Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

Zvočne knjige: januar

Poleti 2020 sem začela poslušati zvočne knjige prek aplikacije Scribd. Poslušam jih med hojo po gozdu, med likanjem, med pripravljanjem obrokov. Sprva sem poslušala izključno neleposlovna dela ter spomine, sedaj pa v mojih ušesih včasih odzvanjajo tudi žanrska dela. Ob koncu vsakega meseca bom pripravila pregled poslušanega in o knjigah podala krajša mnenja.

Opomba: Vse zvočne knjige sem poslušala v angleščini, razen če je to drugače navedeno. Pri tistih, ki jih imamo prevedene, sem uporabila slovenski prevod naslova in slovensko naslovnico. 


ADAM KAY,
TOLE BO BOLELO: SKRIVNI DNEVNIK MLADEGA ZDRAVNIKA

Vir: emka.si

Prvenec Adama Kayja z naslovom Tole bo bolelo: skrivni dnevnik mladega zdravnik je nadvse priljubljena knjiga in svetovna uspešnica. Avtor je vrsto let delal kot zdravnik pripravnik in kasneje kot ginekolog ter porodničar v britanskem javnem zdravstvu. Knjiga je sestavljena iz njegovih dnevniških zapisov iz tistih let: vsebuje izseke iz njegovega vsakdana. Zabavne prigode, manj zabavne prigode, boleče prigode. Večina bralcev knjigo opiše kot huronsko zabavno. Delo, ki sproža salve smeha. Sama pa vendarle ne sodim med bralce, ki so ob tej knjigi točili solze smeha ali ki jih je knjiga navdušila.

Je knjiga zabavna? Ja, večkrat je res zabavna. Je knjiga pretresljiva? Ja, nekajkrat te res stisne. Pravzaprav mi je Kayjev smisel za humor (avtor ni več zdravnik, temveč je zdaj komik in pisatelj) čisto blizu. Vendar ob tej tematiki (ginekologija, porodništvo, zdravstvo) večkrat izpade ceneno. Podcenjujoče ter celo žaljivo. Ali so ljudje neumni? Seveda, velikokrat. Skrajno neumne odločitve lahko koga pripeljejo na urgenco. Ali so njihove napake včasih zabavne? Morda, če ne razmišljaš o njih predolgo in obenem odmisliš empatijo. Jaz (pač) dosti humorja v tuji bolečini, četudi posledici skrajnega idiotizma, ne najdem.

Avtor me je izgubil na samem začetku – dementen starostnik, ki opravi veliko potrebo sredi bolnišničnega hodnika. Naj se temu smejim…? Vendar me je vsake toliko znova pridobil na svojo stran, da sem sočustvovala z njim, ob njem. Pa me potem spet izgubil s še kakšnim pikrim komentarjem na račun pacientov. Ne zdi se mi prav zabavno, kako grozno klavrna je očitno britanska spolna vzgoja (verjetno tudi naša). Obenem mi je odbijajoče, da se avtor predstavi kot sposoben in požrtvovalen, preostalo zdravstveno osebje pa so večkrat trop glupih bedakov, ki ne zna opravljati svojega dela. Pri tem bi rada izpostavila še to, da je v zvočni knjigi pripovedoval avtor sam. Ker gre za njegove zapise in njegov govor, lahko s poslušanjem dobiš zelo dober vtis o samem tonu njegovih besed, če ti ga ni uspelo razbrati že direktno iz besedila. Mislim, da se mi je tudi zato tako uprlo vse skupaj. Ko slišiš, kako žaljivo govori o nekaterih pacientih… hja, groza me je pomisliti, da utegnejo biti naši (moji?) zdravniki takšni.

Ne vem. Razjezila me je. In vsakič, ko se mi je že morda zdela zabavna, me je Kay opomnil, da se pravzaprav polovico časa norčuje iz tuje bolečine in tujega strahu. Gre zgolj za mojo perspektivo in sodim v manjšino bralcev. Skratka, če potegnem črto pod vse tole in po britansko zaključim ‘not my cup of tea’. Vsebuje pa cel kup naukov o tem, kako zdrekano je očitno zdravstvo vsepovsod.

Izšlo: 2019
Založba: Mladinska knjiga
Prevod: Barbara Krevel


THOMAS PAGE MCBEE,
AMATEUR: A TRUE STORY ABOUT WHAT MAKES A MAN

Vir: goodreads.com

Spomine Thomasa McBeeja sem našla zahvaljujoč naši Instagram knjižni skupnosti, saj jo je nekdo predlagal kot najboljše neleposlovno delo prebrano v preteklem letu. Thomas McBee je leta 2015 postal prvi trans moški, ki se je boril v dobrodelnem boksarskem dvoboju v Madison Square Garden areni. Z jemanjem testosterona je pričel pri tridesetih, prav preko boksa pa je pričel spoznavati in bolje razumevati koncept moškosti (tako toksične moškosti kot moškosti v opoziciji ženskosti). McBee pripoveduje o svojih boksarskih začetkih in se vmes vrača tudi v preteklost ter opisuje, kako se je po tranziciji spremenil odnos moških in žensk do njega. Pri tem priznava opažanja, da družba njegov spol obravnava z več spoštovanja: naenkrat mu na sestankih nihče ni odvzemal besede, naenkrat je bil njegov glas bolj slišan. Za primer navede tudi, da se je obenem sam pričel zavedati, kakšen vpliv ima lahko moški (in moško telo) na ženske, predvsem z zastrašujočim učinkom, tako npr. opiše dogodek, ko je ponoči tekel preblizu drugi tekačici in se ga je vidno ustrašila, zato je sedaj v tovrstnih situacijah bolj previden, drži razdaljo do žensk ali pa jih hitro zaobide, da ne povzroča strahu.

McBee se sicer na nekaterih točkah dotakne tudi problema toksične moškosti v športu, vendar pri tej (resda zelo kompleksni temi, ki se razlikuje od športa do športa) ostaja tik pod površjem. Vendarle omeni kontrast med nasiljem v ringu ter agresivnostjo in dogajanjem v slačilnici ali ob ringu (npr. prijateljsko trepljanje po zadnjici), toda se na koncu bolj posveti raziskovanju agresivnosti in nasilja kot primarno moških karakteristikah. Z vidika povezave med športom, toksično moškostjo in kvir identiteto bi si torej od knjige želela več.


LUCY FOLEY,
NA LOVU

Vir: felix.si

Triler Na lovu angleške avtorice Lucy Foley bi lahko uvrstili v podaljšek žanra knjig, filmov in televizijskih serij, kjer se lepim in bogatim dogajajo slabe stvari. Skupina prijateljev iz študentskih dni na Oxfordu vsako leto silvestruje skupaj. Tokrat se odpravijo na odročen sever Škotske. Eden izmed njih umre. Osumljenci so vsi.

Miranda in Julian, Emma in Mark, Samira in Giles ter njuna 6-mesečna dojenčica, Nick in Bo ter Katie. Večina se je spoznala tekom študija, družijo jih skrivnosti in zamere. Na zakotnem posestvu sta z njimi še Heather in Doug, ki skrbita za posestvo, ter islandski par. Hitro postane jasno, da dolgoletno prijateljstvo ni tako idilično kot izgleda. Kdo je spal s kom? Kdo je prizadel koga? Je sploh kdo tisto, za kar se izdaja? Kaj je Julianova skrivnost? Zakaj sta se Katie in Miranda odtujili? Zakaj Emma kopira Mirando? Kaj je z Markovimi izbruhi jeze? Je materinstvo res spremenilo Samiro?

(Zaenkrat) nisem reden bralec trilerjev, zato težko presojam, kako presenetljiva so razkritja in zapleti. Sem pa večino časa poskušala ugotoviti, kdo bi utegnil biti morilec in sledila namigom. Pričakovala sem kanček več atmosferičnosti. Veliko poudarka je na likih samih in njihovi preteklosti, kar je sicer zanimivo, vendar se potem zdi, da se avtorica vsake toliko časa spomni, da piše triler, ki se odvija sredi škotskega višavja, zato vmes na hitro omeni še, kako grozeča in temačna je škotska divjina. Vzdušje je torej prisotno v razpršenih drobcih, največ poudarka pa je na dinamiki med liki. Knjiga mi je bila dovolj všeč, da bi jo komu priporočila in da preverim še avtoričin zadnji triler The Guest List.

Izšlo: 2020
Založba: Učila International
Prevod: Kaja Bucik Vavpetič


Vir: goodreads.com

CAITLIN DOUGHTY,
SMOKE GETS INTO YOUR EYES & OTHER LESSONS FROM THE CREMATORY

Caitlin Doughty je postala prepoznavna zahvaljujoč YouTube kanalu “Ask a Mortician“, danes pa je avtorica večih knjig in ustanoviteljica organizacije The Order of the Good Death, ki poskuša ljudem približati razmišljanje o smrti in predvsem pripomoči k sprejemanju le-te. V knjigi Smoke Gets Into Your Eyes & Other Lessons from the Crematory opisuje svoje začetke v industriji smrti, ko je po študiju pričela delati v krematoriju oz. upepeljevalnici. Tekom same pripovedi opisuje osebne izkušnje s sorodniki umrlih, opisuje same priprave na upepljevanje in zraven navrže tudi kar nekaj zgodovinskega ozadja. Npr. od tega, kako se pogrebi razlikujejo od družbe do družbe in kako so izgledali včasih, do tega, kako se je tudi dojemanje smrti in trupel spreminjajo skozi stoletja (če ne celo tisočletja): kako so ljudje včasih umirali doma, sedaj pa se je umiranje v večji meri preselilo v sterilizirano bolnišnično okolje. Velik poudarek namenja tudi temu, kako zelo nas smrt straši, kako se s smrtjo soočamo in  kako nepripravljeni smo pravzaprav nanjo. Doughtyjeva zagovarja razmišljanje o lastnem pogrebu že tekom življenja – na ta način se razbremeni družino, lahko se specifira lastne želje in tako si posameznik lahko zagotovi dostojno (ter njemu všečno) slovo s tega sveta.

Doughtyjeva v pripoved vpleta tudi humor, za razliko od Kayjevih spominov, se mi tu njen občasno šaljivi ton, s katerim opisuje trupla, ni zdel moteč ali žaljiv. Večkrat jasno pove, da bi se pogrebnikom enostavno zmešalo, če ne bi našli bolj lahkotnega načina za soočanje s svojim delom. Delo poda res velik vpogled v dogajanje v pogrebni industriji (sicer je tu primarni fokus na ameriški pogrebni industriji), v samo delo upepeljevalcev in njihovem šolanju (“šola smrti”) ter tudi pogrebnikov in obenem nudi številna razmišljanja o minevanju kot tudi o družbeno-zgodovinskem ozadju našega soočanja s smrtjo. Izredno zanimivo branje!

0 komentarjev
4 všečkov
Prejšnji: Politika zasebnostiNaslednji: Tomas Tranströmer: Napol dokončana nebesa

Podobni prispevki

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja