Napisala Barbara  /  18. januarja, 2022
Preberi prispevek
Napisala Barbara  /  18. januarja, 2022
Preberi prispevek
Napisala Barbara  /  10. januarja, 2022
Preberi prispevek

#79: LARA BOŽAK

Lara Božak. Ljubezen do poezije se je v njej zares rodila v drugem letniku gimnazije, ob prebiranju pesmi Charlesa Boudelaireja. S pisanjem se je začela resneje ukvarjati v času študija. Sledile so objave v revijah Mentor, Nebulae, portalu Vrabec Anarhist, letnem zborniku Pesem si 21. Pred časom je v domačem kraju izvedla glasbeno-pesniški recital, kjer je njena poezija zazvenela ob melodijah kontrabasa. Odlomke svoje poezije objavlja tudi na Instagram profilu @loncek.poezije. Trenutno v Ljubljani študira Humanistične študije in se še vedno vadi v pisanju poezije.

V iskanju gozdnih škratov. (Foto: osebni arhiv)

Kdo je Lara – v desetih besedah:

Na podplate se ji radi lepijo oblaki (+ njim podobne tvarine).

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Jutra imam zelo rada. Takrat imam rada mir in sem najraje sama, saj tako najlažje izpeljem svoj jutranji ritual, ki je zame pomemben. V sredo ob pol osmih verjetno v spremljavi glasbe kuham čaj ali kavo in hitim pripravljati svoj zajtrk. Kljub občasni naglici skušam použiti vse molekule kave in atmosfere jutra.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Procesa pisanja nikoli ne načrtujem, razen ko že napisanemu manjka še nekaj obrtne komponente, brušenja. Zame je pisanje posebna vrsta iskrenosti. Pišem ker (in ko) preprosto ne gre drugače. Zgodi se čisto spontano, organsko. Najpogosteje takrat, ko sem sama (ali sama dovolj časa), kdaj pa tudi v »neprimernih« trenutkih. Takrat bom ne glede na okoliščino takoj pograbila v roke svojo beležko in kuli / mobitel, poiskala kakšen samoten kotiček ali sobo in zapisala / natipkala svoje prebliske, misli, vtise. Če imam srečo me navdih popade zvečer ali ponoči, ko lahko pišem v svoji najljubši različici miru.

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?

Seveda, a ob boku z glasbenim udejstvovanjem. Petje in glasba sta bila od nekdaj moj primarni instinkt, poezija se jima je kot (nujno) sredstvo izražanja priključila nekoliko kasneje.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Veliko avtorjev iz različnih obdobij. Tokrat mi na misel pridejo Srečko Kosovel, Dane Zajc, Svetlana Makarovič, Petra Kolmančič. Zaradi njihovega mojstrstva in večplastnega pesniškega sporočila.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Koncerti Avishai Cohen tria, Tigran Hamasyan tria in katalonske kantavtorice in ustvarjalke Sílvie Pérez Cruz, ki sicer prepleta različne discipline – ples, film, fotografijo, gledališče, poezijo. To so bili nepozabni večeri.

Knjiga, ki me je v zadnjega pol leta najbolj prevzela je knjiga poezije – To telo, pokončno avtorice Nine Dragičević.

Všeč mi je bila tudi razstava Tobiasa Putriha, Perceptron, v kateri se kipar giblje med konceptualno umetnostjo, kiparstvom in arhitekturo.

In film: Portrait of a lady on fire.

S kolegicami. (Foto: osebni arhiv)

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Na sprehod ali pa k igranju kitare in petju.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Najbrž premlevanje o stvareh, na katere nimam vpliva, sekiranje zaradi nebistvenih reči in pritisk, ki si ga, v želji izkoreninjenja slabih navad, čisto pomotoma ustvarim sama.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

K pesniški zbirki P(l)ast za p(l)astjo Petre Kolmančič in Orlandu Virginie Woolf.

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Kako bo izgledalo moje bodoče stanovanje?

Je pa moja sestra pravkar pripomnila, da odgovore na to vprašanje sicer zelo spretno vpletam v naključne pogovore kar sama. Upam torej, da s tem odgovorom ne goljufam. In še zametek (sicer preobširnega) odgovora: Poleg vrta zelenih rastlin, v katerem bosta verjetno rada pohajkovala hipoalergeni mačkon in kuža, jim bodo družbo delali še bogata zbirka knjig (skrbno kategorizirana po barvi in žanru), čajnih in kavnih skodelic ter glasbil in gramofonskih plošč, med katerimi (držite pesti!) se bodo znašla tudi Pengovova Odpotovanja.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Taro Ferbežar Felgner, ker njene pesmi z malo besedami zajamejo kompleksnost določenih eksistencialnih občutij in neizgovorljivega.

Čikorja an’ kafe. (Foto: osebni arhiv)

LARA PIŠE

Venera 

vse je v ravnovesju

čeprav si kdaj

ne priznam

 

a kakšen raztezek

vseeno skrčim

v dobro staro kvazisredino

 

tudi ko slačim ekstreme

 

(kot prepoteno poletno obleko

ob nočnem pristanku doma

jih sunkoma podrsam

pod mizo)

 

nekdaj se bo moj prosti verz

nemara celil

v prave vejice in pike

 

le tuintam

bo kakšen vprašaj

v spomin

in z njim se bodo talile lilije

v zvonek arpeggio

 

vse je v ravnovesju

še bolj pa v agregatu

ki ga ta prinaša

pod svojimi rebri

 

včasih se ob skrbi

za goste masive noči

zalotim ob tkanju

svojih notranjih gnezd

 

in nato čakam

 

neke lucidne srede

me bo obiskal Slavoj Žižek

mi postavil vprašanje

zakaj biti srečen

če si lahko zanimiv

 

 

in jaz se bom pognala

po sledeh utekočinjenih lilij

onkraj registra

in potegnila sukanec

skozi zadnjo fazo Venere

 

potem se mi bo zazdelo

da bi to lahko naredila

že mnogo prej

Neptun

moje katakombe

skozme ne lomastijo pritajeno

 

želijo da pričnem rovariti

 

telo kdaj mora počiti

 

zanima me predvsem tisto

kar me spodi med drevesa

 

da pojem kot volkulja

ki sem jo zvabila

iz pretesnih brlogov

 

da bi razumela

stopinje vpadnih kotov

pod katerimi se vozlja svetloba

 

kam vzletajo moji lahkokrili mladiči

ko se stopala vdirajo v mehko blato

pod palci stiskajo

drobne bodljikave kamenčke

Tranzicija

ko me noč zlagoma naplavlja v jutro

se zdim lahkotnejša

od peresa vrabčice

ki me kdaj obišče ob kosilu

zapleše zapoje mi pripoveduje

in odfrči z mojo hvaležnostjo

v svojem kljunu

 

kot po napeti tekoči membrani

se mimo mene stekajo

ostale speče podobe v prehodu

da se prostor kot ga poznam sicer

lomi pod breztežnostjo trenutkov

pod sulicami svetlobe ki se zbirajo

okoli naših lepih belih glav

 

včasih prstne blazinice prislonim

ob ostre koničaste predmete

brez posebnega razloga

a s svojevrstno pozornostjo

in ravno tolikšno silo

kot bi želela ugotoviti

ali sem sediment prehoda

kot bi se želela prepričati

ali me je črnokrila polovica dneva

naplavila celo


*(Naslovna fotografija prispevka: *Lara*. Foto: osebni arhiv) 

0 komentarjev
6 všečkov
Prejšnji: #78: MANCA RAKOVECNaslednji: NAGRADNA IGRA

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja