Napisala Barbara  /  05. januarja, 2023
Preberi prispevek

#70: JULIJA LUKOVNJAK

Julija Lukovnjak je kot otrok veliko brala in včasih napisala kako pravljico, potem pa do gimnazije ni napisala skoraj ničesar (z izjemo ene pesmi za nek natečaj). Imaginarne svetove Edgarja Kaosa je pričela pisati v 2. letniku gimnazije (pri šestnajstih), izšli pa bodo šele pet let kasneje, in sicer z začetkom letošnjega Slovenskega knjižnega sejma (23. 11. 2021) pri založbi Sanje. Trenutno piše nadaljevanje fantazijske serije, je nekje pri 225. strani, ampak gre šele za prvo različico. Upa, da bo drugi del izšel proti koncu naslednjega leta. 

Julija Lukovnjak, knjige jo spremljajo na vsakem koraku. Foto: Katarina Fišer

Kdo je Julija – v desetih besedah:

Mali človek z veliko poguma, bujno domišljijo in jasnimi cilji.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Najbrž se ravnokar prebujam iz spanca in razmišljam o tem, ali naj si privoščim še en desetminutni podaljšek ali ne. Sem v krasni družbi, s svojimi sostanovalkami, Zalo, Anjo in Pio.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Žal skoraj nikoli nimam na voljo celega dne za pisanje, zato je pisanje zame velikokrat aktivnost, s katero krpam luknje v urniku, podaljšujem noči in svojo zavest cepim na dvoje. Iskreno povedano največ napišem ob dnevih, ko imam kakšna nezanimiva predavanja ali ko v službi v knjigarni ni gneče.

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pisateljica?

Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila ravno pisateljica.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

R. R. Tolkien, ker je ustvaril nekaj tako veličastnega, kot je Srednji svet, F. M. Dostojevski, ker je v svoja dela vdahnil toliko duše, Toni Morrison, ker je drzno posodila glas preslišanim žrtvam rasizma v Ameriki, Jack London, ker je z vidika živali pisal o človeški okrutnosti, F. S. Fitzgerald s svojim simbolizmom in mislimi o praznosti (ameriškega) blišča, Joseph Heller, ker še danes čutim brco v trebuh, ki mi jo je lani zadal njegov Kavelj 22, in mnogi drugi, res težko izberem le nekaj imen.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Nedavno sem gledala in pred tem prebrala Dune, tako nad filmom kot nad knjigami sem bila precej navdušena. Že zelo dolgo pa nisem obiskala nobene predstave ali razstave. Prav tako me že nekaj časa ni kaj posebej navdušila nobena glasba; zelo redko si namreč vzamem čas za odkrivanje nove in zanimive glasbe, sploh zato, ker nimam motivacije za prebijanje skozi neskončno morje nove brezdušne glasbe, da bi slučajno našla kakšno iglo v senu. Recimo, da imam že od nekdaj zelo rada Pink Floyde.

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Spat.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Ja, kupujem preveč knjig in jih potem ne utegnem prebrati.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

K Hamletu. Ker ob vsakem branju v njem najdem nekaj novega. In ker je Hamlet moj »comfort character«, čeprav se to morda sliši malce nezdravo. 🙂

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Občutek imam, da me nihče ne upa vprašati, kaj bom storila, če mojim knjigam (oz. moji knjigi) nikakor ne uspe, no, globok strah o tem je sicer zmeraj prisoten, a skušala bom storiti vse, kar je v moji moči, da se to ne zgodi. In če se, bom vsekakor pisala dalje, konec koncev v prvi vrsti pišem zaradi pisanja samega, ne zaradi uveljavljanja na naši literarni sceni. Pri izdajanju knjig noben neuspeh ni dokončni neuspeh, stanje se lahko zmeraj spremeni. Pa čeprav sto let po avtorjevi smrti.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Sošolca Vida Karlovška, ki se ukvarja s pisanjem poezije, kratke proze in recenzij ter objavlja odlične pesmi pri LUD literaturi.


JULIJA PIŠE 

ODLOMKI IZ FANTAZIJSKEGA ROMANA IMAGINARNI SVETOVI EDGARJA KAOSA

Naslovnica prvenca Imaginarnih svetov Edgarja Kaosa, je delo ilustratorke Vesne Messec.

I.

Želim si, da bi bilo tega pogovora konec. Tako nenavadno se mi zdi, da se hočejo nekatera bitja v najtemnejših trenutkih pogovarjati, kot da bo to kar koli rešilo. Na vsak način si želijo ubesediti to, kar se dogaja, in to ubesediti na tak način, da jim bo lažje prenesti v besedo ujeto in s tem čisto popačeno resnico. Vse razlage smrti so nesmiselne. Njen smisel je v tem, da je tista velika nedojemljiva stvar. Če bi smrt razumeli, bi nehala biti smrt.

II.

Tedaj se rob severnih gora prvikrat danes zlato zalesketa. Prvikrat danes! Preplavi me nenavaden val čudenja. Dejstvo, da danes sploh še ni bilo svetlo, da je to čisto prvi žarek svetlobe, ki je danes osvetlil svet, in da sem ga videl! – je osupljivo. Začenja se nov dan. Dan. Tako veličastna, velika, nedojemljiva stvar, dan na svetu!

II.

Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«

Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.

»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevoljnjeje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.

Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomembno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.«

Opis knjige in ena izmed ilustracij ilustratorke Vesne Messec.


*(Naslovna fotografija prispevka: Ob študiju primerjalne književnosti in filozofije je Julija tudi knjigarnarka. Foto: Veronika Poštrak)

Vse fotografije: Julija Lukovnjak, osebni arhiv

0 komentarjev
14 všečkov
Prejšnji: #69: TJAŠA GAJŠEKNaslednji: #71: ALJA PUŠIČ

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja