Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

Jurij Hudolin: Pastorek (življenje na hudičevi zemlji 1987-1990)

Roman Pastorek je Hudolinov drugi roman, med literarno srenjo pa je dobil oznako slovenski realistični roman. Izdan pri Beletrini je s svojo tematiko sveža in suverena govorica nekega časa. Srhljivi in za nevajenega bralca (pre)trdi realizem udari že takoj na začetku knjige. Intima in trpljenje neke družine v slovenski literaturi že dolgo nista bila prikazana s tako disciplinirano distanco neobtoževanja, kot nam to v Pastorku prikaže Jurij Hudolin. Besnenje ljubosumnega in vzkipljivega očima Lorisa Čivitika nad pastorkom Benjaminom Zakrajškom in njegovo mamo pred bralca riše kompleksne podobe krute resničnosti družinskega nasilja, ki je (ne samo) med Slovenci še zmeraj prevečkrat in preveč tabuizirano.

Ob izidu leta nazaj se je veliko govorilo o avtobiografskosti Benjamina Zakrajška, knjižnega pastorka, ki jo je Jurij v več intervjujih, ki so bili objavljeni ob in po izidu knjige, potrdil. Brez zatikanja je skoraj s ponosom povedal, da so mu knjige, ki jim dandanes posveča zajeten del svojega življenja, spremenile življenje in ga popeljale iz pekla, ki ga je kot odraščajoč fant doživljal v zakotni vasici blizu Pule.

Pastorek je bil v času izida po številnih pesniških zbirkah in po romanu Objestnost, ki se osredotoča na širšo ljubljansko literarno in medijsko družabno življenje, Hudolinov drugi roman. Osebno se mi je zdel precej bolj zrel, z dodelanimi liki, njihovim zgodovinskim in osebnim ozadjem ter z opisi okolja in okolice, kamor jih je v času dogajanja romana odložilo življenje.

Benjamin Zakrajšek in njegova mama Ingrid se po dolgih letih čakanja na normalno družinsko življenje z Vladimirjem Zakrajškom, Benjaminovim očetom, preselita v Panule, majhno zakotno vasico blizu Pule v hrvaškem delu Istre. Po novo upanje in lepše življenje se zatečeta k mamini novi ljubezni Lorisu Čivitiku, ki pa se že uvodoma izkaže za nasilneža par excellence. Čivitiko je tranzicijski povzpetnik, ki ima v lasti večino Panul, pa še kaj za po vrhu. Na svoji zemlji vlada s trdo roko, loparjem, kot zapiše Hudolin, in se je za ped zemlje pripravljen krvavo spopasti tudi s svojimi lastnimi brati in sorodniki. Znaša se nad vsem, kar leze in gre. Tako Hudolinov drugi roman postreže s celo paleto nasilja. Nasilje nad otrokom, nasilje nad žensko, nasilje nad šibkejšim (nad delavci, ki jih najema, nad sorodniki, nad ženskami, ki se mu zaradi denarja pohlevno in brez ponosa vdajajo …). Nasilje zaradi nasilja samega. Ker si Loris kot »veliki« gospodar to lahko privošči. Ker je on lastnik vsega. Tudi besed. Ker ima denar. In zemljo. In s tem oblast nad ubogimi parami, ki mu prekrižajo pot. Čivitikovo nasilje pa se še poveča, ko mu Ingrid rodi sina Friderika. Zakonitega dediča. Njegovo kri. Novega lastnika. Friderik je edini, nad katerega nikoli ne pade Čivitikova senca in ki ga Čivitikov lopar nikoli ne udari.

Benjamina sredi že tako nesrečnih okoliščin preganjajo še nenadni očetovi napadi zanimanja zanj, ki ga pred sošolci in vaščani še bolj spravljajo v zadrego, češ: »Spet te kliče pijani Slovenac …«

Edina uteha, ki jo Benjamin dobi od očeta, so že omenjene knjige. Velika imena svetovne literature – Edgar Allan Poe, Aristotel, Ivan Cankar, France Prešeren, Ivo Andrić, Lev Nikolajevič Tolstoj in drugi, katerih knjige mu oče pošilja v škatlah, Benjaminu pokažejo poti v nove svetove. Ob njih lahko vsaj v tistih zase ukradenih uricah, ko ima Loris opravke in ga ni v Panulah, pozabi na človeka ničvredno življenje, ki ga živi v vasici bogu za hrbtom, daleč od bele Ljubljane, prijateljev in treningov nogometa.

Poleg velike porcije nasilja, ki bralca dodobra pretrese, pa Pastorek ponudi tudi žarke upanja, da se v življenju prej ko slej najde oseba, ki se nasilnežu postavi po robu. In ta oseba je v Pastorku prav Benjamin, ki si v svojem življenju želi ljubezni še od česa/koga drugega, ne samo od knjig.

Pastorek je roman, katerega čas, kot je spremni besedi zapisal Taras Kermauner, ni pomemben družbeno-politično, ampak je fokusiran na čisto drugo politiko. Na politiko družine in medsebojnih odnosov. Po eni strani je to »intimna zgodba neke družine«, kot je v intervjuju z Jurijem povedal Mitja Čander, »po drugi strani pa je to zgodba nekega časa, napisana iz popolnoma drugačnega zornega kota kot smo ga vajeni iz bolj uradne zgodovine ali pa iz tega, kar so osvetljevali žarometi medijev«.

Tudi kraj, kjer se zgodba dogaja, ni pomemben. Pomembna so dejstva, da se v njem pojavljajo ljudje, ki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času tranzicije, zaslutili, da lahko tudi sami pristavijo svoj piskrček in iz dogajanja in situacije potegnejo osebno korist. To so tranzicijski povzpetniki. Ljudje, ki jim ni mar za družbo, za njeno ideologijo, temveč na prvo mesto postavljajo sebe. Pa četudi preko trupel, tako kot objestni Loris Čivitiko, ki je lastnik vsega. Celo besed. In ti isti ljudje so verjetno ljudje, ki jih celo knjige (in njihovo morebitno zanimanje zanje) ne bo mogle rešiti.

0 komentarjev
6 všečkov
Prejšnji: #57: Matija SirkNaslednji: Zimski bingo 2020: povzetek

Podobni prispevki

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja