Godler in zarečen kruh.
Priznam, da se ob misli, da bi (pre)brala knjigo, ki jo je napisal Jure Godler, najprej sama pri sebi nasmejala, saj njegovih oddaj nisem nikoli ne gledala, ne poslušala. Niti Milijonarja ne, ker se mi zdi, da ga bolje, kot ga je svoj čas Jonas Žnidaršič, ne bo uspelo voditi nikomur. No, pa sem najprej pojedla zarečen kruh, namazan z branjem, nato pa še tistega, pomočenega v TV kviz. Pa gremo lepo po vrsti.
Že ob izidu Predsednikove norosti, druge Godlerjeve knjige, se je zasejalo seme, ki je potem zarečen kruh postalo. Zdelo se mi je, da če bo svoj zafrkljivi ton ohranjal tudi v pisanju, potem to res ni zame. O, kako sem se zmotila. Casino Banale sem prejela kot recenzijski izvod in ga kar precej časa pustila ležati na vzglavju sedežne, kjer se kopičijo knjige, za katere vedno zmotno mislim, da bodo prišle hitro na vrsto za branje. Potem jih prekrijejo nove, kupi rastejo, čas beži.
Pa se je zgodilo, da sem imela novembra res ogromno dela in sem prav potrebovala knjigo, ob kateri bi se sprostila in nasmejala. Ker sem pri kolegicah blogerkah prebirala same krasne recenzije in fotografije knjige na Instagramu in blogih videvala pogosteje kot (novembra) svojo mamo, sem ji dala priložnost. Pa je hitro minil prvi večer ob zelenih platnicah in dveh čudnih agentih, Britancu in Slovencu, ki se že na prvih straneh ne ogneta zmešnjavi. In zgodilo se je, da sem pred spanjem prebrala skoraj polovico zabavne satire, pri kateri Godler že z naslovom aludirana na bondijado Casino Royale, skozi celotno zgodbo pa na zbirokratiziranost in neuspešnost slovenskega vladnega aparata.
Humor, krona knjige.
V humornih, bistroumnih dialogih, ki so (zame), poleg nostalgičnih opomnikov nekega preteklega časa (mitičnost Portoroža) in široke avtorjeve razgledanosti, ki veje iz pisanja, najboljši del knjige, se kar hitro razkrijejo značajske (in druge) lastnosti obeh agentov. Filip Novak, tipičen Slovenec, po nekem čudežu zaposlen v SOVI, je jamrajoči del tandema, in Godler mu (najbrž) namensko nadene najbolj pogost slovenski priimek. Rad se druži s kozarcem, ogromno stvari ga spravi v jok in njegovi živci niso najbolj stabilni. Po drugi strani je Spencer S. Spencer, agent britanske MI6, zunanje obveščevalne službe Združenega kraljestva, njegovo čisto nasprotje. Je večni romantik, ki bi rad bil drugi James Bond, a mu to ne uspe(va) najbolje.
Oba agenta imata vrsto čudnih in nadležnih lastnosti, ki bralca nervirajo, a se te stran za stranjo umikajo Godlerjevi sposobnosti, da jih zakrinka s precizno domišljenimi zmešnjavami, hitrim in tekočim dogajanjem, že skoraj bondovskimi vratolomnostmi, skrivnostnimi zapeljivkami, navideznim bliščem in res odličnim humorjem (ne nujno na prvo žogo). In na koncu se zgodi, da sta ti oba, tako Novak kot Spencer, že skoraj pri srcu.
Je Godler napisal filmski scenarij?
Domača politika, slovenski podjetniški magnat, balkanska mafijska združba, ugrabitev predsednika Slovenije. Scenarij kot za v film, a ne? Našteti zapleti agenta popeljejo na dolgo in razvejano cesto dogodivščin, ki bi jima jih zavidali dejanski igralci v kakšnem bondovskem filmu. Zaradi začinjenosti s humorjem, predvsem, zgodba sama se je zapisala že (pre)več avtorjem, da bi jo lahko imeli za res izvirno. Humor. Humor pa je tisti, ki jo povzdigne iz množice podobnih. In že zaradi tega se ji splača posvetiti kakšno noč. Več časa vam ne bo vzela, saj je zaradi Godlerjevega sloga zelo tekoče, hitro in res zabavno branje.
V več intervjujih, tudi tistem z Urško (Booknjiga), je Godler že napovedal nadaljevanje Casinoja. Pričakujem najmanj enako vznemirljivo satirično-vohunsko kriminalko in upam, da se Novaku in Spencerju pridruži še kakšna agentka. Zanimivo bi bilo ugibati, na podlagi katere osebe (ali več njih) bi jo avtor poustvaril. In kako bi se v njeni družbi znašla naša vrla specialista.
*Pripis: O kruhu, namočenem v TV kviz. Po končanem branju sem iz radovednosti pogledala še eno oddajo Milijonar. In naključje je hotelo, da sta bila v zadnjem času na vročem stolu dva Korošca, ki ju poznam. Pa sem gledala še ti dve oddaji. No, in zdaj, priznam, tu in tam pogledam še kakšno. Ta Godler, no. Res je zabaven. A je on kdaj igral Bonda?
