Nataša Ana Gaube je študentka primerjalne književnosti, vendar trenutno uživa v absolventu. Ustvarja, od kar pomni. Kot deklica je mnogo risala; mama pravi, da bi lahko napolnili celo stanovanje z njenimi risbami. Najbrž naklada, pa kljub temu. Poezijo je pričela pisati pri trinajstih letih, sprva večinoma v angleščini, nato prevladujoče v slovenščini. Redno in pogosto je pričela pisat pri sedemnajstih, oktobra 2020 pa je ustvarila Instagram profil @vtihotisrca, kjer trenutno objavlja. Pred tem je imela (amatersko) spletno stran z istim imenom. Dve pesmi sta objavljeni v reviji Najst (prva, Jesen, je bila objavljena 2018, druga, ki pa nima naslova, pa leta 2020). To je bilo tudi prvič, da je kamorkoli poslala svoje delo. Nekaj pesmi je tik pred pandemijo poslala na natečaj Rdeča nit. Ko ne ustvarja, okoli sebe namerno ali ne iščem navdih(e) in zbira parfume.
Nataša Ana na rojstnodnevnem photoshootingu. Pravi, da se je takrat počutila res lepo.
(Foto: osebni arhiv)
Kdo je Nataša Ana – v desetih besedah:
Nataša Ana je študentka, ki se vsem predstavi z Ana.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Te dni se ob tej uri ravno prebujam; zazvoni mi budilka, nekajkrat pritisnem dremež. Če sem res utrujena, budilko prestavim ali celo ugasnem in za nekaj časa nazaj zaspim. Po navadi traja, da se popolnoma prebudim. Dokler še nisem čisto prebujena, posedim ali poležim v postelji, pokrita s toplo odejo. Glede na to, da imam trenutno samo popoldansko službo (prej sem imela še dopoldansko), maksimalno izkoristim prosta jutra. Se pa res trudim, da bi dneve začela bolj zgodaj, ker mi drugače ne uspe narediti vsega, kar si napišem na to-do list.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Težko rečem, ker pišem, ko pride navdih. Po navadi pesmi pišem v beležko na telefonu, med pisanjem pa sedim na postelji in poslušam glasbo (imam prav poseben playlist, imenovan poetry). Če pa navdih pride, ko nisem doma, se ali ustavim sredi pločnika in hitro zapišem misel, da je ne pozabim, ali pa si verz ponavljam, dokler si ga ne uspem v miru zapisati. Ravno ta teden sem si kupila manjši zvezek, kamor sedaj pišem. Zmeraj ga imam nekje blizu, ker se zna navdih pojavit nepričakovano. Lahko se zjutraj zbudim in si hitro zapišem zanimive/razburljive/čudne sanje, ki jih potem pretvorim v pesem, lahko pa sem dolgo v noč budna in pišem, dokler mi ne zmanjka navdiha ali postanem preutrujena.
Ko sem še redno objavljala ob torkih in četrtkih, sem se velikokrat silila k ustvarjanju, da sem se držala rutine. Seveda se je to izkazalo za popolnoma nefunkcionalno, zato sem si začela sproti pisat osnutke oziroma ideje pesmi, ki sem jih dokončala, ko sem dobila navdih. To je še zdaj eden od mojih načinov pisanja. Drugi je ta, da pesem napišem, jo uredim in kar takoj objavim. Ugotovila sem, da ne smem predolgo brat pesmi pred objavo, ker začnem dvomit vase in v kvaliteto njene vsebine.
Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?
Definitivno! Veseli me, da imam talent za pisanje (čeprav se najbrž ne strinjajo vsi s tem). To je moj način sproščanja, neke vrste terapija. Po pisanju, ne glede na to, ali pišem pesem ali dnevniški zapis, se počutim (na dober način) prazno, lažjo in predvsem očiščeno. V svojih delih lahko povem tisto, česar ne zmorem ubesedit v pogovoru z nekom. Kolegica mi je pred leti rekla, da zmorem še tako bolečo izkušnjo prikazat na lep način in iz nje naredit/izpeljat nekaj lepega.
Pravzaprav ne vem, kaj bi rada počela v življenju. Definitivno nekaj v povezavi s pisanjem, knjigami, literaturo …
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Poleg Kosovela in Rupi Kaur dragi poeti z Instagrama. Čeprav imajo vsi različen stil pisanja in ubeseditve, me njihova dela vedno znova nagovarjajo in zadenejo naravnost v srce. Velikokrat se zgodi, da nekdo objavi pesem o nečem, o čemer sama tisti trenutek premišljujem, ali pa se zaradi neke stvari obremenjujem, in me objava (vsaj malo) pomiri. Pri Rupi občudujem njeno zmožnost, da z malo verzi pove ogromno, pri Kosovelu pa, kaj vse je dosegel v svojem (na žalost zelo kratkem) življenju in kako zanimive ter (zame) na trenutke čudne pesmi je pisal pri svoji starosti.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Knjiga: Portret vohunke (Daniel Silva). Gre za detektivski roman. Zgodba me je hitro potegnila vase zaradi svoje napetosti in misterioznosti. Ko bom prebrala (vse) knjige, ki jih moram za izpitno obdobje, se bom zagotovo lotila še kakšne njegove knjige.
Pogledala sem 3 filme, ki so me res navdušili: La la Land, Last Christmas in Endless Love. Vsi trije so romantični s pridihom melanholije.
Vrtnice so poleg lilij in sivke najljubše rože Nataše Ane. (Foto: osebni arhiv)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Ne daleč, v svojo sobo. Navadno se s slušalkami v ušesih potopim v svoj (bi rekla kar precej senzitiven) notranji svet. Če imam priliko in sem pri volji, grem tudi na sprehod. Dobro mi dene, da se prediham in da se namesto nase in trenutni problem osredotočim na naravo, jo opazujem ter se poskušam na ta način sprostit. Pridejo pa tudi trenutki, ko moram namesto v naravo pobegnit sama vase, ker določene probleme lahko razrešim samo tako, da se poglobim vanje in se z njimi soočim.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Preveč gledam v ekran. Mislim, da je bila napaka, da sem si “za hec” na telefon naložila TikTok. Socialna omrežja me znajo na žalost kar zasvojiti in prav nič ne pripomorejo k mojemu mentalnemu zdravju.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Ne pomnim, da bi kakšno knjigo prebrala več kot enkrat. Če bom katero prebrala ponovno, bo to najbrž Vsa ta nevidna svetloba, delo Anthonyja Doerrja.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Septembra, po zagovoru diplome sem si želela, da bi me ljudje kaj več vprašali o njej, njeni vsebini in da bi jo lahko z nekom res do potankosti predebatirala.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
@besedno, ki jo spremljam pravzaprav že od kar imam svoj Instagram profil s poezijo. Njena poezija je narejena iz izrezanih črk/besed iz raznih časopisov. Ne samo, da so pesmi lepe in zanimive po vsebini, tudi njihov videz je unikaten. Če ji ne sledite, toplo priporočam, da si ogledate njen profil.
Sončni zahodi imajo od vedno in za vedno posebno mesto v njenem srcu. (Foto: osebni arhiv)
—
NATAŠA PIŠE
—
Tik-tak, tik-tak
Peščena ura življenja je zatemnjena;
ne vem, koliko zrnc peska mi je preostalo.
S strahom v očeh in s tesnobo v srcu strmim vanjo v upanju,
da se bo v notranjosti prižgala luč.
Hodim po nestabilni vrvi, gledam dol, bojim se padca;
bojim se napačnih življenjskih odločitev in posmrtnega življenja.
Tuji glasovi so mnogokrat glasnejši od srca.
Slišim vse, razen lastnih misli.
Z vrvi dvignem pogled proti uri in zavzdihnem.
Obremenjujem se z nevidnimi zrnci in nestabilno vrvjo,
namesto da bi se ozrla po vidnem in otipljivem;
obremenjujem se s stvarmi, nad katerimi si tako močno želim imeti nadzor,
pa ga nikoli ne bom imela.
Namesto na peščeno uro se bom osredotočila na srce.
26. 8. 2021
Sonce trenutno osvetljuje moj hrbet.
Spreleti me misel, da se dotika tudi njegove kože;
spustim jo mimo, preden se je srce zave.
Na vso moč se trudim živet v trenutku;
preteklost <– jaz –> prihodnost
Ob enem žalujem za preteklimi sončnimi zahodi
in tistimi, ki jih bom še videla.
S telesom tu, z mislimi vsepovsod.
Drug teden bom pogrešala pogled pred sabo,
ampak ta trenutek še ni drug teden; je ta trenutek
in nič drugega.
V hvaležnosti se nasmehnem, pomežiknem soncu
in ga prosim, da ga objame namesto mene.
Čez rob srca
Notranjost pritiska na pljuča,
zato odstranim zamašek in pustim,
da solze stečejo čez rob srca
*(Naslovna fotografija prispevka: Nataša Ana na rojstnodnevnem photoshootingu. Foto: osebni arhiv)