Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

#68: BARBARA JELEN

Barbara Jelen piše že od malih nog, najpogosteje besedila pesmi za uglasbitev (v slovenščini in angleščini) in letos dela na tem, da se kakšna tudi uglasbijo. Leta 2015 je v literarni svet prvič vstopila tudi z romanom. Izdala je zbirko romanov z naslovom Elenina zgodba. Prva knjiga se imenuje Materina zapuščina (2015), druga pa Razsežnosti srca (2019). Lansko leto je prvič spisala tudi otroško pravljico, ki je izšla v zvočni obliki pod okriljem ŠokTeatra Mežica (Evina pot do zvezdice, december 2020). Pravljica bo verjetno dobila tudi fizično podobo, a trenutno Barbara svojo pozornost posveča pisanju prvega ljubezenskega romana z naslovom Divje misli.    

Naslovnica prve zvočne pravljice Šok Teatra Mežica. 

Kdo je Barbara Jelen – v desetih besedah:

Stara, umetniška duša. Ljubiteljica življenja. Neomajna pozitivka. Lovilka svojih sanj.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Pijem kavo ob zajtrku ali pa še poležavam.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Različno, spontano, sledim navdihu. Jem in pijem ko je potreba, pozornost dam pisanju. Moram pa kdaj prekiniti, ker med pisanjem dam veliko sebe v delo in naletim tudi na trenutke, ko potrebujem čas, da lahko kaj spišem naprej. Pišem vedno ob navdihu in takrat sem v svojem svetu, najraje sama. Včasih pišem zunaj v naravi, včasih kje na poti (ali pišem v potujočo beležko ali pa najdem kaj za podlago, včasih tudi račun), včasih pa v svojem bralnem kotičku. Ja, ga imam in je eden izmed mojih najljubših kotičkov v stanovanju, tam je nastalo veliko pisarij.

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pisateljica?

Ja, ne predstavljam si, da ne bi pisala, saj je to velik del mene. Zaenkrat pišem le ob prostem času, ampak me tudi to dopolnjuje.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Navdihuje me marsikdo. Včasih se me dotakne kakšna pesem, včasih roman, včasih samo kakšen zapis, ne glede na to, kdo je avtor. Marsikdaj me navdihne tudi kdo iz drugega področja, recimo glasbenega, čeprav potem prenesem navdih v literarno delo.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

V zadnjem mesecu me je prevzela posebna pesem, ki nastaja izpod rok mojega glasbenega tima. S prijatelji smo namreč uglasbili moje besedilo in komad že nastaja. Zares poseben občutek je, ko prvič zaslišiš, kako literarno delo zazveni v glasbi. Moja največja (že) otroška želja je bila, da se kakšno moje delo uglasbi in imam največjo srečo, da so moji prijatelji, prijateljice, odlični glasbeniki, pa lahko to sedaj realiziram.

Barbara Jelen: Utrinek s predstavitve prvenca v domačem kraju. (foto: osebni arhiv)

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

V naravo, za kitaro ali klavir. Tudi pisanje me na svojstven način umiri.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Ne bi rekla, da je grda, je pa razvada. Sem zavzeta kafetarica in čokoholik. Težko se uprem, še posebej čokoladi. Lahko bi jo jedla ob kateri koli uri v dnevu in se moram res brzdati, da ne pretiravam. Še ko sem bolna, komaj čakam, da lahko ugriznem kakšen košček. Zelo rada se razvajam s trenutki za kafetkanje in čokoladico, pa naj bom sama ali v družbi.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

Več takšnih je, ki bi jih lahko po premoru ponovno prebrala. Od mladinskih pa še vedno ostaja Harry Potter moja najbolj brana zbirka knjig iz otroštva. Brala sem ga v slovenščini in angleščini. Pa še filme sem že večkrat pogledala.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Predlagam Manco Čepin. Sem sodelovala pri izdaji njenega prvenca in je pustila lep vtis. Vse njene pisarije sem z veseljem prebirala in se veselim spremljanja njene literarne poti.

Barbara Jelen. (foto: osebni arhiv)

ODLOMEK IZ BARBARINEGA ROMANA RAZSEŽNOSTI SRCA

Poslušala je glas svojega srca, ki je rasel in rasel in jo vodil v lov za sanjami in hkrati je rasla tudi njena sreča, ki jo je našla z odprtimi dlanmi še v marsikomu zanemarljivih in samoumevnih malenkostih ter bežnih trenutkih.

»Moje srce je kot kompleksno bitje. Da, bitje, ker večkrat deluje po svoje in ga včasih ne razumem in ne morem nadzirati. Hrepeni po stvareh, ki bi jih včasih najraje potlačila ali prezrla, pa mi nekako ne dovoli. Torej ima na neki način svoj um. Ker ima svoj um, ima tudi svoje misli in poglede. Včasih si jih deliva, včasih pa postavi zid okoli sebe in ga ne zmorem prodreti, če si hkrati ne dovolim biti ranjena.

Ampak ko si odprt za bolečine, si odprt tudi za vse lepo. Kadar sva v harmoniji, mi srce lahko podari najlepša občutenja in najlepše spomine. Srce je res eno mogočno bitje. Treba ga je poslušati in z njim komunicirati,« si je govorila Elena, kadar je bila razcepljena med tem, ali naj se prepusti svojim notranjim občutkom, čustvom, četudi kdaj srce zaboli, krvavi, ali pa naj se sprehaja skozi dan s srcem, ovitim v oklep, in zamudi trenutke, ko bi začutila in zaužila življenje v vsej njegovi veličini.

»Ne bojim se sanjati, saj v mojem srcu živi upanje, lovila bom tiste drobne radosti, ki mi pogrejejo srce in ustavijo čas, saj sem jaz svoje sreče kovač. Lovila jih bom z odprtimi dlanmi, da ne uidejo kam drugam. Tiste drobne trenutke sreče, iz katerih žari prava moč, in vem, da si želim to deliti še z drugimi ljudmi.«

Zares mogočno je lahko srce, ko postane človekovo vodilo. Elenine razsežnosti srca so se dotaknile tudi srca drugih ljudi, obarvale njeno in njihova življenja ter privabljale nasmeh na obraz. Nasmejala se je življenju in življenje se ji je nasmejalo nazaj.


*(Naslovna fotografija prispevka: Barbara Jelen, osebni arhiv.)

 

0 komentarjev
9 všečkov
Prejšnji: Tomo PodstenšekNaslednji: Eugen Ruge: V časih pojemajoče svetlobe

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja