Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

Alena Mornštajnová: Hana

Drugi roman Alene Mornštajnove, Hana, je prvi, katerega prevod, ki je delo Nives Vidrih, smo leta 2019 dobili po zaslugi Celjske Mohorjeve družbe. Po tem, ko je leta 2018 Mornštajnová na Češkem zanj prejela nagrado češka knjiga za najboljše prozno delo preteklega leta, smo tudi slovenski bralci dobili vpogled v tragičen izgon židovskega prebivalstva na Češkem.

Sama bi knjigo bolj malo verjetno vzela v roke, ker se, če se le da, izogibam težkim in tragičnim zgodbam, saj se mi je po njih že večkrat zgodil popoln bralni mrk. Take zgodbe se me tako dotaknejo, da preveč razmišljam o prebranem, novega branja pa ne morem začeti. Ko pa mi jo je dodelila Sandrina Knjižna ruleta (o kateri lahko več preberete na tej povezavi), sem se odločila, da vseeno poskusim.

Knjiga je z malo manj kot tristotimi stranmi razdeljena na tri dele. V prvem, naslovljenem Jaz, Mira, postavljenem med leta 1954 in 1963, v malem mestecu Meziříčí skozi oči deklice Mire spremljamo na videz običajne in nenevarne dogodke, ki bodo kasneje popolnoma spremenili življenje njene družine. Otroška igra na reki v bližini Mirinega doma, kljub maminim prepovedim in očetovi kasnejši jezi ter družinsko srečanje ob tridesetletnici Rose, Mirine mame, so njeni zadnji spomini na družino, saj nesluteni dogodki, ki sledijo, zavrtijo njeno (in še kakšno) življenje.

Mira tako pristane pri skrivnostni teti Hani, mamini sestri, ki se nikoli ni dobro vključila v družinsko dinamiko in tako družini ni dala niti možnosti, da bi jo bolje spoznali. Če je sprva zgodba še otroško naivna, kar je glede na Mirino starost razumljivo, postane hitro bolj zrela. A se vseeno zdi, da prepozno, saj na vprašanja, ki v njej dozorijo in se dotikajo usode njene družine, prednikov in preteklosti, ne dobi odgovorov. Molčečo in odmaknjeno Hano, ki poslej skrbi za Miro, obdaja tančica skrivnosti in teme. Če je bila včasih čedno dekle s svetlo prihodnostjo, zaljubljeno in pripravljeno na poroko z Jaroslavom, zdaj o tem dekletu ni več ne duha ne sluha. Zaradi Jaroslavove želje po vojaški karieri je bilo Hanino židovsko poreklo velika, nepremagljiva ovira, ki je ne samo preprečila poroko, temveč Hano potisnila v stanje, iz katerega ne vidi izhoda.

V drugem delu, poimenovanem Vsi tisti pred mano, spremljamo zgodbo Hane in njene družine med leti 1933 in 1945, pred in med drugo svetovno vojno, ko je usode treh generacij ene družine, ki jo spremljamo v knjigi, popolnoma in nepopravljivo spremenilo prebujanje nacistične ideologije. To se nadaljuje tudi v tretjem delu, poimenovanem Jaz, Hana, postavljenem med leta 1942 in 1963, ko smo priča tudi že Mirinemu vzpostavljanju odnosa, pa kakršen koli ta že je, med Miro in čudaško teto Hano.

Čeprav je roman precej kratek za tako široko, bolečo in pretresljivo temo holokavsta, mu ne gre očitati pomanjkanja zadostnih informacij za razumevanje zgodbe, niti nedodelanosti likov, ki jih v zgodbi spoznamo kar nekaj. Avtoričin pretanjen občutek za problematiko preživljanja nacističnega pekla in za pretresljive človeške usode je tisti, ki bralca drži v primežu, da strani obrača kljub bolečini, ki veje iz njih. In čeprav se zgodi, da smo včasih na samo nekaj desetih straneh priča večmesečnemu časovnemu razmaku dogajanja, so čustva, ki sevajo iz vsake strani tista, ki roman še malo bolj povzdignejo iz kar precejšnje množice knjig na temo holokavsta in z njim povezanih človeških zgodb, ki so se v preteklih par letih pojavile na literarnih trgih.

Hana je eden izmed likov, ki ga bo bralec še dolgo nosil s sabo in usoda katerega pretrese še tako močnega človeka. Pekel, ki ga Hana in njej podobni ljudje nosijo v sebi (in s sabo) je tisti, ki jim preprečuje normalno vključevanje v vsakdanjost, njihova grozovita preteklost pa z vsako izrečeno besedo glasno odmeva še za vse tiste, ki jim ni bilo dano, da bi o svojih usodah pripovedovali sami.

In kako bi lahko človek, katerega bistvo je v imenu ideologije, ki je iz glave ene pošasti razpredla dolge in grabežljive korenine, izničeno in poteptano, še lahko živel v tem svetu? Kako lahko v prostoru in času, ki peklenskost dopušča in celo poveličuje, sploh še komu zaupa, koga ljubi? Tako, kot je zapisano v zadnjih stavkih knjige! Da iz vseh mračnih spominov, ki te obiskujejo, izlušči tudi tiste redke, a lepe, zaradi katerih se (mu) vrne volja do življenja.

 

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se ljudje ne zanimajo za to, kar se je zgodilo pred njihovim rojstvom, da ne sprašujejo svojih staršev in starih staršev, kako so preživeli svoja življenja, s čim so zadovoljni in kaj bi storili drugače, če bi lahko. Ko so moji starši, brat in sestra odšli na drugi svet in me pozabili vzeti s seboj, sem bila še premajhna za vprašanja, in skrivnost, zakrita z žalostjo in čudaštvom tete Hane, se je med najinim nekajletnim sožitjem le postopoma in počasi odkrivala pred mano, kot dno reke, ki usiha.

 

 

0 komentarjev
8 všečkov
Prejšnji: Barbara, BarbralkaNaslednji: #60: Lara Gobec

Podobni prispevki

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja