Nika Šoštarič, študentka filozofije in slovenistike na FF UL, je pesnica, prozaistka in dramatičarka. Sicer prihaja s Ptuja, a se je že dobro zasidrala v prestolnici. Veliko piše in teče. Pri pisanju so ji najbolj domače gledališke kritike (Koridor, Neodvisni), eseji, dramatika in filmski scenariji, piše pa tudi prozo in poezijo. Išče svojo bit v svetu. Veliko razmišlja, poskuša veliko potovati, a v glavem dela na tem, da aktivno obstaja kot človek. Nika je napisala 10 scenarijev za kratke igrane filme, veliko realiziranih filmov je mogoče videti tudi na njenem You Tube kanalu. Trenutno poleg posvečanja študiju snema še kratek igrani film in en videospot. Februarja je bila predstavljena tudi v Delovi rubriki Mlado pero.
Absolutni opis Nike: v naravi (sicer je slika posneta na Maldivih) s knjigo v roki. (Foto: osebni arhiv)
Kdo je Nika – v desetih besedah:
Ambiciozna, vedoželjna, misleča študentka, ki redno obiskuje druge (ne)domišljijske svetove.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Obstajata dve možnosti: ali pijem kavo in se pripravljam na tek ali pa že tečem (ponavadi v Tivoliju).
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Pravzaprav pisanja (še zaenkrat) nisem umestila v točno določen del dneva ali uro. Pišem, ko lahko, takrat, ko želim in imam motivacijo. Velikokrat dobim ideje ravno ob najmanj primernih časih, npr. med učenjem za izpit ali pa celo med samim izpitom, vendar pa pogosto po nove ideje hodim pod vroč tuš.
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica/dramatičarka?
Mislim, da to ni nekaj, kar lahko izbiraš. Pisanje, pa naj bo to dramatike, poezije ali proze, je pri pišočih ljudeh potreba oziroma celo nuja. Tako da nekako verjamem, da bo to zmeraj del mene, ne glede na to, kje v svetu se bom znašla.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Ne morem izbrati le ene osebe, ki me navdihuje. Motivacijo, ideje in zamisli pobiram, mogoče celo malo tudi kradem, pri velikem številu raznolikih avtorjev, vse od Charlesa Bukowskega, Edgarja Allana Poeja, Cirila Zlobca, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Harukija Murakamija, raznih filozofskih del in sodobne slovenske dramatike. Hkrati pa navdih iščem tudi drugje po svetu, v galerijah, na potovanjih, v kavarnah, na ulici itd.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Glasba: Trenutno poslušam veliko francoske indie glasbe.
Film: Drive my car v režiji Ryusukeja Hamaguchija, ki je v bistvu nastal po istoimenski zgodbi Harukija Murakamija.
Predstava: Vročina, v režiji Žige Divjaka.
Razstava: V Parizu v Musée de l’Orangerie sem si ogledala razstavo Monetovih slik vodnih lilij, ki so moje najljubše delo v likovni umetnosti.
Knjiga: Petr Borkovec: Iz notranjosti.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Pravzaprav imam različne stopnje in kraje pobegov. Vendar ko občutim, da se svet vrti prehitro, pobegnem v svojo sobo, kjer mi družbo že 10 let dela najboljši maček Garf, druga možnost pa je, da pobegnem kam v naravo, zelo me namreč pomirja sprehajanje ob vodi.
Nikin zvesti maček Garf, ki jo spremlja že 10 let. (Foto: osebni arhiv)
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Kot grdo razvado bi lahko označila pretirano uporabo skodelic za kavo in čaj, ki jih ne odnašam sproti v kuhinji. Zato se lahko večkrat zgodi, da je na moji pisalni mizi moč najti večjo količino skodelic z ostanki kave.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Alica v čudežni deželi! Vsake toliko se rada potopim v čudežno deželo Lewisa Carrolla in poskušam iskati podobnosti s svetom okrog mene.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi ga postavljajo, se glasi: »Kaj priporočam v branje?« Vendar pa menim, da se moramo najprej opreti na osnovnejše vprašanje: »Zakaj sploh brati?« Sama menim, da z branjem širiš svoja obzorja, besedni zaklad, lahko se prostovoljno odpraviš na potovanje ali pa pobegneš v drug svet. Z branjem prav tako spoznavaš neznano, raziskuješ, se opredeljuješ, tudi kritiziraš in potem to argumentiraš. Bereš, ker si človek oziroma raje: bereš, da boš človek.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Predlagala bi predstavitev Aljaža Primožiča, mladega in nadarjenega pesnika ter dramatika. (op. a.: Aljaž je bil v #knjižniciliteratov na Instagramu predstavljen 6. aprila 2020.)
Nika zelo rada opazuje mistiko sončnih zahodov, ko lahko na nebu zagledamo prelivanje barv in zgodb. (Foto. osebni arhiv)
—
NIKA PIŠE
—
META: Zakaj potem danes na nebu ni ptic?
JAKOB: Kaj? Saj ptice obstajajo tudi v dežju.
META: Pomlad je, ni mrzlo. Ptic pa ni.
JAKOB: Mogoče so skrite, ali pa spijo. Čuden dan je. Nizek pritisk.
META: Ampak, ali veš koliko ptic mora obstajati na svetu. Veliko več kot ljudi. Pa vendar ne vidim nobene. Še včeraj so bile. Videla sem golobe v centru. Kam so odšle?
JAKOB: Morda pa niso šle nikamor. Morda jih nikoli ni bilo zares tukaj. Morda obstajajo samo v trenutku. Morda samo takrat ko letijo skozi čas.
META: A si že kdaj videl truplo ptice?
JAKOB: Verjetno. Ampak mogoče največ dve, tri. In to na cesti, ko jih je povozil avto. Ali misliš, da gredo tudi ptice v nebesa?
META: Še za ljudi nisem prepričana … Ampak če obstaja toliko ptic, kje so vsa njihova trupla?
JAKOB: Morda jih kdo pobira?
META: Kam sploh gredo ptice umret?
JAKOB: Kje bi ti umrla, če bi bila ptica?
META: Jaz ne bi nikoli zares umrla. Ampak če bi že morala, potem bi umrla povsod.
JAKOB: A bi strašila?
META: O, veš da bi.
META: Kaj pa če ptice nikoli zares ne umrejo? Ljudje nikoli ne opazimo mrtvih živali. Kaj če so živali nesmrtne, mi pa preveč zaposleni, da bi videli, kaj se dogaja v svetu okrog nas?
/Odlomek iz scenarija za kratek igrani film: Kam gredo vse mrtve ptice?
—
kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo
bila je in zdaj je več ni
rojena sem leta 2001
rojena sem v republiki sloveniji
rojena sem v 21. stoletju
in ne spomnim se slovenskih tolarjev
jugoslavija je zame zgolj zgodba
kakor napoleon
stari grki
in egipt
jugoslavija je zgodba mojih starih staršev
mojega dedka in moje babice
niti ne več mojih staršev
ona dva sta samo živela posledice
krivico
in postala obljubljena generacija
generacija
ki so jim govorili naj se učijo
naj bodo pridni
in potem bodo po faksu dobili službo
bili so generacija s prihodnostjo
generacija z načrtom
generacija ki ji je bilo omogočeno
svoboda
enakost
bratstvo
ali kako že
[…]
potem enkrat
ko sem se končno osamosvojila
imela študentsko delo
stanovanje
in je bilo konec
spet
kot da bi pozabila reči uno
super
plus dve karti
pa nikoli ne pozabim
ker zmeraj zmagam
remi
monopoly
tudi
[…]
nisem živela v vojni
živim v epidemiji
še zmeraj nič boljše ne poznam juge
baje so se redko vozili z avtom
trgovine so bile bolj skromne
ampak baje
baje so se ljudje imeli radi
tudi tega več ne poznam
se mi zdi
zdaj se vsi samo pogovarjamo
v bistvu si bolj pišemo
ker smo itak iz drugih občin
[…]
saj v jugoslaviji tudi ni bilo vse zlato
saj vem
so pa mi dedkove zgodbe dale občutek
topline
zaželenosti
in ne pozabe
kot jo imam tukaj in zdaj
kot kulturnica
umetnica
študentka
človek
pustite mi dihati
in nehajte mi težit s to prekleto jugoslavijo
/Odlomek iz pesmi: Kaj mi težite s toprekleto Jugoslavijo?
*Naslovna fotografija prispevka: Nika. (Foto: Voranc Vogel)