Mesečno rubriko Knjigožerci je navdihnila The Guardianova rubrika Books that made me, kjer o knjigah in branju povprašujejo znane avtorje. Knjigožerci so osredotočeni na bralce: profesionalne in ljubiteljske. Na bralce, ki svoje zapise delijo na Instagramu ali blogu. Na bralce, ki pišejo ali prevajajo. Na tiste, ki enostavno radi berejo. Na začetku je rubrika našla svoj dom na mojem Instagram profilu Do zadnje strani, se nato preselila na YouTube, sedaj pa se je zasidrala na blogu.
Aprilski knjigožerec je pisatelj Tomo Podstenšek. Do sedaj je izdal šest romanov in dve zbirki kratkih zgodb, piše predvsem prozo in občasno tudi otroško literaturo ter dramske tekste. Njegove zgodbe lahko prebirate v različnih literarnih revijah (Dialogi, Mentor, Nebulæ in druge), prav tako pa je bilo že več njegovih besedil odkupljenih na raznih natečajih in ste jih lahko zasledili tudi na radiu. Njegov prvi roman Dvigalo (2011) je sprva izhajal kot podlistek v časniku Večer, v knjižni obliki so ga kasneje izdali pri založbi Litera. Pri slednji je izšel tudi njegov zadnji roman z naslovom Kar se začne z nasmehom (2020), ki se je uvrstil v širši krog nominirancev za nagrado kresnik (ožji krog bo objavljen prihodnji mesec). Za pisatelja je to že tretja uvrstitev med nominirance za kresnika. Roman Sodba v imenu ljudstva (Zavod Droplja 2012) je bil uvrščen med deseterico nominirancev, roman Papir, kamen, škarje (Litera, 2015) pa v ožjo peterico. Za seboj ima še nominacijo za nagrado novo mesto short, ki mu jo je prinesla zbirka kratkih zgodb Ribji krik (LUD Literatura 2017).
Vse fotografije v objavi, vključno z naslovnim portretom, so iz knjigožerčevega osebnega arhiva.
Kateri je vaš prvi bralni spomin?
Prvi bralni spomini so precej zabrisani, prepletajo se z obdobjem, ko so mi brali še starši in sem sam vmes zlogoval kakšno vrstico. Dobro pa se spomnim branja med poukom v osnovni šoli; sklonjena glava, odprta knjiga na kolenih in tisti napeti trenutki, ko je bilo treba obrniti list, ne da bi učiteljica to opazila.
Katere so vaše najljubše knjige iz otroštva in osnovnošolskih let?
Baje sem imel v zgodnjem otroštvu najraje pravljico Volk in sedem kozličkov – svoj spomin nanjo sem dobrih trideset let kasneje »posodil« tudi glavnemu junaku romana Papir, kamen, škarje (Litera, 2016).
Zaradi svoje neobičajnosti in grotesknosti so me fascinirale Andersenove pravljice. Mislim, da sem ob njih tudi prvič nejasno začutil, da lahko zgodba vzporedno s tistim najbolj dobesednim površinskim pomenom govori še o globljih rečeh. In da dobre zgodbe to tako ali drugače tudi zmeraj počno.
Ko sem začel brati sam, sem najprej goltal vse po vrsti; sem tista generacija, ki je še množično posegala po pustolovskih knjigah Julesa Verna, Karla Maya, Jacka Londona, Sienkiewicha … – ne vem, koliko je vse našteto pri malo mlajših sploh še znano in priljubljeno.
Potem je bila tu seveda zbirka Pet prijateljev in vsa tista zagonetna gnjat in ingverjevo pivo, ki so ju pojedli in popili … 🙂
Proti koncu osnovne šole pa že zbirka Nobelovci, ki smo jo imeli doma, pa nekateri ruski klasiki, od domačih Cankarjeva zbrana dela itd.
Si knjige raje kupite ali izposojate? Koliko knjig obsega vaša domača knjižnica?
Oboje mi je enako ljubo. Kupujem seveda predvsem naslove, ki bi jih rad imel doma in jih morda po prvem branju še večkrat vzel v roke. Pri izposoji sem malo bolj eksperimentalen, pogosto poskusim tudi kaj, kar načeloma ni najbolj skladno z mojim bralnim okusom.
Domačo knjižnico poskušam zaradi večnega pomanjkanja prostora obdržati pod nadzorom, obsega nekje med 800 in 1000, večinoma leposlovnih knjig.
Kako gledate na alternativne načine branja, kot so elektronske in zvočne knjige?
Kot dobrodošlo dopolnilo klasičnemu branju papirnatih knjig. Kolikor mi je znano, raziskave sicer pri različnih načinih branja potrjujejo določene razlike v dojemanju prebranega, koncentraciji in poglobljenosti …
Sam po pravici povedano za zdaj berem skoraj izključno tiskane knjige, ob tem pa redno spremljam tudi objave po različnih internetnih literarnih portalih.
Poslušanje zvočnih knjig je spet povsem drug način sprejemanja zgodbe, ker se načeloma redko vračaš nazaj, medtem ko so ti skoki med branjem običajen pojav. Mi je pa poslušanje blizu zaradi avdio kaset s pravljicami, ki so bile konec osemdesetih in v začetku devetdesetih precej razširjene in na katere imam žive in lepe spomine.
Preberete določeno knjigo zgolj enkrat ali ste pristaš večkratnih branj? Se h kateri vračate vedno znova?
Ja, kar precej knjig sem prebral večkrat, sploh velja to za klasično literaturo; kakšnega Dostojevskega pač bereš in razumevaš na precej različne načine glede na svoje znanje, starost in izkušnje. In pri tridesetih ali štiridesetih je potem to bralno doživetje popolnoma drugačno kot je bilo pri petnajstih.
Še več je tistih knjig, ki jih v drugo ne preberem v celoti, ampak jih občasno prelistam, preletim kak odlomek ali poglavje, da si osvežim spomin – ne toliko na samo vsebino, bolj na splošen občutek in atmosfero, ki ju določeno delo prinaša.
Katere tematike vas v knjigah najbolj pritegnejo?
Moralne dileme. Ljudje, ki se znajdejo v situacijah, kjer stvari naenkrat niso več črno-bele in kjer so postavljeni pred pomembne odločitve, ne da bi bili zmožni do kraja predvideti vse možne posledice lastnih dejanj.
Kako si izbirate branja: vnaprej ali sproti po navdihu?
Pol – pol, bi rekel.
Imam beležko, kamor si zapisujem naslove, o katerih dobim informacije, da se jih splača prebrati. Precej je tudi čisto »profesionalnega« branja, seznanjanja s tekočo domačo in tujo produkcijo; tega je seveda preveč, da bi lahko človek prav vse natančno spremljal, se pa trudim vsaj malo sondirati leposlovno sceno in novosti na njej – če ne drugega, vzeti knjigo v roke, preleteti nekaj strani in se tako vsaj površno seznaniti s poetiko in stilom neke nove pisave oz. novega avtorja.
Tista druga polovica so bolj ali manj naključno izbrane knjige, ki me pritegnejo med brskanjem po policah knjižnic in knjigarn.
Če bi do konca življenja lahko brali zgolj tri avtorje, katere bi si izbrali in zakaj prav te?
John Banville, Toni Morrison, Gabriel Garcia Márquez. Možnih kandidatov je seveda ogromno, ampak naj bodo ti trije, ker so mi prišli najprej na misel. Razen tega, da spadajo med moje najljubše avtorje, imajo tudi relativno obširne in pestre opuse, njihove knjige pa so zaradi večplastnosti primerne za večkratna branja.
Kateri knjižni liki so na vas napravili največji vtis?
Na splošno bi rekel, da močan vtis (ki je seveda lahko pozitiven ali negativen) naredijo predvsem ekstremni junaki, posebneži, heroji, zločinci … Skratka ljudje, ki izstopajo bodisi s svojo osebnostjo bodisi s svojimi dejanji.
Če pa razmislim malo bolje, vidim, da so po branju z menoj velikokrat dlje ostali in se me močneje dotaknili liki običajnih ljudi in svojevrstna tragičnost njihove ujetosti v družbene razmere; recimo butler iz Ishigurovega romana Ostanki dneva, glavni junak Seethalerjeve knjige Vse življenje ali pripovedovalec romana Tema Johna McGaherna … In ja, čeprav mi ostanejo usode teh likov dolgo v spominu, sem zdaj ugotovil, da si zelo redko zapomnim njihova imena. 🙂
Katere knjige si želite prebrati že čisto predolgo, vendar žal še niso prišle na vrsto?
Ah, tega je pa čisto preveč za naštevanje. Recimo Donna Tartt, The Goldfinch (v čakalnici je tako dolgo, da je bila vmes že prevedena), Ernesto Sabato: Grobovi in junaki, Ladislav Fuks: Miši Natalije Mooshaberjeve, Andrej Hieng: Čudežni Feliks … Večinoma gre za knjige iz domače knjižnice, ki ostajajo neprebrane ravno zato, ker so zmeraj pri roki, in potem sproti prej prebiram tisto, kar si izposodim. Je pa tudi nek pomirjujoč občutek ob zavesti, da imaš doma v bunkerju še cel kup neprebranih knjig kot zalogo za primer kakšne katastrofe, ki bi lahko otežila nabavo čtiva – recimo vojne, pandemije ali česa podobnega.
Kako proces branja običajno izgleda za vas? Npr. ali imate priljubljen prostor za branje, se k branju zatečete predvsem v večerih, radi berete v tišini in podobno.
V lepem vremenu rad berem na balkonu. Pa skoraj zmeraj po jutranji kavi, še preden se spravim k delu, za prebujanje možganov. V postelji pred spanjem se seveda tudi prileže … Skratka, sem prilagodljiv bralec, ki bere na različnih krajih in ob različnih časih – kjer se pač pojavi priložnost. Tišino potrebujem samo za kakšne res zahtevne tekste, sicer znam zunanje vplive kar dobro izklopiti in odmisliti.
Za katero knjigo si želite, da bi jo napisali sami?
Uh… Mogoče Sto let samote. Pred leti sem začel snovati roman, ki bi bil sicer postavljen v povsem drugo okolje in kontekst, a sem že med načrtovanjem začel dobivati vse močnejši občutek, da me malo po strukturi in še bolj po vprašanjih, ki jih odpira, na nekaj spominja. Potem sem končno ugotovil, da pišem nekakšno svojo različico Márquezovega romana in sem zamisel pač opustil.
Na splošno pa niti nimam posebne želje po avtorstvu že napisanih dobrih knjig; v njih raje uživam kot bralec, sam pa se po najboljših močeh trudim napisati nekaj svojega.
Vam je kot bralcu bolj pomemben slog ali vsebina?
Oboje, enako kot pri lastnem ustvarjanju. Oziroma, naj se dopolnim: pomembna je predvsem usklajenost enega in drugega.
Brez vsebine pač ne gre, praznega besedičenja ne rešijo še tako spretne slogovne akrobacije, ki se začnejo v tem primeru hitro sesedati same vase in zapadati v izumetničenost.
Tehtna in močna vsebina, podana na slogovno neprimeren način, pa ne doseže svojega učinka in pusti v najboljšem primeru grenak priokus zamujene priložnosti.
Kaj in kako je nekaj napisano je pri literaturi enako pomembno.
Kateri avtorji, ali specifična dela, so vam v največji navdih pri vašem pisanju?
Težko bi koga posebej izpostavil, različni avtorji in različne knjige na različne načine … Na podobno vprašanje sem pred nekaj meseci odgovarjal za instagram rubriko #knjižnicaliteratov, tako da bom za ponazoritev spodaj prilepil kar del tistega odgovora:
»… Ewan McIwan z zgoščeno fabulativnostjo, Toni Morrison s sposobnostjo nepatetičnega ubesedovanja bolečine, Alice Munro z občutkom za nianse v medčloveških odnosih, Paolo Giordano s profluenco, izčiščenostjo in zračnostjo pisave, Viktor Pelevin z globoko metaforičnostjo fantazijskih elementov, Veronika Simoniti z gibkostjo jezika, Vinko Möderndorfer s produktivnostjo in vsestranskostjo, Anja Mugerli z izjemno uravnoteženostjo pripovednih elementov v kratkih zgodbah …«
Kaj ste prebrali nazadnje in kaj berete trenutno?
Nazadnje sem prebral zbirko kratkih zgodb Sebastijana Preglja Svinje brez biserov, zdaj pa sem se lotil romana Kanibalova hči Rose Montero. Oboje priporočam.
Toma Podstenška lahko spremljate na njegovi spletni strani ali Instagramu.
V imenu Kažipotk knjigožercu iskreno čestitam za uvrstitev med deseterico nominirancev za kresnika! Nominirani roman Kar se začne z nasmehom lahko kupite v spletni knjigarni založbe Litera.
Tomo Podstenšek je bil v preteklosti tudi gost Barbarine Knjižnice literatov. Njegov vpis v knjižnico najdete na Barbarinem Instagramu: ena – dva – tri – štiri – pet. Sama pa sem na kratko pisala o njegovi kratki zgodbi “Tehnični in registracija,” ko so me lani povabili v rubriko B(r)log v literarni reviji Novi zvon (današnja Nebulæ).