Eugen Ruge: V časih pojemajoče svetlobe

Avtobiografski roman štirih generacij vzhodnonemške komunistične družine, tako ga vsaj opisujejo na zadnji strani. Roman je izšel letos pri Sodobnosti, original pa v Nemčiji pred desetimi leti. To je tudi Rugejev romaneskni prvenec, ki je pobral tudi dve prestižni nagradi. Zanimiva zgodovinska fikcija, prepletena z resničnostjo.

Sam opis romana mi o njem ni kaj dosti povedal. Pred branjem je dobro poznati osnovne pojme, kot komunizem in socializem, ne škodi pa poznavanje dogajanja v Nemčiji, ko je bila ta razdeljena na dva dela. Sicer branje tudi brez tega najbrž gre, je pa lažje razumeti, zakaj se stvari odvijajo tako, kot se.

Roman pred nas prinese različne generacije družine. Stara starša sta zagrizena komunista, ki sta se v Nemčijo vrnila po pobegu v Mehiko in tam okrog 1950 pomagala vzpostaviti novo državo. Njun sin je nekaj časa živel v Moskvi, od koder so ga izgnali v Sibirijo. Tam je spoznal ženo, ki jo s seboj pripelje v Nemčijo. Vnuk prebegne na zahodno stran Nemčije. Ne gre pozabiti niti na pravnuka, ki išče smisel. V stvareh, ki jih pradedek in prababica tako zelo cenita, sam pa jih ne razume čisto. Medtem njegova mama vzpostavlja novo življenje stran od njegovega očeta, ki je bil do nje nasilen.

Bom iskrena: v poplavi likov se je enostavno izgubiti, vsaj v prvih nekaj poglavjih. Ne pomaga dejstvo, da so poglavja kronološko zmešana. Peljejo nas iz Mehike, kjer sta bila stara starša, se posvečajo Rusiji in v večjem delu Nemčiji. Bolje rečeno Nemčijama, kot sta obstajali takrat. Zahod in Vzhod sicer nista preveč opisana, ker avtor sklepa, da jih bralci poznajo. Da se zavedajo, katera Nemčija je bila dobra in zakaj na drugi strani hiše propadajo in so ljudje pripravljeni tvegati svoja življenja, da prebegnejo.

Če skušam biti sistematična, lahko povem, da se šest poglavij posveča rojstnemu dnevu patriarha, torej pradedka. Isti dan tako vidimo iz vidika različnih likov, kar nam zelo dobro približa dogajanje. Ostra osredotočenost na rojstni dan prikaže tudi zasebne misli družine. Šest poglavij v Mehiki spremljamo vnuka, ki išče svojo pot. Osem poglavij, ki ostanejo, predstavlja kronološki pregled dogajanja.

Seveda pa ta poglavja niso jasno nanizana, temveč se vse meša.

Ruge je sin nemškega marksističnega zgodovinarja, ki je zaradi Hitlerja zapustil Nemčijo leta 1933 in se odselil v Sovjetsko zvezo, oblasti pa so ga deportirale v gulag in nato obsodile na večno pregnanstvo. Ruge nikoli ni skrival, da je njegov oče Wolfgang v romanu upodobljen kot Kurt. Eugen, torej avtor sam, pa je v romanu Alexander.

Poleg jasnega dotika realnosti nam roman naslika družino kot enoto. Prav nihče ni popoln. Osebe se razvrstijo od ruske babuške (tiste tipične, ki vztrajno vlaga kumarice in trmasto varčuje) pa do mladega navdušenca nad rejvi in ekstazijem. Pa cela paleta vseh vmes.

Zgodba romana je na prvi pogled morda vsepovsod, ampak ko enkrat osvojiš imena, je krasna. Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje, kot je rekel Tolstoj. Družina v romanu ni srečna. Vsak ima svoje probleme. Skupaj so zmedena celota, zgrajena iz koščkov zgodovine in prihodnosti.

Kup nesrečnih ljudi, ki živijo v prelomnih zgodovinskih okoliščinah ali v njihovih posledicah. Ko jih enkrat spoznaš, ti prirastejo k srcu. Vsak po svoje. Iskreno, če bi mi roman nekdo predstavil kot zgodbo, ki v neko obdobje umesti družino, ki jo dogodki povsem zaznamujejo, mi najbrž ne bi bila zanimiva. Me je pa pritegnila po prvih nekaj poglavjih.

Ni srečna zgodba z veselim koncem. Je pa zelo iskrena zgodba, in to nekaj šteje.

(Oo, pa ravno pogruntala, da so Nemci po tem posneli tudi film! Kolikor sem razbrala iz napovednika, se sicer ukvarja pretežno z rojstnim dnem in dogodki okrog tega, ampak nemške filme imam rada, tega bom pa res pogledala!)