Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

#67: JULIJA OVSEC

Julija Ovsec je literarna komparativistka in pesnica. Poezijo je objavila v več slovenskih literarnih revijah in portalih (Poetikon, Apokalipsa, Mentor, Novi zvon, Koridor), nekaj izbranih pesmi je prevedenih tudi v češki, madžarski in srbski jezik. Leta 2016 je osvojila naziv zmagovalke na Pesniški olimpijadi, s svojo poezijo pa je gostovala na različnih pesniških dogodkih doma in v tujini. Trenutno živi v Pragi na Češkem, kjer piše doktorat na temo slovenskih pisateljic druge svetovne vojne. 

Julija Ovsec: Branje na Žižkovski noči v Pragi. (foto: osebni arhiv)

Kdo je Julija Ovsec – v desetih besedah:

Srce zabave in volk samotar, združena v eni sami osebi.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Če me obiščete katerikoli dan ob pol osmih zjutraj, zagotovo spim. Moji dnevi se začenjajo okoli devete in trajajo do nekje druge ali tretje zjutraj. Zato vam priporočam, da me raje obiščete v tem časovnem razponu.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Osnovna struktura mojega dne je večino dni enaka. Vstanem okoli devete, pripravim in pojem zajtrk, poskrbim za mačke, se stuširam, pospravim stanovanje, si pripravim kosilo in ga spakiram v “taperverko”. Nato se odpravim v atelje, kjer opravljam večino dela za študij in dela, za katerega prejemam plačilo. Atelje delim še z ostalimi umetniki, s katerimi najprej spijemo kavo, malo poklepetamo, si pokažemo, kaj novega smo ustvarili, nato se pa lotimo vsak svojega dela.

Vem, da je morda malo nenavadno, da imam svoj atelje, ampak sem preprosto tak tip človeka, ki za svoje delo potrebuje ločen prostor, ki se ne nahaja v stanovanju, kjer živim. Književnost je pogosto razumljena kot nekaj, za kar ne rabiš delovnega prostora, kar je laž. Raziskovanje književnosti in pisanje sta dva procesa, ki zahtevata svoj prostor, ne samo čas. Poezijo navadno pišem kar tako vmes, ko pišem ali berem kaj drugega, pa mi pride na misel nekaj zanimivega. Moj proces pisanja poezije je v resnici zelo tesno povezan z urejanjem besedil. Zapiske, ki sem si jih naredila v nekih trenutkih, nato dajem skupaj in iz njih sestavljam pesmi. Včasih gre vse perfektno skupaj, včasih pa določenih verzov, ali kot jim jaz pravim, zapiskov, ne uporabim ali pa jih uporabim šele čez leto ali celo dve.

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica?

Če bi bila lahko kdorkoli, bi bila jaz. Sebe imam rada in trenutno delam to, kar imam najraje. Upam, da bom lahko celo življenje počela to, kar bom imela rada. In književnost imam rada, zato upam, da se bom lahko z njo ukvarjala še dolgo.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Kot raziskovalka književnosti se srečujem z velikim razponom del, zato bi lahko na to vprašanje odgovorila z deset strani dolgim esejem. Glede na to, da se v svojem doktoratu ukvarjam s pisateljicami prve polovice in sredine 20. stoletja, sem v zadnjem času odkrila precej pozabljenih imen. Vse pisateljice, seveda, niso pisale najbolj kvalitetne literature. Je pa vseeno zanimivo brati in spremljati njihov razvoj. To so le ženske, ki so naredile prve korake in omogočile vsem nadaljnjim, da se danes izobražujemo in pišemo.

Oktobra sem se v sklopu Prague Writer’s Festival udeležila pogovora z Wolem Soyinko, nigerijskim dramatikom in esejistom, dobitnikom Nobelove nagrade leta 1986, ki me je prav tako popolnoma prevzel. Wole Soyinka je 86 letni gospod, ki je živel skozi izredno turbulentne čase apartheida. Deloval je kot politični aktivist in borec za pravice, imel nemalo težav in preprek na svoji poti. In kljub vsemu je v svojih poznih osemdesetih ena bolj živih oseb, kar sem jih srečala v zadnjem času. Izredno luciden, z zanimivim smislom za humor in neprimerljivim znanjem, tako političnim, kot tudi literarnim.

Že kakšna tri leta nazaj sem načrtno začela brati afriške in afroameriške avtorice in moram priznati, da je bila to odlična odločitev. Avtorice, ki so me prevzele so Sapphire, Ntozake Shange in Warsan Shire. Všeč so mi, ker so surove, direktne, se ne opravičujejo in udarijo tam, kjer res boli. Meni je všeč književnost, ki ni lepa. Všeč so mi pesmi in proza, katerih verzov ali odlomkov ne moreš pisati v rojstnodnevne ali valentinove čestitke. Najraje imam knjige, ki te razjezijo, užalijo, ranijo. Takšne, ki jih ne moreš prebrati na dušek. Takšne, ki jih moraš vmes malo odložiti, da se pomiriš in parkrat globoko vdihneš. Verjetno se zato že toliko let ukvarjam z vojno književnostjo. 

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

V letu 2020 je izšlo lepo število odličnih glasbenih albumov, med katerimi mi v tem trenutku padejo na pamet Moby – All Visible Objects, Mac Miller – Circles, Tom Misch – What Kinda Music, King Krule – Man Alive!, IDLES – Ultra Mono in Repetitor – Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji. Med knjigami je name naredil velik vtis roman A History of Loneliness avtorja Johna Boyna, ki govori o spolnih zlorabah otrok v katoliški cerkvi. Odlično napisan roman, ki me je zelo razjezil. V poeziji me je navdušila Nina Dragičević s knjigo Ljubav reče greva in pa Aljaž Koprivnikar z Anatomijo. V vizualni umetnosti sem se pred kratkim seznanila z deli slikarja Jeana Baptista Besançona, ki me je zelo navdušil. Všeč mi je bila tudi virtualna praška razstava Jozefa Mrve ml. z naslovom Zalando War Machine. 

Julija Ovsec. (foto: osebni arhiv)

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Ko imam dovolj vsega, čoham svoje mačke. In delam make-up. Če želiš ličila lepo in enakomerno nanesti na obraz, se moraš umiriti in skoncentrirati. Odlična antistresna terapija, ki jo priporočam tako moškim kot ženskam.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Vsakič, ko si vzamem kaj za pit, vzamem nov kozarec ali skodelico, ki jih nato odlagam vsepovsod po stanovanju. Čevlje vedno puščam zraven vrat, dokler jih ni tam cel kup, ki otežuje odpiranje vrat, šele potem jih pospravim v omaro. Občasno si grizem nohte, zelo pozno hodim spat, v anketah preko telefona vedno lažem, da še nimam osemnajst let in me zato ne morejo anketirati. Pišem in podčrtujem direktno v knjige, zato si vedno kupujem svoje. Včasih iz njih naredim pravi masaker, so cele popisane, pobarvane, prepognjene. Ampak moje mnenje je, da so knjige zato, da se jih bere, ne zato, da se jih ima zložene na polici. In če knjigo bereš natančno, ne more ostati v brezhibnem stanju. Vsaj pri meni ne.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

K obema pesniškima zbirkama Sergeja Harlamova, Jedci in Mnogoboj mitologij, predvsem k Mnogoboju mitologij. To je knjiga, ki jo lahko berem znova in znova, ki me vsakič navduši in mi prinese zadovoljstvo. Vedno znova se vračam tudi k poeziji sodobnih čeških pesnikov Jana Těsnohlidka in Ondřeja Hrabala, ki žal nista prevedena v slovenščino, ter k poeziji italijanske pesnice Alde Merini.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Bine Debeljak! Ker piše odlično poezijo, ogromno ve o književnosti in dobiva čisto premalo pozornosti za svoje delo. To je zagotovo ime, ki si ga je vredno zapomniti, in človek, ki mu je vredno postaviti nekaj vprašanj.

Julija Ovsec: Branje na Mladih rimah. (foto: osebni arhiv)

JULIJINA POEZIJA

KAKO RIBI POVEŠ 

Kako ribi poveš
da se nekatere punčke
bojijo svojih sosedov, stricev in očetov
ker se jih dotikajo
tam kjer punčke ne želijo biti dotaknjene
da maskara na vati namočeni v micelarno vodico
ne šteje kot jokanje
in da rdečice oči
ki jo povzročajo slabi kozmetični izdelki
ne moreš uporabit
kot dokaz
da si se prav po punčkasto zjokala
kako ji razložiš
da je njen akvarij
in soba v kateri stoji
le del sveta
tistega sveta
ki se ne more odločit
ali naj bo telo punčke pokrito
ali naj ga s komentarji umaže vsak mimoidoči
in da stvari za punčke
nikakor ne morejo biti iste kot stvari za fantke
ker tudi fantki in punčke
nismo enaki
ampak smo si samo podobni
punčke lahko jočemo
pa bodo vsi rekli
da je to zato
ker smo punčke
ne ker imamo dober razlog
edino ribi lahko poveš
ker je edina
ki bo zmeraj
molčala s tabo.

(brez naslova) 

*Sve će to mila moja
ostati pozabljeno in skrito
le črno bela semena
za nočne ptice
in topel izdihan zrak
pod prsti
i ljubav
do užitka in lepote
udomačena tema
i rat

 

*Verzi v kurzivi so delo Draga Kuđića.

 


*(Naslovna fotografija prispevka: Julija Ovsec: Branje ob Svetovnem dnevu poezije. (foto: Katja Goljat))

0 komentarjev
12 všečkov
Prejšnji: DŽOHA ALHARTI: NEBESNA TELESANaslednji: Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja