Povzetek poletnega binga 2021
Napisala Sandra  /  24. oktobra, 2021
Preberi prispevek
Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

#59: Sara Čano

Sara Čano, rojena v Ljubljani leta 2000 v glasbeni družini, je mednarodno uspešna mlada slovenska violončelistka. Trenutno študira na “Hochschule für Musik und Theater” v Münchnu, Nemčiji. Uspešna ni samo v glasbi, temveč se ukvarja tudi z likovno umetnostjo – risanjem in slikanjem. Že od osnovne šole rada piše poezijo ter se uspešno udeležuje raznih literarnih natečajev. Napisala je tri krajše zbirke, ki jih je sestavila sama: Srce iz granate (2015), Lepe fasade lepo molčijo (2017) ter Mleko (2018). Trenutno izpopolnjuje svojo večjo zbirko Ukradel sem čoln in bilo je izjemno (2020), v kateri ima zbranih 81 pesmi. Sara v svojem pisanju ne uporablja pravil velike začetnice. Njen stil je ritmično estetičen in prepušča bralcu prosto interpretacijo ter z besedami izziva čustva. Od leta 2017 je članica pesniške skupine Psevdopoeti.


Walt Whitman: Travne bilke (foto: osebni arhiv)

Kdo je Sara – v desetih besedah:

Živo bitje z odprtimi možgani, brez strahu in ostrim pogledom.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Sedim pred francoskim balkonom, pijem kavo in kadim cigareto. Ponavadi čakam na Zoom sestanek z moje univerze in razmišljam, kaj bom počela čez dan.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Pišem spontano. Vsakič, ko dobim kako idejo, si jo zapišem ne glede na to, kaj trenutno delam. Verjamem, da je pisanje (še posebej umetnostno pisanje) proces in se prepustim toku, da me vodi. Včasih dobim idejo, ki mi enostavno ne rezonira; take raje pustim pri miru in čakam na nove. Se pa včasih zgodi, da dobim naval idej in pišem dolgo v noč.

Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica?

Da. Poezija je popolnoma neomejena. To me privlači, ta fleksibilnost, ki si jo lahko privoščim. Kot glasbenica opažam, da so moja čustva včasih preveč kompleksna, da bi jih lahko enostavno izrazila z besedami. Tako v pisanju iščem način, da jih izrazim, četudi z bizarnimi primerjavami in čudnim tokom pesmi. V poeziji je vse pomembno; od velike in male začetnice do ritma. Take stvari izkoriščam do konca. Pomembne so podrobnosti.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Velik navdih mi zadnje čase ponujajo beatniki, še posebej pa Allen Ginsberg s pesmijo Tuljenje. Všeč so mi revolucionarne ideje in spremembe, ki se morajo vsake toliko zgoditi. Prav tako me navdihuje Guillhaume Apollinaire s svojo poezijo, ki je bila za takratne čase precej napredna. Največkrat pa se najdem med platnicami knjige Travne bilke od Walta Whitmana. Ta knjiga je zame hkrati začetek in konec. Ponavadi jo povsod nosim s sabo, imam pa to navado, da vsakič preden stopim na oder (takrat, ko sem še imela koncerte) odprem knjigo in si preberem odlomek.

Glasba, film/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Že nekaj časa me popolnoma prevzema rock glasba, vse od 70-ih do 90-ih. Obožujem Bijelo dugme ter ostale rock bande iz časa nekdanje Jugoslavije. To je neke vrste pobeg iz klasične glasbe, s katero se srečujem prav vsak dan. Vedno znova pa prebiram Whitmana ter novo poezijo, ki se objavlja v literarnih revijah in po spletnih straneh.


Avtoportret (Sara Čano, črnilo na papirju)

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Vedno, ko čutim, da sem nekje na robu, začnem iskati druge stvari, ki bi me odvrnile od tega. Ena od njih je risanje in slikanje; začela sem pred približno enim letom, aprila 2020, in vedno, ko znova rabim fokus, se začnem ukvarjati z risanjem portretov. Nisem profesionalka, daleč od tega, ampak to rada počnem in poskušam delati tako, da vidim napredek. Vse delam tako, da vidim napredek. Prav tako se sama učim tuje jezike.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Kadim. Ko rabim pavzo med vadenjem inštrumenta ali snemanjem, prižgem kako cigareto.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

Kot sem že omenila, vsake toliko preberem kak odlomek iz Whitmanove knjige Travne bilke. V njej najdem neprecenljiv notranji mir in svobodo. Knjiga me preprosto umiri in prepriča, da bo na koncu vedno vse dobro.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Iščite med Psevdopoeti. Vsi, ki smo v tem krogu, smo mladi in nadobudni pesniki z velikimi sanjami in pogumom, da živimo izven okvirja. Izpostavila bi Toma Vebra, ki zna imeti prav brutalno poezijo, hkrati pa ima izjemne teme, ki jih javnost sprejema kakor tabu.

Sara Čano pred koncertom v Sankt Peterburgu. (foto: Evgeny Evtyukhov)


SARINA POEZIJA

pravila

ne igram po
nekih nesmiselnih
tezah to igro
nočem da
me strah ustavi
da zaškripam na
tirnicah
odtrgaj si majico
s prsi in
vpij kar se da
glasno
da te vsi slišijo
kako rjoveš
nepremagljiv
in
neuničljiv

kralj smrti

klečati na kolenih
s sklonjeno glavo
kot nihče iz niča
v kleti živeti

pahni se v pozabo
kot oaza v puščavi
umri dokončno
za žametno zaveso

povej mu potiho
prosim te idiota
“cirkusa je konec!”
lažeš mu iskreno

podaj mu pištolo
da se ustreli
z glavo pokonci
da krona ne pade

evolucija

prišli smo do
zaključka končno
vzeti je treba
nož v roke
ga zabiti izdajalcem
v prsi ne v hrbet
gledati je treba
kako jim iz oči
usahne plamen
prevarantski
vsak dan
je boljši
dober človek
je lahko
vsak

 

(Naslovna fotografija prispevka: Sara Čano, avtorica fotografije Darja Štravs Tisu.)

0 komentarjev
10 všečkov
Prejšnji: Jure Godler: Casino BanaleNaslednji: Barbara, Barbralka

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja