Poljane je pod okriljem šolske gledališke skupine igrala v avtorskem projektu z naslovom Razred in prispevala fotografije ter literarna besedila za dijaško revijo Pravi kot. V zadnjih letih svojo poezijo pošilja v svet in piše recenzije ter kritike za spletni portal Koridor – križišča umetnosti. Nedavno je kot mlada literarna kritičarka pisala za Delovo rubriko Mlado Pero. Njene pesmi so objavljene v reviji Novi zvon, Mentor, zinu Monstruma, pesniški antologiji Širi poezijo ne strahu, na spletnem portalu Koridor in LUD Literatura. Trenutno se uvaja na kulturni redakciji Radia Študent in se veseli post-koronskega sodelovanja s skupino Psevdopoeti, ki se ji je pridružila po lanski Pesniški olimpijadi. V prostem času tudi fotografira, riše, se uči tujih jezikov, neguje sobne rastline in pohajkuje po naravi.
Foto: Matissova upodobitev morja (Polynesia, The Sea, 1964), ki jo tudi v mrzlih zimskih dneh spominja na lepoto poletja.
Kdo je Eva – v desetih besedah:
Kronično beroče in pišoče bitje. Še išče svoje mesto v ___. (Zaradi omejitve na deset besed, naj lokacija ostane skrivnost.)
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Trenutna situacija sveta mi omogoča mirna, bolj meditativna jutra – ne bom lagala, hitenja na vlak in jutranjega beganja po ljubljanskih ulicah prav nič ne pogrešam. Če ni goste megle, sem verjetno na dolgem jutranjem sprehodu. Drugače pa sem v postelji, kjer ob kavi berem aktualno čtivo ali pišem kakšno recenzijo. Družbo pa mi delajo kupi neprebranih knjig in rastline, ki bodo nekoč prerasle mojo majhno sobo.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Načrtovano pišem le besedila za potrebe študija in recenzije/kritike. Takšno tipkanje se ponavadi odvija zgodaj zjutraj ali pozno ponoči. Pesniškega ustvarjanja nikoli ne kalupiram v časovni okvir. Navdih vedno pride ob najbolj neprimernih trenutkih, a se mu vseeno vedno prepustim.
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica?
Absolutno. Zmožnost pisanja se mi zdi najlepši uvid vase, v svet in bitja, ki nas obkrožajo. Mislim pa, da pri tem nimamo glavne besede – prej imajo besede, verzi, metafore nas.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Hm, to pa je težko vprašanje. Preberem res vse, kar mi pride pod roke, in sem prepričana, da s svojim pisanjem stopim v dialog s sleherno prebrano poetiko. Prvi pesnik, ki me je zares nagovoril in spodbudil k pisanju, je Vinko Möderndorfer. Dandanes me navdihujejo predvsem pristne in brezkompromisne pisave – nedavno so se mi v spomin vtisnile besede Marka Tomaša, Jane Putrle Srdič in Luise Glück. V preteklem semestru pa me je k pisanju gotovo spodbudil Boris A. Novak, ki nam je kot zdravilo proti koronski blaznosti predpisal tedensko pisanje poezije. Prvič mi je bilo v užitek sedeti za mizo in mrcvariti besede, dokler nisem ujela predpisanega ritma ali pesniške oblike. Občudujem prefinjenost in premišljenost njegovih podob, besednih iger, ki jih uspe nizati v zelo zapletene tradicionalne pesniške oblike. In to, da se ne boji igrati s poezijo.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Povsem sta me prevzela filozofski roman Abadon, izpod peresa Janeza Mencingerja, ter Kondorjeva zbirka Gogoljevih povesti. Smešno, saj sta bili obe deli izpitna literatura pri istem predmetu. Neprestano poslušam Schubertovo Fantazijo v f-molu (D. 940) in Góreckijevo Simfonijo otožnih pesmi. Pogrešam pa obiskovanje gledališča, saj spletni nadomestki (na žalost) ne zmorejo poustvariti vzdušja v dvorani.
Z literarnega večera Spekter v Moderni galeriji. Prijeten spomin na eno izmed prvih javnih branj v okviru dijaškega društva Novi dijak. (foto: Kaia Grobovšek)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Občutek imam, da pred ničemer več ne bežim. Ko se mi zdi svet prehiter in se počutim izmozgano, pa se vedno vračam k sebi – s pisanjem, zavestnim dihanjem in meditacijo. Najbolj se sprostim v naravi, še posebej ob morju (in v njem) ali pa v Halozah.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Ko pišem kritike ali recenzije, misli pogostokrat prehitevajo prste na tipkovnici. Da se pri tem prizemljim, si trgam obnohtno kožico. Grda in mazohistična razvada – včasih jo poskušam zamejiti z rokavicami.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Posebno ljubezen gojim do Malega princa, ki ga preberem vsako leto. Sicer se k prozi vračam redko, raje k poeziji. Vedno znova prebiram Šalamuna, Zajca, Strnišo, Debeljaka, Kosovela, Bukowskega in francoske pesnike nove romantike. Zadnja leta sta moji stalni sopotnici zbirki Nimam več sadja zate Vinka Möderndorferja in Pišem v zrak Ko Una. Z vpisom na slovenistiko pa sem se zavezala k dolgoletnemu prijateljevanju s Toporišičevo Slovensko slovnico.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Res veliko kvalitetnih ustvarjelcev si izbrskala že sama. Izpostavila pa bi dve prijateljici, ki sicer bolj malo objavljata, pa bi si upravičeno zaslužili košček digitalnega ali papirnatega prostora. Prva je prozaistka Kaia Grobovšek, ki piše srhljive kratke zgodbe. Druga pa je kolegica Nejka Jevšek – njena poezija je kot mehka odeja, ki te s prefinjenimi podobami zavije v nostalgično sanjarjenje.
157 kilometrov od doma – v naravnem stanju (Eva Ule, osebni arhiv)
—
EVINA POEZIJA:
—
redkost je da se zbudim pred tabo
staljena na tvojih prsih
mežikam v jutro ki pronica skozi
snežno bele zavese
ne dih ne slutnja ne ganeta
odtisov zraka ki so se stkali med nama
tekom tople poletne noči
ne gib ne pronicljivost časa
me ne moreta odtrgati od
sveže nasute sobotne miline saj
me je strah kot nebogljenega otroka
da ne bi ugledala vzhoda tvojih
zaspanih – s sanjami posutih vek
—
puščava samot
I.
prijem otroškega glasu za roko
kh kh kh
na licu zaledenela solza
se odkrhne
II.
posušene oči prepletene
z ovelim bršljanom
preko nosa do trepalnic curlja
snežno beli pesek
pesek
sek
III.
izginotje
morda v puščavo samot
t t t
trije vetrovi za dve sipini
kot grudi
ene samote
—
(Naslovna fotografija prispevka: avtor Voranc Vogel, nedavna portretna fotografija.)