Napisala Barbara  /  27. novembra, 2022
Preberi prispevek
Queenie naslovna

#87: NIKA ŠOŠTARIČ

Nika Šoštarič, študentka filozofije in slovenistike na FF UL, je pesnica, prozaistka in dramatičarka. Sicer prihaja s Ptuja, a se je že dobro zasidrala v prestolnici. Veliko piše in teče. Pri pisanju so ji najbolj domače gledališke kritike (Koridor, Neodvisni), eseji, dramatika in filmski scenariji, piše pa tudi prozo in poezijo. Išče svojo bit v svetu. Veliko razmišlja, poskuša veliko potovati, a v glavem dela na tem, da aktivno obstaja kot človek. Nika je napisala 10 scenarijev za kratke igrane filme, veliko realiziranih filmov je mogoče videti tudi na njenem You Tube kanalu. Trenutno poleg posvečanja študiju snema še kratek igrani film in en videospot. Februarja je bila predstavljena tudi v Delovi rubriki Mlado pero.

Absolutni opis Nike: v naravi (sicer je slika posneta na Maldivih) s knjigo v roki. (Foto: osebni arhiv)

Kdo je Nika – v desetih besedah:

Ambiciozna, vedoželjna, misleča študentka, ki redno obiskuje druge (ne)domišljijske svetove.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Obstajata dve možnosti: ali pijem kavo in se pripravljam na tek ali pa že tečem (ponavadi v Tivoliju).

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Pravzaprav pisanja (še zaenkrat) nisem umestila v točno določen del dneva ali uro. Pišem, ko lahko, takrat, ko želim in imam motivacijo. Velikokrat dobim ideje ravno ob najmanj primernih časih, npr. med učenjem za izpit ali pa celo med samim izpitom, vendar pa pogosto po nove ideje hodim pod vroč tuš.

Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica/dramatičarka?

Mislim, da to ni nekaj, kar lahko izbiraš. Pisanje, pa naj bo to dramatike, poezije ali proze, je pri pišočih ljudeh potreba oziroma celo nuja. Tako da nekako verjamem, da bo to zmeraj del mene, ne glede na to, kje v svetu se bom znašla.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Ne morem izbrati le ene osebe, ki me navdihuje. Motivacijo, ideje in zamisli pobiram, mogoče celo malo tudi kradem, pri velikem številu raznolikih avtorjev, vse od Charlesa Bukowskega, Edgarja Allana Poeja, Cirila Zlobca, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Harukija Murakamija, raznih filozofskih del in sodobne slovenske dramatike. Hkrati pa navdih iščem tudi drugje po svetu, v galerijah, na potovanjih, v kavarnah, na ulici itd.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Glasba: Trenutno poslušam veliko francoske indie glasbe.

Film: Drive my car v režiji Ryusukeja Hamaguchija, ki je v bistvu nastal po istoimenski zgodbi Harukija Murakamija.

Predstava: Vročina, v režiji Žige Divjaka.

Razstava: V Parizu v Musée de l’Orangerie sem si ogledala razstavo Monetovih slik vodnih lilij, ki so moje najljubše delo v likovni umetnosti.

Knjiga: Petr Borkovec: Iz notranjosti.

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Pravzaprav imam različne stopnje in kraje pobegov. Vendar ko občutim, da se svet vrti prehitro, pobegnem v svojo sobo, kjer mi družbo že 10 let dela najboljši maček Garf, druga možnost pa je, da pobegnem kam v naravo, zelo me namreč pomirja sprehajanje ob vodi.

Nikin zvesti maček Garf, ki jo spremlja že 10 let. (Foto: osebni arhiv)

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Kot grdo razvado bi lahko označila pretirano uporabo skodelic za kavo in čaj, ki jih ne odnašam sproti v kuhinji. Zato se lahko večkrat zgodi, da je na moji pisalni mizi moč najti večjo količino skodelic z ostanki kave.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

Alica v čudežni deželi! Vsake toliko se rada potopim v čudežno deželo Lewisa Carrolla in poskušam iskati podobnosti s svetom okrog mene.

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi ga postavljajo, se glasi: »Kaj priporočam v branje?« Vendar pa menim, da se moramo najprej opreti na osnovnejše vprašanje: »Zakaj sploh brati?« Sama menim, da z branjem širiš svoja obzorja, besedni zaklad, lahko se prostovoljno odpraviš na potovanje ali pa pobegneš v drug svet. Z branjem prav tako spoznavaš neznano, raziskuješ, se opredeljuješ, tudi kritiziraš in potem to argumentiraš. Bereš, ker si človek oziroma raje: bereš, da boš človek.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Predlagala bi predstavitev Aljaža Primožiča, mladega in nadarjenega pesnika ter dramatika. (op. a.: Aljaž je bil v #knjižniciliteratov na Instagramu predstavljen 6. aprila 2020.)

Nika zelo rada opazuje mistiko sončnih zahodov, ko lahko na nebu zagledamo prelivanje barv in zgodb. (Foto. osebni arhiv)

NIKA PIŠE

 

META: Zakaj potem danes na nebu ni ptic?

JAKOB: Kaj? Saj ptice obstajajo tudi v dežju.

META: Pomlad je, ni mrzlo. Ptic pa ni.

JAKOB: Mogoče so skrite, ali pa spijo. Čuden dan je. Nizek pritisk.

META: Ampak, ali veš koliko ptic mora obstajati na svetu. Veliko več kot ljudi. Pa vendar ne vidim nobene. Še včeraj so bile. Videla sem golobe v centru. Kam so odšle?

JAKOB: Morda pa niso šle nikamor. Morda jih nikoli ni bilo zares tukaj. Morda obstajajo samo v trenutku. Morda samo takrat ko letijo skozi čas.

META: A si že kdaj videl truplo ptice?

JAKOB: Verjetno. Ampak mogoče največ dve, tri. In to na cesti, ko jih je povozil avto. Ali misliš, da gredo tudi ptice v nebesa?

META: Še za ljudi nisem prepričana … Ampak če obstaja toliko ptic, kje so vsa njihova trupla?

JAKOB: Morda jih kdo pobira?

META: Kam sploh gredo ptice umret?

JAKOB: Kje bi ti umrla, če bi bila ptica?

META: Jaz ne bi nikoli zares umrla. Ampak če bi že morala, potem bi umrla povsod.

JAKOB: A bi strašila?

META: O, veš da bi.

META: Kaj pa če ptice nikoli zares ne umrejo? Ljudje nikoli ne opazimo mrtvih živali. Kaj če so živali nesmrtne, mi pa preveč zaposleni, da bi videli, kaj se dogaja v svetu okrog nas?

/Odlomek iz scenarija za kratek igrani film: Kam gredo vse mrtve ptice?

kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo

bila je in zdaj je več ni

 

rojena sem leta 2001

rojena sem v republiki sloveniji

rojena sem v 21. stoletju

in ne spomnim se slovenskih tolarjev

 

jugoslavija je zame zgolj zgodba

kakor napoleon

stari grki

in egipt

jugoslavija je zgodba mojih starih staršev

mojega dedka in moje babice

niti ne več mojih staršev

ona dva sta samo živela posledice

krivico

in postala obljubljena generacija

generacija

ki so jim govorili naj se učijo

naj bodo pridni

in potem bodo po faksu dobili službo

bili so generacija s prihodnostjo

generacija z načrtom

generacija ki ji je bilo omogočeno

svoboda

enakost

bratstvo

ali kako že

[…]

potem enkrat

ko sem se končno osamosvojila

imela študentsko delo

stanovanje

in je bilo konec

spet

kot da bi pozabila reči uno

super

plus dve karti

pa nikoli ne pozabim

ker zmeraj zmagam

remi

monopoly

tudi

[…]

nisem živela v vojni

živim v epidemiji

 

še zmeraj nič boljše ne poznam juge

baje so se redko vozili z avtom

trgovine so bile bolj skromne

ampak baje

baje so se ljudje imeli radi

tudi tega več ne poznam

se mi zdi

zdaj se vsi samo pogovarjamo

v bistvu si bolj pišemo

ker smo itak iz drugih občin

[…]

saj v jugoslaviji tudi ni bilo vse zlato

saj vem

so pa mi dedkove zgodbe dale občutek

topline

zaželenosti

in ne pozabe

kot jo imam tukaj in zdaj

kot kulturnica

umetnica

študentka

človek

 

pustite mi dihati

in nehajte mi težit s to prekleto jugoslavijo

/Odlomek iz pesmi: Kaj mi težite s toprekleto Jugoslavijo?


*Naslovna fotografija prispevka: Nika. (Foto: Voranc Vogel)

0 komentarjev
2 všečkov
Prejšnji: #86: ZALA INTIHARNaslednji: #brontë2022: Moje leto s sestrami Brontë

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja