Napisala Barbara  /  05. maj, 2021
Preberi prispevek

BRALNI SPOMINI, DO KAM SEŽEJO?

Bralni spomini … Se spomnite, kdaj vam je prvič nekdo bral? Kdaj ste prvič brali sami? Ali morda komu drugemu? Sama prve z branjem povezane spomine pogosto prikličem v misli.

Moji prvi bralni spomini

Morala je biti zima, saj je bica v kuhinji pripravljala polento z grumpi. In ta je bila največkrat na mizi prav pozimi. Ko je vso dišečo in v pečici zapečeno polento zvrnila na pladenj, jo je narezala na pravokotnike, ki smo jih nato pomakali v grumpe. Na mizi je stal domač malinovec. Še zdaj se do pikice natančno spomnim tudi rjavega karirastega kuhinjskega poda in velike, okrogle mize. Pod njo sem si, stara okoli štiri leta, zvlekla pručko in “brala” cajtnge. Obrnjene narobe. Bica mi jih je, seveda, popravila. Pa še razložila, da jih bom vedno obrnila prav, če si zapomnim, da na slikah v njih ljudje niso obrnjeni na glavo.

Kmalu za tem sva se začeli učiti brati. Bica je to vedno spremenila v igro. Na eni strani časopisa sva obkrožili samo A-je, na drugi B-je, na tretji C-je … V revijah sva iskali besede, ki se začnejo na določene črke, najprej kratke, potem vedno daljše. Vedno samo tam, kjer so bile velike tiskane črke. Vse dokler nisem poznala prav vseh in jih znala tudi povezati in ponoviti z besedo.

In ko sem poznala črke, so moja otroška obsesija postale križanke, saj so jih reševali vsi trije odrasli pri hiši. Vanje sem naključno pisala črke ter tu in tam dorisala kak kvadratek, ko sem želela napisati MAMA, ATA, BARBARA, BICA ali kaj podobnega, pa je že zmanjkalo kvadratkov.

Osnovnošolski bralni spomini

Na obdobje osnovne šole imam največ spominov, povezanih z branjem. Spomnim se, da sem Vorančevo Čez goro k očetu brala pod kovtrom. Z lučko, ki sem jo vzela iz očetovega predala z orodjem. Na počitnicah pri stricu Stanetu v Črnučah sem zlezla v ogromen kontejner. Ta je stal na sosednjem dvorišču, kjer je bila tiskarna časopisov in revij. V nedogled sem listala in prebirala revije, reševala križanke in vsakič preslišala teto Marinko, ki me je klicala h kosilu. Tudi stric Stane je delal v tiskarni, a drugi, ne v tisti čez dvoriščno ograjo. Tako sem imela celo zbirko Pet prijateljev še frišno in dišečo po tiskarski barvi na domačih knjižnih policah.

In podstrešje pri stricu in teti! Polno starih časopisov, na drobno popisanih zvezkov, v enakomerne kupe zloženih Bravo revij, ki sta jih prebirala bratranec in sestrična. Pa revij Ognjišče se spomnim, ki so bile last stare tete, in so zasedale vse okenske police. In slovesnega trenutka, ko me je stric na šestici pospremil do centra Ljubljane. Pokazal mi je, kje je knjigarna (zdaj Konzorcij) in kje grem na trolo, če želim domov, sam pa se je odpravil na tržnico in na obisk k prijatelju. Je že verjetno slutil, da bom zrasla v knjižnega molja. Počutila sem se tako odraslo! Verjetno je v meni že takrat (z)rasla želja, da bi nekoč imela knjigarno.

Najljubši bralni spomini

Moji bralni spomini so za v knjigo, toliko jih je. Če pa bi morala izbrati svojega najljubšega, bi zagotovo izbrala kakšnega izmed tistih, ko knjige prebirava skupaj s hčerko Izo. No, najprej sva knjige samo gledali in skupaj odpirali zavihke. Tudi zlagali sva jih na kupčke, tipali in z njimi včasih namahali kakega namišljenega tolovaja med igro.

Zdaj je že tako daleč, da opažam, da se Iza spreminja v meni dobro znano strastno navdušenko nad vsem, kar je povezano s knjigami. Vame. Saj ne vem, kaj naj si o tem mislim. Vem pa, da bodo to na stara leta krasni bralni spomini. Za obe, upam.

Bralni spomini knjižnih navdušencev

In ker sem sama neozdravljivo radovedna, od kdaj in kako so ljudje okoli mene povezani s knjigami, sem jih nekaj povprašala po njihovih prvih spominih na branje. V nadaljevanju lahko tako preberete nekaj krasnih zapisov. Sama sem si, ko sem jih brala, zelo nazorno predstavljala, da so se osebam, ki so jih zapisovale, iskrile oči ob vseh ljubečih spominih, ki so se jim porajali ob brskanju po bralni preteklosti.


NAGRADNO VPRAŠANJE

Si upate tudi sami pobrskati za svojimi prvimi bralnimi spomini in nam jih zaupati v komentar? Enega bomo naključno izbrale in ga, ker dan objave ravno sovpada z dnem oziroma nočjo, ko slavimo knjige, nagradile z lepo knjižno nagrado. Katero, naj ostane skrivnost. Prepričane pa smo, da vam bo v lep (bralni) spomin. Časa imate do 30. aprila. Nagrajenec bo onjavljen na Instagramu na praznik dela.


SANDRA DOBNIKAR
@dozadnjestrani

Spomnim se, da sem bralka od nekdaj. Spomnim se, da so mi starši in brat brali Disneyjeve zgodbe za vsak dan v letu. Spomnim se, da je bila med mojimi prvimi iz knjižnice izposojenimi knjigami Zvezdica zaspanka Frana Milčinskega z ilustracijami Mojce Cerjak.

Spomnim se, kako v prvem razredu nisem želela sodelovati v bralni znački, ker sem knjige raje brala, kot o njih govorila: vendarle sem potem s skrajnim naporom med drugim povzela Pavčkovo slikanico Juri Muri v Afriki.

Spomnim se, kako smo vsi občudovali čudovite barve Mavrične ribice. Spomnim se, da je bila knjižnica vedno raj in zavetišče. Spomnim se, kako je bila šolska knjižničarka zame super junakinja. Spomnim se, da sem se zbujala že pred peto in v postelji brala do odhoda v šolo. Spomnim se, da nisem razumela zakaj Pet prijateljev pije ingverjevo pivo, če otroci ne smejo piti piva. Spomnim se, da so bile knjige vedno tam.


PETRA KOSI
@simplycrazyp

Brskam po zaprašenih predalih svojih misli. Globlje in globlje, mimo nostalgij potovanj, zlate dobe teatra, mjuziklov, vonja osnovnošolskih malic. Dlje in dlje, do trenutka, ko ponovno postanem otrok. Zavita v odejo na postelji čakam svojo mamo, ki s police vzame tisto knjigo, ob kateri mi poskoči srce.

Levji kralj. Verjetno že stotič, mogoče sto prvič. Besede znam na pamet, točno vem, kdaj se bo odvila drama in kdaj prihaja srečni konec. Ob branju knjige odtavam v savano, diham topel zrak, božam visoko travo in občudujem naravo, živali. Najzgodnejši spomin na knjigo je zame kot topel čaj na mrzel zimski dan. Z mano je takrat, ko iščem tolažbo, ko iščem upanje, ko iščem inspiracijo. Z mano diha besede in vnema domišljijo.

 


SARA ŠTERN
@skodelica.branja

Morda ne kronološko čisto prvi, ampak zagotovo prvi bralni spomin, ki mi pade na misel, je močno povezan z Disneyjevimi slikanicami. Ne vem, koliko sem bila stara, ko sem si čisto sama v knjižnici lahko izbrala eno od tistih velikih knjig s čudovitimi ilustracijami.

Doma sem se za garažo spravila v precej neudoben položaj, da me ne bi kdo motil, potem pa listala in zadovoljno prebirala pravljice, ki so bile v knjigi. Popoldan je hitro minil ob odkrivanju novih svetov in občudovanju krasnih ilustracij. Čeprav bi kdo od domačih najbrž z veseljem bral z mano, sem to nekako raje počela sama. Kljub temu imam cel kup spominov na slikanice, ki sta mi jih prebirala starša, sploh na Kosovelove Medvedke sladkosnedke. Vsekakor sem se hitro naučila, da so knjige sijajna pustolovščina.

 


MAŠA, Sarina prijateljica
@vidrazaspana

Sem majhna. Sedim za majhno okroglo mizo v igralnici v vrtcu, okrog mene direndaj, in se trudim razbrati iz velikih stavkov v veliki knjigi, zakaj je šel Juri Muri v Afriko. Spomnim se, da sem s svojo koncentracijo vzbudila zanimanje vzgojiteljice, ki je prisedla, verjetno nekoliko nerodno, k meni k majhni mizi in spomnim se, da sem ji brala na glas in da je bila za trenutek zelo navdušena.

Mislim, da sem pristala sama s knjigo že takrat iz podobnih razlogov kot še tolikokrat kasneje: pomenila je pobeg pred zunanjim direndajem, del katerega največkrat nočem biti. Knjige so predvsem na začetku predstavljale varnost in pisanost lepših svetov. Preden sem se začela z njimi spopadati sama, sta mi jih pred spanjem prebirala starša, zato sem jih povezovala s sanjami. Potem sem želela zanje navdušiti mlajšo sestro, da bi manj jokala in več brala. To je trajalo še dolga leta. Zgodnjih spominov na knjige imam veliko, ampak tisti iz vrtca ostaja najbolj jasen.

 


ALJOŠA HARLAMOV
@aljosa.harlamov

Moj prvi bralni spomin je eden mojih prvih spominov sploh: zima, v topli kuhinji, za jedilno mizo v tanek zelen zvezek vztrajno prepisujem napis KAFFA s pločevinaste škatle na vrhu omarice. Prva beseda, ki sem jo znal napisati in prebrati, čeprav ni bila slovenska – in potem se je od tu samo še sestavljalo: 25 črk in vsi zidaki tega sveta; okorna roka dobi mehkobo, zvezki, kjer risbe vse bolj zamenjujejo besede, dokler ne postanejo pesmarice. In tudi moja prva knjiga je bila pesmarica: Kdo bo z nami šel v gozdiček. Moj prvi zaklad.

Ostalega se iz tega obdobja, iz otroštva na sploh, ne spomnim dosti. Prve knjige, ki sem jih bral, so se pomešale s knjigami, ki sem jih bral mlajšemu bratu, na našem starem, že takrat razmajanem kavču, medtem ko je mama gospodinjila. Najraje kužka Pikija in Disneyjeve pravljice. Spomnim se velikih zbirk Andersenovih in drugih pravljic in predvsem obiskovanja knjižnice in želje po knjigah, pa Miki Mišk iz velike ptujske trafike … Marsikaj pa se je izgubilo, a v resnici ni važno. Ker niso važni posamezni naslovi knjig, ampak tisto, kar so te pustile v meni, svet, ki so ga gradile in ki se je začel s tremi kamenčki.


Jure Marolt
@jure.marolt

Zarja, moja druga hči, je v vrtcu dobila »nalogo«, da ob svetovnem dnevu knjige prinese v vrtec najljubšo slikanico enega od svojih staršev, če jo seveda imajo doma. In sem malo pobrskal in našel zdelano, malo raztrgano in počečkano knjigo iz leta 1989, Piko Dinozaver. In sem se vrnil nazaj v preteklost za ta dobra tri desetletja in sem hitro prišel do spoznanja, da je bila ta knjigica vedno ena mojih najljubših.

Tako sva jo z Zarjo nesla v vrtec, kjer je skupina 2,5 let starih malčkov z napol odprtimi usti poslušala zgodbo o hišnem ljubljenčku dinozavru in njegovih peripetijah. Potem pa so še narisali vsak svojega dinozavra. In z njihovo pomočjo sem se še enkrat vrnil v svoje otroštvo, ko sva se z bratom, ki je pet let starejši od mene, igrala knjižnico. Seveda sem ga vedno »lovil« in sem hotel biti odličen v branju knjig. In danes si za svoje otroke želim prav to – neusahljivo željo po branju in bralno odličnost.


23. april, Noč knjige

Knjige so odlična družba, svetli kažipoti in neutrudni sopotniki po raziskovanju novih zgodb, svetov in novih dogodivščin. V sebi skrivajo mnogo več od črk, razmazanih čez papir. In niso samoumevne, še zdaleč ne! Zato se lahko do nedelje, 25. aprila, podate na spletni SEJEM S KAVČA (klik na spodnjo sliko) in podprete slovenske založnike in avtorje. Že drugo leto namreč teče, odkar Noč knjige slavimo drugače in s(m)o zaradi korona razmer prisiljeni v iskanje novih načinov za promocijo branja in povezovanje z bralci.

#sejemskavča #kupiknjigo

Ne pozabite, na spletni strani NOČ KNJIGE najdete kopico dogodkov, pripravljenih v počastitev naših najboljših prijateljic knjig. Med drugimi tudi dogodke, ki jih organizirajo knjižne blogerke:

*** URŠKA (@booknjiga) organizira Branje Madeline Miller: Kirka, v sodelovanju s KUD Sodobnost in Bralnim klubom Zmenka s knjigo pa pogovor o knjigi iz prve knjižne škatle Zmenek s knjigo z naslovom Smrt se vozi v audiju.

*** PATRICIA (@navalovihvrstic) vabi na Druženje s knjižnimi policami.

*** SANDRA (@dozadnjestrani) pa pripravlja prave maratonske Pogovore z bralkami Instagram bralnega kluba Mi beremo (@mi.beremo).

Pa vesel dan in svetlo Noč knjige želim!

 

6 komentarjev
11 všečkov
Prejšnji: Jane Austen: Razsodnost in rahločutnostNaslednji: Tomo Podstenšek

Komentarji

  • Andreja

    25. april, 2021 at 22:57
    Odgovori

    Starši mi niso brali. Se pa zelo dobro spomnim 1.razreda,ko sem prebrala vse možne knjige v knjižnici z veliki tiskanimi črkami. Nekje proti koncu OŠ […] Preberi večStarši mi niso brali. Se pa zelo dobro spomnim 1.razreda,ko sem prebrala vse možne knjige v knjižnici z veliki tiskanimi črkami. Nekje proti koncu OŠ sem eno leto jih toliko prebrala, da sem napolnila dva velika kartoncka za izposojo (saj se jih še spomnite 🙈). In ni šlo brez klasičnega branja z lučko pod kovtrom. Read Less

  • Marina

    25. april, 2021 at 15:14
    Odgovori

    Na začetku OŠ nisem ravno veliko brala,v nekem obdobju pa se spomnim da sem slučajno naletela na knjige Victorie Holt in seveda sem jih začela […] Preberi večNa začetku OŠ nisem ravno veliko brala,v nekem obdobju pa se spomnim da sem slučajno naletela na knjige Victorie Holt in seveda sem jih začela kar požirati. Tudi po 5 knjig na teden sem prebrala še posebej med šolskimi počitnicami.Takrat je bil meni najljubši žanr bolj sproščen domišljijski bolj romance. Veliko sem prebirala tudi zabavne zgodbe Ivana Sivca. Kasneje sem odkrila zgodbe po resničnih dogodkih,spomini,biografije,avtobiografije.Nekaj časa nisem skoraj nič brala pred 8.leti pa sem ponovno začelo bolj intenzivno brati.No lani med vso to zmesnjavo pa sem odkrila nov žanr kriminalke in od takrat jih z veseljem berem. Branje meni pomeni pobeg v drugi svet,čas zase in čas za sprostitev! Veliko dobrega branja želim! Read Less

  • Patricia

    25. april, 2021 at 15:06
    Odgovori

    Spomnim se še, ko mi je mama v vrtcu brala pravljice in res sem komaj čakala, da si izposodim nove knjige v vrtčevski knjižnici. Nadaljevalo […] Preberi večSpomnim se še, ko mi je mama v vrtcu brala pravljice in res sem komaj čakala, da si izposodim nove knjige v vrtčevski knjižnici. Nadaljevalo se je z branjem pravljic in tipičnih otroških knjig. Prelom pa sem doživela z branjem Harryja Potterja v 5. Oziroma 6. Razredu osnovne šole. Od takrat sem uradno knjigoljubka 😁 Read Less

  • Nina

    24. april, 2021 at 17:39
    Odgovori

    Ne spomnim se prvih spominov, imam pa v mislih razne drobce iz otroštva. Kako sem trogala Dahlove knjige iz knjižnice pri hm, sedmih letih (?), […] Preberi večNe spomnim se prvih spominov, imam pa v mislih razne drobce iz otroštva. Kako sem trogala Dahlove knjige iz knjižnice pri hm, sedmih letih (?), kako sem kakšno knjigo že takrat prebrala večkrat, ker nisem vedela, ali sem jo že brala ali ne. V šolski knjižnici je bil čisto na koncu polic neosvetljen ''hodniček'', v katerem so na eni strani bile knjige za malenkost starejše otroke (npr. kakšne Anice od Dese Muck), na drugi pa neosvetljene police o bolj znanstvenih knjigah. Zelo so mi bile všeč knjige Zakaj neki saj so imele čudovite ilustracije. Če mi je bila kakšna knjiga res všeč, pa si je takrat nisem mogla izposoditi, sem knjigo skrila za ostalimi knjigami in jo vzela drugič :) Ne spomnim se, kdaj sem prešaltala na bolj odrasle knjige, preprosto sem si enkrat rekla, da malce pokukam med odraslimi policami. Tam sem svoje mesto (in žanr) našla med knjigami Nejke Omahen. Njene so mi bile res všeč, samo kaj ko naša knjižnica ni kaj dosti kupovala novih knjig. Ali pa meni tiste niso bile všeč. Šolske police tako kmalu niso bile več primerne. Morda je k temu botrovalo tudi starost knjig, veliko jih je bilo namreč že čisto zguljenih, umazanih, takih, ki so šle že čez več rok in najbrž tudi generacij. Bolj so mi bile všeč knjige iz potujoče knjižnice kamor sem se vpisala že nekje pri osmih letih. Iz tam sem pa trogala res velike vreče knjig, včasih tudi peš domov. Lepi spomini :) Read Less

  • Bralka_kazalka

    23. april, 2021 at 23:08
    Odgovori

    Spomnim se, da sem se v knjižnico vpisala še pred vstopom v šolo, kar je bilo neobičajno takrat. Po pregovarjanju s knjižničarko so tudi dovolili, […] Preberi večSpomnim se, da sem se v knjižnico vpisala še pred vstopom v šolo, kar je bilo neobičajno takrat. Po pregovarjanju s knjižničarko so tudi dovolili, da si izkaznico (takrat kartoncek) delim s sestrami (sicer naj bi imela vsaka oseba svojo izkaznico). Pa vse knjižničarke niso bile prijazne. :-/ Prve prebrane knjige so bili Mustrovi stripi, v prvih razredih OŠ pa sem komaj čakala na izhajanje knjig 5 prijateljev. Read Less

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja