Napisala Barbara  /  18. januarja, 2022
Preberi prispevek
Napisala Barbara  /  18. januarja, 2022
Preberi prispevek
Napisala Barbara  /  10. januarja, 2022
Preberi prispevek

#78: MANCA RAKOVEC

Manca Rakovec je zanimiva mlada pisateljica, ki navdih za pisanje črpa v zgodovinskih temah. Tri njene zgodbe so dostopne na Wattpadu: 3 milje pod površjem, 2 stopinji pod ničlo (dve zgodbi o Titanicu, 3 milje pod površjem je bila prva, ki jo je spisala do konca) in Častniška, tam pa najdete tudi njeno zbirko kratkih zgodb (te so sicer zgodovinske in nezgodovinske, a zgodovinska tematika ji najbolj leži).

Trenutno pa se Manca ukvarja z zgodbo, za katero upa, da bo nekoč našla pot na knjižne police. Naslov (vsaj delovni, morda se še spremeni) je Nezlomljivi in govori o življenju mladega vojaka med prvo svetovno vojno, zgodba pa se bo razvila v zgodovinsko romanco.

Je del večjega projekta (4 “glavne zgodbe”, ki se bodo dogajale na potniškem parniku, Nezlomljivi – v katerem ima glavno žensko vlogo tudi lik iz ene izmed teh glavnih zgodb – in pozneje morda tudi nadaljevanje Nezlomljivih) in nastaja v okviru projekta 52 – 52 poglavij v 52 tednih.

V knjigogram družini jo najdete na profilu @zgodovinske_knjige.

Zadnji bolj eksotični dopust (kjer se je vseeno našel čas za pisanje!). (Foto: osebni arhiv)

Kdo je Manca – v desetih besedah:

Dekle številnih interesov z magisterijem iz športnega managementa in ljubeznijo do zgodovine.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Bolj težko me bo ujeti, verjetno bom na poti na delovno mesto. Čez vikend pa bom še intenzivno polharila (oziroma spala kot polhec). Če bom budna, bom ob zajtrku brala knjigo, ki sem jo prebrala že stokrat, ampak med obrokom skoraj moram nekaj početi zraven. Družba pa bosta mami in sestra, za štirinožno noto pa bo poskrbela naša psička.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Vedno je zraven odprt YouTube, tudi če se nič ne predvaja, in na splošno internet za raziskavo. Zraven imam odprt tudi dokument s predstavitvijo likov, vrč vode, kaj za prigriznit in črni čaj. Kdaj (oziroma zelo pogosto) me boste našli s slušalkami v ušesih, saj mi glasba občasno predstavlja tisto ‘brco”, da mi pisanje poglavja steče. Za ta namen imam tudi sestavljen “playlist” za med pisanjem, čeprav se ga kdaj ne držim. Odvisno od tega, kam me zanese zgodba.

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pisateljica?

Absolutno. Morda bi si le večkrat rekla, da naj ne izgubljam živcev s prvim osnutkom.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Uf, moram priznati, da so moji navdihi bolj iz vrst zgodovine. Oziroma tudi tam bi težko povedala, kdo in zakaj točno.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Kar se tiče glasbe, sem nekdo, ki ga boste težko videli brez slušalk. Navdušuje me Sabaton, njihov zadnji singel Christmas Truce pa je pri meni na replay.

Moram priznati, da se moj filmski okus zelo spreminja. Obožujem znanstveno fantastiko (novoletna tradicija je ogled extended verzij Lord of the Rings in Hobbit), v zadnjih letih pa si rada ogledam kakšen zgodovinski film. Le da se moram na to predhodno psihično pripraviti.

Kar pa se tiče filma, ki me je v zadnjem času prevzel … 1917 in Private Peaceful. Bolj sicer 1917, v ta film sem se zaljubila na prvi ogled (gledala sem ga sicer že prej, ampak sem ga pred kratkim videla že tretjič).

Ko sem prej omenila novoletno tradicijo … V to kategorijo tudi spada vsakoletni ogled Titanica (ponovno extended verzija, na manj ne pristanem) na obletnico nesreče.

Na razstave in v muzeje sem nekoč hodila pogosteje. Že nekaj časa nisem bila. A če velja, bi omenila sicer “neuradno” razstavo, oziroma muzej na prostem Ravelnik (obnovljeni avstroogrski jarki iz prve svetovne vojne, vključno s kavernami in barakami), leto pred tem pa sem obiskala kobariški muzej in Kobariško zgodovinsko pot.

Kot pri filmih, se tudi pri knjigah moj okus spreminja. Včasih sem požirala “young adult” knjige, zdaj pa rada posežem po zgodovinskih. In pa kriminalnih romanih, ti bodo vedno ostali moja ljubezen. Če bi mogla izbrati eno knjigo, bi bila to verjetno biografija izpod peresa Inger Sheil o Haroldu Loweju, petem častniku na Titanicu. Ali pa avtobiografija Charlesa Lightollerja, drugega častnika na Titanicu. Se ne morem odločit. Obe sta mi zelo pri srcu, vsaka iz svojih razlogov.

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Se redko zgodi (predvsem ker sem pogosto v sobi), drugače pa Kranjska Gora. V tisti “gorati” del Slovenije, tam se počutim povsem pomirjeno.

Poleg knjig je Mančina ljubezen tudi drsanje oziroma hokej na ledu. (Foto: osebni arhiv)

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Preveč njih, se mi zdi. Kar se pisanja tiče, preveč sem samokritična in se “dajem v nič” (četudi pišem prvi osnutek). Drugače je pa grda razvada verjetno tudi kar neurejenost (kar se izboljšuje v zadnjem času, edina izjema so knjige; cela soba je lahko nastlana, ampak knjige bodo pa lepo zložene). Za kaj več bom pa rekla … to be continued. Oziroma to be further explored. Morda je tudi to “grda razvada”, skorajda ne morem izpeljati pogovora brez vpletanja angleščine.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

Daleč največkrat sem prebrala Harry Potter in Svetinje smrti. Nekaj knjig, ki bi jih lahko večkrat prebrala: Titanic Valour in And The Band Played On … (obe biografiji), Private Peaceful, krimiči Joja Nesboja in Camille Läckberg.

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Odkrito rečeno, če bi me kdo karkoli vprašal o knjigi, ki jo trenutno pišem, bi z velikim veseljem nakladala v nedogled.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Takoj sem pomislila na dve čudoviti pisateljici, ki ju lahko najdete na Instagramu pod imeni @knjigolandija in @nnighttoday. Slednji sledim tudi na Wattpadu in njene knjige bi takoj kupila, če bodo kdaj v prihodnosti, bližnji ali daljni, našle pot v tiskani svet in na knjižne police.

Del navdiha za pisanje zgodovinske (vojne) zgodbe: ostanki avstroogrskega jarka. (Foto: osebni arhiv)

MANCA PIŠE

“Knjiga je memoriam tistim žrtvam, ki bi jih drugače zgodovina pozabila. In nam, ki smo preživeli, je opomin, kako kratko in nepredvidljivo je življenje. Kako si lahko v trenutku v središču pozornosti, na svečani večerji, ali le na preprostem obroku, ki si ga nestrpno čakal vse od kosila, v naslednjem trenutku pa se sprašuješ, ali boš preživel. Petnajsti april nam je vzel veliko. A vem, da tisti, ki smo jih izgubili tisto noč, ne bodo v naših srcih nikoli utonili v pozabo. Vse njihove sanje po boljšem življenju in obljube, ki jih ne bodo nikoli izpolnili, bodo vedno z nami.

Mnogi ne bi nikoli vedeli o žrtvah posadke tiste noči. O kurjačih, ki so dali življenja za to, da je Titanic ostal na površju čim dlje. Moških in ženskah, ki so se zadnjič poslovili od svojcev, od otrok, partnerjev, od celotnih družin. Posadke, katerih žene so bile za preživetje primorane prodajati pohištva in oblačila. Na krovu smo živeli ločena življenja. Segregirana. Prvi razred je vedel za obstoj nižjih razredov, srečaval je zaposlene, a ni jim namenjal pozornosti. Česar ne obtožujem. Nasprotno. Sama bi bila ista.

A tisto noč sem izgubila moškega, ki mi je v nekaj kratkih dneh odprl oči in mi pokazal, kako lahko se zaljubiš v nekoga, v kogar se sicer ne bi smel. Ker ljubiti nekoga, ki je po družbenem statusu mnogo nižje, naj ne bi bilo pravilno. A včasih družbeni status ne pomeni ničesar.”

/3 milje pod površjem

Ko bi le vedela… ko bi le vedela, kaj se bo zgodilo le nekaj mesecev pozneje. Namesto poročne obleke je nosila črnino, ko so njeno krsto spustili v zemljo. Namesto priimka Amesbury, ki se ga je tako veselila, je bil v hladen kamen vklesan njen dekliški priimek.

Namesto, da bi se vsako jutro zbujala ob možu, bo za vedno spala ob očetu.

/Nezlomljivi

Vseeno pa ga ob pogledu na pare, ki se uspejo poslednjič posloviti, stisne pri srcu. Vidi jih, kako moški prepričujejo izbranke in jih opogumljajo, kljub temu, da vedo, da je to slovo.

In želi si, da bi tudi on lahko objel. Če mu ni dano, da preživi noč, bi si želel še zadnjič jo čutiti v svojem objemu. Ji povedati, koliko mu pomeni.

A je v službi, ona je pa zanj v tem trenutku le stevardesa.

/2 stopinji pod ničlo


*(Naslovna fotografija prispevka: Manca je med karanteno odkrila novo ljubezen: sestavljanje in barvanje plastičnih maket plovil in letal (dokler so povezani z zgodovino, seveda). Foto: osebni arhiv) 

0 komentarjev
2 všečkov
Prejšnji: #77: NATAŠA ANA GAUBENaslednji: #79: LARA BOŽAK

Podobni prispevki

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja