Napisala Barbara  /  05. januarja, 2023
Preberi prispevek

#71: ALJA PUŠIČ

Alja Pušič obiskuje zadnji letnik II. Gimnazije Maribor. Za svojo ustvarjalnost je bila že večkrat nagrajena. S pesmijo Prostočasne aktivnosti si je pripisala zmago na Beletrininem natečaju Naj pesem 2021, je aktualna zmagovalka natečaja Ali govoriš emojščino 2021, prejela pa je tudi 3. nagrado na šolskem Prešernovem natečaju 2021. Njena pesem Makove zveri si je prislužila nominacijo za malo Veronikino nagrado 2021, objavljala je v 44. zborniku Rukopisi in v šolskem literarnem zborniku 2021 Skozi parket bodo zrasle cvetlice. Letos je bila Alja ena izmed 16 udeležencev 22. Pesniške olimpijade, pogovor z njo pa lahko v oddaji Kulturomat poslušate v živo na Radiu Prvi v soboto, 20. novembra, ob 10:20, dosegljiv pa bo tudi v podkastu Kulturomata.

Alja Pušič. (Foto: Osebni arhiv)

Kdo je Alja – v desetih besedah:

Alja je sorodnica človeku podobnim opicam, ki ne obiskuje veterinarja.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Ob sredah začenjam s poukom pozneje, zato sem lahko dlje v postelji. Ob 7:30 me nesramno zbudijo obrati ključev v vratih, ker mama odhaja v službo.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Ne pišem načrtovano, nikdar se ne silim. Dnevi navdiha se odločajo sami zase in zmeraj sem jih vesela. Če le lahko, odložim delo, se ustavim in poskusim umiriti.

Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica?

Seveda, zmeraj. S pisanjem osrečujem samo sebe, kar se mi zdi krasno.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Kar mentorica, Nina Medved, preprosto, zaradi dostopnosti in sprejetosti v skupino šolskih literatov, ki se srečujemo vsak petek popoldan. Pridružitev literarni delavnici je najbrž najboljša odločitev, ki sem jo sprejela v srednji šoli. Krasna družba, veliko podpore in možnost širjenja notranjih svetov – kar sem potrebovala, nekako me je rešilo.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Pesniški zbirki Miklavža Komelja Liebestod in Esada Babačića Včasih. Njune pesmi so mi blizu, saj so “zbodljaj” za bralca, provokativne in pristne (tako jih dojemam jaz). Menim, da takšne pri bralcih dosežejo največ. Tudi sama pišem z željo, da bi ljudje videli mojo željo po tem, da se nad nečem zamislijo.

Razglasitev zmagovalne pesmi Sobotne ribe natečaja Ali govoriš emojščino? na Dnevih knjige v Mariboru. (Foto: Janez Klenovšek)

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Na striženje ali v poezijo (in tople nogavice), oboje je moj način upora stagnaciji.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Imam, reče se ji “sirovi polžki iz Pečjaka”. Konstantno jih kupujem, pregrešno dobro. Dijaki II. gimnazije Maribor me razumejo. (Saj me, ne?)

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

K Whitmanovim Listom trave. Zaradi kompleksnega sloga bralec potrebuje ogromno časa, da se znajde in dojame sporočilo pesmi – zmeraj je vredno, je eden izmed mojih ljubših avtorjev.

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Nihče me še ni vprašal, kateri sir imam najraje. Odgovor je Tolminc. Ni sponzorirano, žal. 🙂

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Predlagam Amadejo Rek, bivšo sošolko, prijateljico, ki prav tako piše poezijo. Poznava se že od vrtca in literatura je razlog, da se imava še raje.

Pogled z vikenda, ki je moj najljubši “plac” na Zemlji. (Foto: osebni arhiv)

ALJA PIŠE

Makove zveri

Polje makovih cvetov v vetru,

v vetru in v tebi.

Skupaj ustvarjata zračne valove,

ki jih pritalno pošiljata skozi.

Stebla sinhrono klonijo

in se klanjajo agresivni osvežitvi

na sicer zbiti, prežgani

zemlji zapuščene domačije.

 

Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe ‒

takšne, kot si jih narava želi.

Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše,

prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena:

potlačena, posekana, izsušena, zagrajena.

Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako,

da ji moči nihče ne zmore vzeti.

Človeku pristrižeš peruti

in se šibkejši pobere,

naravi odvzameš hektare,

pa ostane – najmočnejša.

 

Zaradi valovanja površja se zdi,

da se pod rastlinjem podijo

divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci.

Jaz vem, da je tako,

ker ena teh majhnih

skrivnosti med makom sem jaz.

 

Prostočasne aktivnosti

in surovost njegovih korakov,

ki mi doni v glavi

dokler ne zaprem okna.

občutim ga kot neprijetnost,

ki je podobna občutku

bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja.

boleča nezmožnost upravljanja s solzami

in priznanje brezizhodnosti.

 

zvije me, kot da sem v kamen ujeta

z Laokoontovo skupino.

v krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom,

saj so moja ramena naenkrat preširoka,

da bi lahko bila med materjo in očetom

na starem družinskem portretu.

 

vse pred zdaj se poruši

samo zaradi postavljenega rekorda –

petih zaporednih noči

za skupno deset ur spanca.

in če bi uspelo bolje,

bi želela še bolje;

še bolje, še bolje.

a če bo najbolje,

takrat mi ne bo več mar.

 

teptati osebnost,

se čimbolj zmanjšati –

to sta aktivnosti,

ki ju počnem v prostem času.

 

Sobotne ribe

Vsako soboto smo jedli ribe, čeprav jih nihče ne mara.

Doma so si v misli vkovali, kako so ribe zdrave za človeka.

Očitno jih je zdravo tudi sveže uloviti in jih mlatiti ob skalo.

Že iz grla vlečem ribje kosti – ostre sulice maščevanja.

 

Drugi pri mizi se davijo subtilneje.

Med dvema borbama za zrak si predstavljam,

kako špičaste ribje kosti zamenjujejo moje –

postajam močnejša, požiram dalje.

 

Zaradi velike vneme se ostalim zatakne, kolnejo čez te hudičeve živali

in s pogledom gor prosijo lestenec nad mizo, ali koga, da ostanejo pri življenju.

Morda vidijo v lestencu podobe sobotnih rib in smo jih jedli, dokler niso izginile.

Ne vem! Predam se.

 

Mejne prizore sobotnih kosil nikdar ne ovekovečimo s fotografijo.

Vsakič, ko se roka oprime telefona, se razpira na pol, že čutim plavuti.

Ribja ostrina daje ljudem pogum.

Brusim prav vse kosti, še tiste, ki jih nihče ne vidi.

 

To ni svet, ki mu pripadam.

Pognala se bom v zrak in poletela –

med ljudi, ki ne vedo zame, in nestrpno pričakujejo, da pridem.

Odhajam po novo bolečino, ta tukaj me dela človeka.

Riba bom, v globokem morju,

da z nogami ne bom segla do tal in puščala sledi.

 

Zdaj jih jem samo še jaz,

ker so zdrave

in jaz nisem.


*(Naslovna fotografija prispevka: Predstavitev literarnega zbornika II. gimnazije Maribor. Foto: Nina Medved)

0 komentarjev
10 všečkov
Prejšnji: #70: JULIJA LUKOVNJAKNaslednji: Jennifer Saint: Ariadne

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja