Napisala Barbara  /  05. januarja, 2023
Preberi prispevek

#72: ZALA MAROLT

Zala Marolt je bila že od malega prepričana, da bo študirala slovenistiko in filozofijo, pristala pa je drugje. Obiskuje drugi letnik Pravne fakultete v Ljubljani, zato večino časa presedi v predavalnicah ali čitalnici in žuli knjige (kot da jih sicer ne bi).

Njen prvi poskus pisanja je bil pri dvanajstih letih v okviru šolske naloge, kjer so morali po svoje prirediti zgodbo Robina Hooda. Tista naloga je sprožila nekaj v njej, občutek, da je to to, da to mora početi.

Sprva je pisala zase, lotevala se je predvsem fantazijskih romanov. Dva sta celo dokončana, ampak to pod nobenim pogojem ni za v javnost. Koristita ji zgolj za krohotanje razmišljanju njenih mladih možganov. Kasneje se je posvetila tudi kratkim zgodbam in poeziji ter pričela sodelovati na natečajih. Uspelo ji je osvojiti prvo mesto v prozi na natečaju Gre popotnik v novi svet (z delom Gorčično rumen lavor) in Človek izziva, narava odriva (z delom Carla). S svojo pesmijo Vesoljni potop v lužo krvi je osvojila prvo mesto na natečaju V odsevu (Iz stiske skozi bolečino). Svoje prispevke pošilja tudi v literarno revijo Nebulae in projektu Hestija. V poeziji je bolj aktivna na Instagramu pod profilom @bunkerpoezije.

Zala se trenutno posveča urejanju svojega prvega dramskega besedila Pokvarjeno stikalo in sestavlja zbirko pesmi.

Grad Devin – začetek in konec navdiha. (Foto: osebni arhiv)

Kdo je Zala – v desetih besedah:

Zala malo preveč čuti in ko zmanjka solz, joka verze.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Doma me ne boste našli. V sredo ob pol osmih namreč lovim ravnotežje na avtobusu, katerega voznik ne zna biti uvideven in sekundo počakati, da se nerodna gospodična v miru in varno usede. In ko pravim usede, mislim na rit in ne na glavo. Navadno me obdajajo zmačkani in dremavi študentje ter dijaki, moje lovljenje pa po možnosti spremlja goveja muzika. Voznika imam na sumu, da jo ob mojem prihodu privije nekaj decibelov glasneje.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Optimistično verjeti, da sploh imam dan za pisanje. Kar morate vedeti o meni, je, da sem zelo organiziran in rutinski človek. Ampak ni pravila brez izjeme – ta izjema je zame pisanje. Verzi iz mene (ali vame, nikoli mi ni bilo jasno, kje se začne ta krog prelivanja) kapljajo ob najbolj neugodnem času – običajno sredi noči ali ko bi se morala posvetiti študiju. Zadnjič me je doletelo sredi tuširanja, da sem naposled pisala na s(e)kret papir z barvico za oči (ne priporočam: tak podvig = živčni zlom).

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pisateljica?

Rada bi bila veliko stvari – ampak bi za to potrebovala več življenj. Bila bi pravnica, trenerka mačk, joga mojstrica, filozofinja in arheologinja. Pa preizkuševalka hrane, inšpektorica za piškote, detektivka in kuharska šefinja ter šepetalka kačam. Ampak mislim, da bi bila prav v vsakem življenju (tudi) pisateljica. Ne morem brez pisanja, pisanje je meni dihanje. Vzemite mi svinčnik in bom najbrž kar umrla.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Poezija Srečka Kosovela je bila ena prvih, ki sem se ji bolj posvetila in v kateri sem tudi našla velik del sebe. Njegove pogruntavščine me vedno pustijo odprtih ust. Rada berem tudi Nežo Maurer zaradi njene iskrenosti. V prozi pa me navdušuje Neil Gaiman, on se mi zdi genij za fikcijo.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Moram priznati, da si že milijone let nisem ogledala kake predstave – krivim korono, ampak ne zares, samo toliko je ostalih reči na tem svetu in se redko spomnim, da bi šla tudi v gledališče.

Zadnje tedne se mi prepevajo komadi slovenskih bendov, ki so tudi navdih za mojo poezijo – malokrat pišem v tišini. Koala Voice si navijem, ko sem jezna ali pa ko grem teč in rabim energičen tempo, za moreče-žalostno-zasanjane pesmi pa me vedno spremljajo Kokosy.

Knjiga, ki me je letos najbolj prevzela je Pogovori s prijatelji, avtorice Sally Rooney – izjemna, izjemna, požrla sem jo v enem dnevu.

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Če je v hiši moj maček Bučko, ga izkoristim za crkljanje v postelji. Če ga ni na spregled, zbežim na lokalno polje, kjer pustim svoje petje, jok in dolge polglasne monologe.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Noro noro noro rada si stiskam mozolje in sem blazno razočarana, če kak ne poči, kot bi želela. Za naslednje ne vem, če se temu reče razvada, ampak silno rada fotografiram vsako mačko, ki križa pot z mojo.

Moja pregreha je fotografiranje mimoidočih mačk. (Foto: osebni arhiv)

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

»After all this time?«

»Always,« said Snape.

Resno mislim, Harry Potter je vedno bil in vedno bo moj No. 1, zelo je zaznamoval moje otroštvo in to, kar sem postala danes. Ko ga berem, se vedno znova vračam v lahkotnost in čudenje. Kliše? Ne bi rekla. Branje Harryja je način življenja.

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Zakaj imam tako rada česen? Obsesija izvira iz mojega otroštva, mama me je namreč kot malo deklico sprehajala po svojem vrtu in me pasla kot kozo, da sem grizljala drobnjak in žajbelj. Enkrat me je tudi izzvala, naj poskusim strok česna v žemlji (Kako nenavaden sendvič, ne?). Najprej je malo zapeklo, ampak od takrat dalje sem nora nanj in ga tlačim povsod.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Natašo Ano Gaube, bolje znano kot @vtihotisrca na Instagramu. Njena poezija je neskončno osebna, te zadane v srce, zadaj skriva mnogo neizrečenih besed in čustev. Točno tisto, kar rabim za »čiščenje«, ko sem sama na tleh.

»Ta roza stopnišče« Pokrajinskega muzeja v Mariboru: če me pelješ na dejt, me pelji v muzej. (Foto: osebni arhiv)

ZALA PIŠE

Odlomek iz Pisma muzi: rodilo se je poleti in poleti umrlo

nekoč pred davnimi časi ko sem še verjela v pravljice sem ti pisala pesmi. /…/

to poletje sem se znova zaljubila. veš muze ostajajo čeprav ljudem pustimo oditi. pa je malo drugačna zaljubljenost. nobenih metuljev ni in majavih nog nobenih ponorelih oksitocinov. edino sorodno je pomanjkanje apetita. hec je da strašno boli in da sem od vsega skupaj izmučena. kotički ustnic zavihani ampak navzdol. samo spala bi še. ne – ne v resnici ti ne bi vsako noč mahala v slovo. vsak korak je stopanje po razgreti žerjavici eden bolj razžarjen od drugega. včasih se moram siliti k vdihu ker se pljučem ne ljubi več napenjati. kdaj pa kdaj bi rada nehala z zaljubljenostjo. spremenila bi se v kamen. vzburjal bi me le še dotik človeških rok ko mečejo žabice. /…/

pišem si pesmi malo po malo in se imam tudi malo po malo vsak dan bolj rada. ljubim svoje jedro. /…/

to poletje sem se znova zaljubila – vase.

 

Odlomek iz Carle

Si že kdaj videla zvezde, draga poslušalka?

Jaz sem jih. V Atlasu. Saj veš, na tistih straneh, kjer je čez celo površino razpotegnjen velik temno moder krog, vanj pa so vrisane manjše in večje bele pike, povezane s črtami. Kako se mu že reče? Zvezdna karta? /…/

Čez Kupolo se jih redko vidi. Svetloba se odbija tako, da se v njenih stenah vidijo podobe mesta. Je kot milni mehurček barv in oblik. Ko mestni vrvež potihne in se bliža polnoč, pa pogled zmoti javna razsvetljava.

Eliza je imela ozvezdje – materina znamenja so bila po njenih rokah in licih raztresena, kot bi jo nekdo na poroki namesto z rižem posul s pikami. Jaz nisem imela nobene take pike. Le obilo ogabno gromozanskih, temno rjavkastih in takih neprave oblike, da sem vsake toliko morala na obisk k dermatologu.

Elize nisem videla že pol leta. Odkar je Gert prišel domov z novico, da je moža prevarala s poštarjem. Varanja ni v Priročniku.

Tako je šlo še drugo ozvezdje. Žal mi je bilo zanj. Obe sva imeli radi kavo s smetano brez sladkorja.

Zdaj zvezde nadomeščam z mozolji. Nagnusno? Mogoče. Delajo se mi na zadnjici in na stegnih. Počim jih z nohti, da ostane rdeča pikica. Karkoli boš rekla: neko posebno veselje je v tem.


*(Naslovna fotografija prispevka: Izven okvirjev. Foto: osebni arhiv)

0 komentarjev
17 všečkov
Prejšnji: Jennifer Saint: AriadneNaslednji: #1 New York Times Best Sellers

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja