DŽOHA ALHARTI: NEBESNA TELESA

Džoha Alharti (Jokha Alharthi), omanska pisateljica, letnik 1978, je za roman Nebesna telesa (Celestial Bodies) leta 2019 prejela mednarodno Man Booker nagrado. Tako je postala prva avtorica, nagrajena za delo, napisano v arabskem jeziku. Objavljenih ima deset del, od tega tudi tri otroška, v Edinburghu je doktorirala iz klasične arabske književnosti, trenutno pa poučuje na univerzi v Muškatu, prestolnici sultanata Oman.

ZGODBA

Nebesna telesa pripovedujejo zgodbo o medgeneracijski družini v Omanu. V ospredju so tri sestre, Maja, Asma in Havla ter njihove različne odločitve za zakon in negovanje le-tega. Skozi njihove zgodbe, v katerih spoznamo tudi njihove družine, se prepletajo še druge teme. Religija, tradicija, država in narod, razredi in suženjstvo, razhajanje norm, arabski svet danes in predvsem različne oblike ljubezni. Teme se med seboj lepo dopolnjujejo in liki na dogodke realistično odreagirajo. To daje zgodbi še posebno pristnost in globino.

TRI SESTRE, OKOLI KATERIH SE VSE VRTI

Maja se poroči, ker bi rada pozabila na prvo zaljubljenost v Alija bin Halafa, neuslišano ljubezen pa zamenja za sina trgovca Sulejmana in s poroko pobegne pred svojimi čustvi. Asma je bolj racionalna in verjame, da bo lahko z moškim, s katerim se ne poroči iz ljubezni, kljub vsemu razvila lep in spoštljiv odnos. Tak, ki jo morda vseeno popelje do nje. Halva je edina, ki v zakon vstopi zaljubljena. A že od vsega začetka vemo, da je to ljubezen, ki jo bo vodila v nesrečo. Vendar ona vseeno tvega, saj ji tako narekuje njena romantična narava.

LIKI

Veliko število likov, ki jih spoznamo, ko potujemo po treh tako različnih zakonih, me je kar malo zmedlo. Zato je zelo v pomoč družinsko deblo, ki ga najdemo na začetku knjige. Ne vsebuje pa knjiga slovarja ali razlage arabskih besed, kar nam daje vedeti, da (primarno) ni bila napisana za nearabski svet.

OSVEŽUJOČE ODKRITJE

Zgodba stoji sama zase, brez vsakršnih primerjav in prizadevanj, da bi bila podobna kateri drugi zgodbi. Avtorica ne hvali ali graja, kar je, glede na obravnavane teme, precej presenetljivo in kar malo osvežujoče. Vsi zapleti, dogodki in mimobežni opisi nekega drugega časa se gibljejo v moralno sivi coni. Zato je krasno odkrivati nek nov, nepoznan svet neobremenjen s stališči avtorja. Še lažje pa bi se bilo potopiti vanj, če le časovni preskoki iz sedanjosti v preteklost ne bi bili tako pogosti in na mestih, kjer se tako izgubi nit trenutnega dogajanja.

V knjigi se skoraj dobesedno občuti arabsko pisavo, liričnosti in melodijo tujega jezika, ki veje iz krasnega prevoda Barbare Skubic. Veliko je omemb drugih literarnih del in verzov, zaradi česar hitro spoznamo, da igra literatura pomembno vlogo v zgodbi. Pa še bralca skoraj nezavedno potisne na pot raziskovanja nepoznanih literarnih del. Zanimivo je tudi, da knjigo sestavlja 60 kratkih poglavij (nekatera so dolga samo eno stran), 60 pa je tudi pokrajin v Omanu. Zgolj naključje ali poklon avtoričini domovini?

REALISTIČNO

Stvari, ki se likom zgodijo, so zapisane zelo realistično, in prav take so njihove reakcije nanje. Tako sem se večkrat zalotila pri razmišljanju, da se morda prav to zdaj nekomu tam, v tistem geografskem in političnem mikrookolju, tudi zares dogaja. Branje še popestrijo naključno odkrite družinske skrivnosti, ki dodajo še malo popra napetemu in na trenutke dramatičnemu dogajanju.

BRALNA IZKUŠNJA

Ne morem reči, da je kakšen izmed likov posebej izstopal, so pa nedvomno vsi zelo dobro napisani. In tudi če ne prihajaš iz arabskega okolja, se lahko na določenih točkah poistovetiš z nekaterimi posameznimi lastnostmi določenih oseb. In prav z lahkoto sočustvuješ z vsemi liki, četudi nisi pretirano čustven. Všeč mi je, kako so ženske skozi zgodbo vsaka na svoj način dobile veliko tihe moči. In da so  moški upodobljeni kot ranljivi in ​​premišljeni, še posebej, če upoštevamo kontekst, v katerem je zgodba napisana in v katerem še vedno zelo prevladujejo strogo ločene vloge spolov.

Nebesna telesa vsekakor priporočam v branje, če ne zaradi drugega, prav zaradi spoznavanja nekega do zdaj manj znanega sveta, v katerem ljudje, prav tako kot povsod drugod, smisel življenja velikokrat (prevečkrat?) iščejo v ljubezni in odobravanju drugih.

Knjiga je izšla v okviru letošnjega Festivala Fabula, skupaj s še štirimi drugimi:

Claudia Durastanti: Tujka (dodaj na Goodreadsu)
Deborah Levy: Mož, ki je videl vse (dodaj na Goodreadsu)
Vladimir Sorokin: Opričnikov dan (dodaj na Goodreadsu)
Marek Šindelka: Utrujenost materiala (dodaj na Goodreadsu)