Roshani Chokshi - The Last Tale of the Flower Bride (naslovnica) Gael Faye - Mala dežela (naslovnica)
Napisala Sandra  /  05. februarja, 2024
Preberi prispevek

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost

Razsodnost in rahločutnost (v izvirniku Sense and Sensibility) Jane Austen je prva knjiga v sklopu mojega osebnega bralnega projekta za leto 2021, ki sem ga poimenovala kar Austenmanija. Letos sem se namenila prebrati temeljna dela te angleške pisateljice, ki je znana po svojih knjigah o »porokah in ljubezni«. Obenem imam namen pogledati še televizijske in filmske adaptacije, prebrati kakšno njeno biografijo in nekaj strokovnih monografij. O svojem odkrivanju sveta Jane Austen bom poročala tudi tule na blogu in poskusila razbiti predpostavko, da se v njenih romanih vse vrti izključno okrog zaljubljanja in srečnih koncev.

Roman Razsodnost in rahločutnost je prvi objavljeni roman Jane Austen. V slovenskem prevodu je prvič izšel leta 1996 (s filmsko naslovnico) v prevodu Ferdinanda Miklavca pri založbi DZS, ponatis pa doživel leta 2005 v okviru Delove zbirke ‘Vrhunci erotike in napetosti’ (kar je malce smešno, saj v romanu ni ne erotike ne napetosti). Roman je doživel že kar nekaj adaptacij, med katerimi izstopata zlasti film iz leta 1995 s Kate Winslet, Emmo Thompson, Hughom Grantom in Alanom Rickmanom v glavnih vlogah ter mini serija iz leta 2005.


NEKAJ MALEGA O VSEBINI…

Roman se vrti okrog sester Elinor in Marianne Dashwood. Prva je razsodna, druga rahločutna. Po smrti očeta sta se, skupaj z mamo, ki je bila očetova druga žena, in mlajšo sestro Margaret, primorani izseliti iz družinske hiše zaradi tedanjih zakonov o dedovanju. Nepremičnine in ves denar pripadejo očetovemu sinu iz prvega zakona, ki pod vplivom žene Fanny svoje bližnje sorodnice kmalu odpravi iz hiše. Odločitev je posledica dolgotrajnega premlevanja, kakšno obljubo je sploh dal očetu na smrtni postelji. Ustrezno poskrbeti za sestre najverjetneje pomeni zgolj to, da jim pomaga pri prenašanju pohištva ob izselitvi, kajne? Menda si oče ni drznil misliti, da bi jih moral denarno podpreti, ne ne!

Ženske se preselijo k daljnim sorodnikom v Barton Park in življenje se ob vseh novih poznanstvih prične kmalu še bolj zapletati. Elinor objokuje usodo, ki jo je ločila od Edwarda Ferrarsa, brata polbratove žene (ja, ti zapleteni odnosi, kar budno je treba slediti, kdo je kdo!), Marianne pa se na prvi pogled zaljubi v šarmantnega Johna Willoughbyja. Tu je še Colonel Brandon, starejši samec, ki se zaljubi v Marianne razliki v letih navkljub, pa Middletonovi, ki so novi sosedje dam iz družine Dashwood. Med njimi izstopa zlasti gospa Jennings, mama Lady Middleton, ki bi najraje sparčkala prav vse mladce in mladenke v njeni okolici.

Ljubezni tlijo, srca se lomijo, ponos trpi, govorice se širijo. V središču dogajanja ljubezni družbo dela denar. Vse se vrti okrog donosnih in primernih porok. Porok, ki bodo zagotovile blaginjo in status, ki bodo ohranile streho nad glavo. Naj ob tem spomnim, da Jane Austen vendarle piše o višjih družbenih slojih. Tudi njene junakinje, ki sicer niso bajno bogate, so konec koncev vseeno še vedno visoko nad pragom revščine in si lahko privoščijo služabnike (za realen prikaz revščine tistega časa in prikaz angleškega družbenega dna in podtalja se bomo morali ozreti k Charlesu Dickensu).


OZADJE NASTAJANJA ROMANA

Roman je Jane Austen izdala anonimno, na naslovnici prve izdaje je bilo namesto imena avtorja izpisano ‘By A Lady’: v treh delih je izšel leta 1811. Roman je avtorica začela pisati že desetletja prej, leta 1795 (takrat je bila stara 19 let) in ga sprva poimenovala Elinor and Marianne, nato pa ga temeljito prevetrila pred objavo. Roman je bil zelo verjetno prvotno v celoti napisan kot pisemski roman oziroma roman v pismih, o mlajši sestri Margaret pa menda v prvi različici ni bilo ne duha ne sluha – roko na srce, tudi v objavljeni izdaji je ves čas potisnjena v ozadje in nanjo se preostali liki spomnijo le občasno, praktično mimogrede.

Da je bil roman sploh izdan, je Austenova sama plačala stroške tiska in oglaševanja ter distributerju izplačala določen delež. Tako je lahko direktno prejela izkupiček od prodaje, četudi je roman izdala anonimno (ni bilo primerno, da bi ženske njenega družbenega sloja s pisanjem denar dejansko tudi služile). Prva izdaja je bila razprodana v manj kot dveh letih in nadvse lepo sprejeta pri bralcih.


MOJI VTISI O PREBRANEM

Razsodnost in rahločutnost sem prvič brala že pred leti, vendar mi v spominu ni ostalo kaj dosti več kot ‘dve sestri, ena pristane z nekim precej starejšim moškim’. Lani sem si ogledala film in takrat me je pravzaprav Austenmanija zagrabila. Takrat sem gledala Emmo Thompson in razmišljala, kako sijajna je in kakšna škoda, da nisem prebrala več del Jane Austen, sploh ker imam doma kupljen cel komplet že skoraj desetletje. No, pa smo tu! Ker mi je od prvega branja romana Razsodnost in rahločutnost ostalo bore malo, sem se drugega branja lotila s prazno glavo in brez pričakovanj. Končni rezultat? Čisto nepopisno navdušenje!

Jane Austen je namreč nadvse zabavna. Je cinična in satirična, včasih očitno in neprikrito, spet drugič pa svoje pikre opazke prebrisano skrije v zgolj nekaj besedic dialoga, da se sodobni bralec muza ob branju. Čeprav znam biti huda cmera ob prebiranju knjig, se ob branju smejem poredko. Pri prebiranju te knjige sem se večkrat zalotila, kako se smehljam in celo naglas smejim. Nekje sem prebrala, da v pisanju Austenove najdemo vljudno žlehtnobo oziroma da je avtorica politely mean, kar resnično še najbolje opiše njeno pisavo. Izvrstno vpleta kritiko njene družbe v najrazličnejši spekter likov. Elinor je tista izmed sester, ki je racionalna in premišljena in razsodna v svojih odločitvah. Skozi roman je na trenutke precej očitno, da se je avtorica postavila na njeno stran, saj nenazadnje tudi čustveno Marianne na koncu postavi na realna tla.

Opazno se Austenova osredotoča na različne zakonske odnose. V romanu imamo namreč kar nekaj zakonskih parov, ki se močno razlikujejo med seboj. Najprej sta tu polbrat Dashwood in njegova žena Fanny, kjer je zelo očitno, da je ona tisti spletkarski um iz ozadja, ki ga napelje k temu, da polsestram ne nameni niti koščka očetove zapuščine, in mu obenem pusti verjeti, da so vse odločitve izključno njegove. Potem sta tu zakonca Middleton: on je družaben zabavljač, ona je zadržana dama, katere glavni interes je vzgoja otrok in ohranjanje dobrega slovesa, vendarle njun zakon deluje stabilno četudi mlačno. In nenazadnje še Palmerjeva, kjer je ona predstavljena v luči dobronamerne trape, njen mož pa zgolj izpolnjuje svoje družbene dolžnosti, sicer pa je žena zanj komajda kaj več kot kos pohištva. Za njo in za okolico je praktično slep. Kje je torej tisti opevani in velecenjeni zakon iz ljubezni? Zdi se, da ga med stranskimi liki preprosto ne najdemo (lahko pa sklepamo, da sta takšen zakon imela starša deklet).

Ogromno dogajanja je zapakiranega že v uvodnih petdeset strani, zato se mi je sprva porajalo vprašanje, o čem za vraga bom brala še nadaljnjih 350. Vendar je v romanu presenetljivo malo dolgovezenja, kljub temu da se že na začetku bralec sooči s številnimi zapleti življenj naših dveh junakinj. Austenova se osredotoča na sestrski odnos, še raje pa postavlja ogledalo družbi svojega časa. Sestri Dashwood spremljamo med njunim prvim bivanjem v Londonu, kjer prebivata kot gostji gospe Jennings. Poslanstvo slednje je, da vsem mladim dekletom poskuša najti primernega snubca. Obenem je bila gospa Jennings zame neusahljiv vir smeha. V spominu mi je ostalo, kako dekletoma reče, naj mami kar povesta, da se je sama uspešno znebila obeh svojih hčerk, da z največjim veseljem pomaga še njej, da se znebi svojih.

Konec je podoben začetku. Na nekaj straneh se zgodi ogromno: stvari se razpletejo, razrešijo, odpuščanja so podeljena, ljubezni skovane in večne. Konec je največja šibka točka tega sicer nadvse zabavnega in iskrivega romana, saj je rahlo privlečen za nos, parčki pa najdejo srečo v rekordnem času in z bore malo oklevanja (morda o tem nekaj več spodaj v razdelku, kjer si brezsramno dovolim zatavati na področje kvarnikov). Verjetno bom pri naslednjih branjih v okviru Austenmanije bolj pozorna prav na konce, da vidim ali je to posledica neizkušenosti ob pisanju prvega romana (četudi ne bi dala roke v ogenj, da je bil Razsodnost in rahločutnost dejansko prvi zaključen, mislim da le prvi izdan) ali pa značilnost avtoričine pisave.


Mimogrede! Veš, da se mi pri branju knjig Jane Austen lahko pridružiš tudi ti? V januarju in februarju smo brali Razsodnost in rahločutnost, o knjigi pa tudi debatirali na Zoomu, nabralo se nas je kar osem. Med drugim sta z mano brali Nina, @nabiralka_zgodb in Mateja, @mattejalv – klik na njuno Instagram uporabniško ime te popelje do njunih objav. Aja, še to! Nina je na kup nabrala nekaj zanimivih citatov iz knjige: preklikaj čez njih na njenem profilu.

V marcu in aprilu beremo Prevzetnost in pristranost, Zoom srečanje bo potekalo 9. maja 2021, ob 19.30. Vabljeni!


POZOR, POTENCIALNI KVARNIKI NA VIDIKU! POKUKAJMO ŠE MALO GLOBLJE V ROMAN…

Za začetek bi se rada obregnila ob naša glavna romantična junaka: Edwarda Ferrarsa in Colonela Brandona. Oba bi označila za nadvse netipična romantična junaka. Edward nam je predstavljen kot malce sramežljiv in hudimano izgubljen v svetu, ki od njega pričakuje določene stvari: najdi si ženo, izšolaj se za poklic, imej vir dohodka, bodi v ponos svojemu imenu. Edward pa nima najmanjšega pojma, kaj bi sam s seboj. Bralcu hitro postane jasno, da sta si z Elinor v svoji zadržanosti in previdnosti v odnosih nadvse podobna. To ju druži in je tisto, kar omogoči, da med njima vzklije nežna zaljubljenost, ki je že v samem začetku obsojena na propad zaradi njegove skrivne zaobljube drugi.

Mislim, da je na Zoom debati Austenmanije prevajalka Kaja Bucik Vavpetič bila tista, ki je izpostavila, da pravzaprav Edward laže že od samega začetka, se spreneveda in vzbuja v Elinor lažno upanje, četudi ve, da med njima ne more biti nič (tako zaradi skrivne zaroke z Lucy Steele kot tudi zaradi dejstva, da ga bo mama razdedinila, če se poroči ‘pod svojim slojem’. In… nikoli se ji ne zares opraviči? Če bi Edwarda primerjali z Willoughbyjem, v katerega se zatreska Marianne, bi morda celo neupravičeno trdili, da je Edward bolj časten in gentlemanski.

Colonel Brandon je karakterno bolj podoben Elinor kot Marianne (v katero se zaljubi in s katero nato skupaj živita srečno do konca svojih dni, hura) – priznam, da sem vmes celo tiho navijala za to, da bi z Elinor pristala skupaj. Njuno prijateljstvo in razumevanje drug drugega se mi je na primer zdelo veliko bolj pristno kot rahlo prisiljen preobrat na koncu, ko se mnenje Marianne o Colonelu Brandonu obrne na glavo in se ji naenkrat zdi povsem soliden snubec. Prav tako je znatno starejši (približuje se štiridesetim, medtem ko jih Marianne šteje zgolj šestnajst), pri čemer je treba vzeti v ozir družbo tedanjega časa, ko bi bila takšna razlika v letih morda kanček neobičajna, nikakor pa ne neprimerna.

Vendarle nam Jane Austen ponudi tudi tipičnega romantičnega junaka v podobi šarmantnega in vihravega Willoughbyja, ki do kože premočen v naročju prinese Marianne domov in izkaže vso skrb tega sveta za njen zviti gleženj. Z Willoughbyjem tudi Marianne dobi romanco, ki si jo je tako želela: takšno, ki te prevzame v celoti, ki ti ne da dihati, zaradi katere pozabiš na cel svet. Takšno, ki te potem tudi sesuje na koščke, ko se konča. Na bralcu je, da se odloči ali so bili Willoughbyjevi nameni z Marianne res iskreni (jo namreč nenadoma zapusti in odide s podeželja nazaj v London, nato pa se poroči z drugo) kot trdi sam. Willoughbyju je na koncu sicer odpuščeno, vendar je vseeno kaznovan z zakonom brez ljubezni, vedoč da se bo Marianne nekoč poročila in ljubila drugega (za nameček je to še Colonel Brandon, ki ga ne prenese).

Če je Willoughbyjeva povzpetniškost kaznovana, pa je Lucy Steele doživela drugačno usodo. Edwarda Ferrarsa je dala na čevelj, okrog prsta ovila njegovega brata, ki je po razdedinjenju Edwarda (zaradi skrivne zaroke z njo!) postal glavni dedič, se poročila z njim in se povzpela nekaj razredov višje. Ja, cel vrtinec dogajanja in vse to v pičlih nekaj straneh proti koncu. Za Lucy se vse dobro izide in rada si domišljam, da je s tem Jane Austen morda hotela pokazati, da so se v tistih časih ženske včasih pač morale znajti, kot so se le lahko, četudi je bil potreben ščepec spletkarjenja za šviganje po družbeni lojtrici navzgor.

Roman sicer odpira še številne druge teme, o katerih se tu sicer ne bom razpisala (morda kdaj drugič?), bi pa jih želela omeniti, če si kdo po branju želi še dodatnega razmisleka. Pojavi se tema strastne in čutne ljubezni (ki zaslepi in povsem prevzame) in ki je za Marianne ter Willoughbyja skorajda pogubna. Prek Edwarda Ferrarsa odpira problem izobrazbe in poklicne usmerjenosti moških višjih slojev, saj so imeli dokaj omejene karierne poti. Večkrat se obregne ob tedanje lastniške zakone in zakone dedovanja. V pisavi se vidi boj med filozofijo romantike in prihajajočim realizmom. Veliko klofuto zada družbi tedanjega časa, ki se skriva za civiliziranimi in kvazi-vljudnimi praznimi floskulami. Dotakne se (večkrat) tudi spodobnosti. Skozi Marianne in njeno prepričanje, da se človek zares zaljubi le enkrat v življenju, premišljuje o drugih priložnostih v ljubezni. Ter še in še.


Naslovnice literarnih priredb

Roman je navdihnil števila druga dela, adaptacije in tudi literarne priredbe. Za vse, ki bi svet avtoričinega romana radi odkrivali še naprej, ponujam nekaj predlogov poleg že v uvodu omenjenega filma in TV serije. Najprej je treba omeniti priredbo Sense and Sensibility and Sea Monsters Bena H. Wintersa, kjer je, če pravilno razumem, Colonel Brandon pravzaprav napol pošast in mu… uh, iz obraza rastejo lovke? Fascinantno.

Sodobna priredba izpod rok Lauren Edmondson z naslovom Ladies of the House je izšla letos in v njej se sestri Richardson soočata s posledicami škandala, ki ga je zakuhal njun oče tik pred nepričakovano smrtjo. Na prvi pogled izvirniku bolj zvesta sodobna priredba pa nosi naslov Sense & Sensibility in jo je v okviru projekta The Austen Project napisala Joanna Trollope.

Naj izpostavim še dve avtorici in njuni deli. Vsako izmed njiju je očitno navdušil drugi izmed Marianninih snubcev. Jane Odiwe v knjigi Willoughby’s Return piše o vrnitvi Willoughbyja po treh letih, ko hoče za vsako ceno Marianne dobiti nazaj. Amanda Grange pa se v knjigi Colonel Brandon’s Diary poglobi v življenje osemnajst let starega Colonela Brandona.

To je zgolj nekaj del, ki jih je Jane Austen navdušila s svojim prvim izdanim romanom. Kaj vse lahko navdihnejo klasike!


DRUGA MNENJA:

Si o Razsodnost in rahločutnost pisal_a tudi ti? Piši mi in dodala bom povezavo do tvoje recenzije.

0 komentarjev
15 všečkov
Prejšnji: #67: JULIJA OVSECNaslednji: BRALNI SPOMINI, DO KAM SEŽEJO?

Podobni prispevki

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja