Romani, ki v ospredje namesto tako oh-in-sploh opevanih grških junakov postavljajo ženske okrog njih, so mi všeč. Tudi Ariadne mi je hitro prirasla k srcu. Minotavrova (pol)sestra, ki je bila tudi razlog, da je Tezej sploh lahko premagal pošast in rešil Atence. Njena zgodba se v tisti klasični grški mitologiji kar nekako izgubi. V nadaljevanju na kratko povzemam vsebino grškega mita, česar ne štejem za kvarnik. Navsezadnje Minotavra in njegovo zgodbo – vsaj do neke mere – pozna vsakdo.
Iz grške mitologije
Ariadne odrašča na Kreti, kjer vlada njen oče, strog in okruten kralj Minos. Minos je junak zaradi svojih dogodivščin, sin Zevsa in Evrope, ki je za seboj pustil kar nekaj razdejanja, nato pa se je ustalil na Kreti. Na neki točki je prosil Pozejdona za belega bika, ki bi mu ga daroval. Ker pa je bik osupljiva pošast, se je namesto tega Minos odločil, da ga bo obdržal in tukaj se začnejo težave. Minos žrtvuje drugega, povsem običanega bika v Pozejdonovo čast. Kateri bog bo zadovoljen z nadomestnim žrtvovanjem? Vsekakor ne Pozejdon!
Da bi kaznoval Minosa, povzroči, da se v belega bika zaljubi njegova žena (ker je to, kajpak, zelo smiselna kazen za Minosa osebno). Tako na svet pride Minotaver. Ariadne skuša imeti malo pošast rada, potem pa Minotaver postane velika pošast in to postane zelo težko. Mama ni čisto pri sebi, sestra in preostanek palače pa se Minotavra boji. Minos se po nasvet zateče v Delfi, kjer dobi idejo, po kateri nato zgradijo labirint in Minotavra vanj zaprejo.
In tako nekaj, kar naj bi bila kazen za Minosa, v resnici postane še ena na spisku stvari, zaradi katerih se Minosa vsi bojijo.
Ariadne ima kot kretska princesa precej zaseden urnik. Sicer rada pleše, medtem pa prisluškuje rjovenju po hodnikih labirinta pod palačo. Druži se tudi z Dedalom, ki ga ima njen oče za ujetnika.
Minosov sin Androgeus vmes umre – od tu izvira kazen za Atence, ki so za smrt odgovorni. Na dogovorjeno časovno obdobje morajo poslati izbrano število mladih Atencev, ki jih za Minotavrovo malico pošljejo v labirint. V romanu se znajdemo v letu, ko prispe tudi Tezej, junaški atenski princ. Ariadne prepriča, da mu bo pomagala. Za čudovitega mladeniča je pripravljena storiti marsikaj in tako se strinja, mu pomaga in naposled z njim tudi pobegne.
In potem?
V resnici se pravo dogajanje potem šele začne. Ali pa tudi ne, odvisno, koga vprašate. Ariadne pristane na otoku, spozna Dionizija in se sprijazni z življenjem, ki ga živi. Če bi ji lahko kaj očitala, bi ji morda zamerila pasivnost, ampak čudovit jezik, v katerem je roman napisan, je to nekoliko odtehtal. Spremljamo tudi Dionizija, razvoj njegovega kulta in življenje Ariadnine sestre Fedre. Tudi o njej bi lahko marsikaj povedala. Po eni strani je zanimivo spremljati, kako se preplašena deklica spremeni v pogumno, po svoje nepremišljeno žensko, ki je pripravljena iti do konca za svoj cilj – dokler si ne premisli, potem pa tudi zanjo gredo stvari narobe.
Čudovite ženske grške mitologije
Roman postavljajo ob bok Circe (Madeline Miller), The Silence of the Girls (Pat Barker) in A Thousand Ships (Natalie Haynes). Sicer sem brala samo Circle (kot Kirka je v prevodu izšla pri Sanjah), ampak veliko vzporednic nisem vlekla. Kirka je bila veliko bolj odločna, veliko manj pasivna in zagotovo bolj divja pri upravljanju svoje usode. Ariadne je smisel našla na svoj način, čeprav bi jo najraje včasih kar dregnila. Medtem ko Kirka k zgodbi veliko doprinese, je Ariadne včasih samo pripovedovanje mita, ki ga že poznamo, le da iz nekoliko drugačne perspektive.
Kljub temu je bilo to čudovito branje. Za vse pomankljivosti se mi je roman oddolžil s lepim, tekočim jezikom, pa seveda krasnimi opisi Grčije. Knjigo sem sicer brala na mojemu zvestemu prijatelju Vojnomirju (tako kličem Kindla), ampak zagotovo bi tudi fizični izvod knjige našel svoje mesto na mojih knjižnih policah.
