Lara Božak. Ljubezen do poezije se je v njej zares rodila v drugem letniku gimnazije, ob prebiranju pesmi Charlesa Boudelaireja. S pisanjem se je začela resneje ukvarjati v času študija. Sledile so objave v revijah Mentor, Nebulae, portalu Vrabec Anarhist, letnem zborniku Pesem si 21. Pred časom je v domačem kraju izvedla glasbeno-pesniški recital, kjer je njena poezija zazvenela ob melodijah kontrabasa. Odlomke svoje poezije objavlja tudi na Instagram profilu @loncek.poezije. Trenutno v Ljubljani študira Humanistične študije in se še vedno vadi v pisanju poezije.
V iskanju gozdnih škratov. (Foto: osebni arhiv)
Kdo je Lara – v desetih besedah:
Na podplate se ji radi lepijo oblaki (+ njim podobne tvarine).
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Jutra imam zelo rada. Takrat imam rada mir in sem najraje sama, saj tako najlažje izpeljem svoj jutranji ritual, ki je zame pomemben. V sredo ob pol osmih verjetno v spremljavi glasbe kuham čaj ali kavo in hitim pripravljati svoj zajtrk. Kljub občasni naglici skušam použiti vse molekule kave in atmosfere jutra.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Procesa pisanja nikoli ne načrtujem, razen ko že napisanemu manjka še nekaj obrtne komponente, brušenja. Zame je pisanje posebna vrsta iskrenosti. Pišem ker (in ko) preprosto ne gre drugače. Zgodi se čisto spontano, organsko. Najpogosteje takrat, ko sem sama (ali sama dovolj časa), kdaj pa tudi v »neprimernih« trenutkih. Takrat bom ne glede na okoliščino takoj pograbila v roke svojo beležko in kuli / mobitel, poiskala kakšen samoten kotiček ali sobo in zapisala / natipkala svoje prebliske, misli, vtise. Če imam srečo me navdih popade zvečer ali ponoči, ko lahko pišem v svoji najljubši različici miru.
Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?
Seveda, a ob boku z glasbenim udejstvovanjem. Petje in glasba sta bila od nekdaj moj primarni instinkt, poezija se jima je kot (nujno) sredstvo izražanja priključila nekoliko kasneje.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Veliko avtorjev iz različnih obdobij. Tokrat mi na misel pridejo Srečko Kosovel, Dane Zajc, Svetlana Makarovič, Petra Kolmančič. Zaradi njihovega mojstrstva in večplastnega pesniškega sporočila.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Koncerti Avishai Cohen tria, Tigran Hamasyan tria in katalonske kantavtorice in ustvarjalke Sílvie Pérez Cruz, ki sicer prepleta različne discipline – ples, film, fotografijo, gledališče, poezijo. To so bili nepozabni večeri.
Knjiga, ki me je v zadnjega pol leta najbolj prevzela je knjiga poezije – To telo, pokončno avtorice Nine Dragičević.
Všeč mi je bila tudi razstava Tobiasa Putriha, Perceptron, v kateri se kipar giblje med konceptualno umetnostjo, kiparstvom in arhitekturo.
In film: Portrait of a lady on fire.
S kolegicami. (Foto: osebni arhiv)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Na sprehod ali pa k igranju kitare in petju.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Najbrž premlevanje o stvareh, na katere nimam vpliva, sekiranje zaradi nebistvenih reči in pritisk, ki si ga, v želji izkoreninjenja slabih navad, čisto pomotoma ustvarim sama.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
K pesniški zbirki P(l)ast za p(l)astjo Petre Kolmančič in Orlandu Virginie Woolf.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Kako bo izgledalo moje bodoče stanovanje?
Je pa moja sestra pravkar pripomnila, da odgovore na to vprašanje sicer zelo spretno vpletam v naključne pogovore kar sama. Upam torej, da s tem odgovorom ne goljufam. In še zametek (sicer preobširnega) odgovora: Poleg vrta zelenih rastlin, v katerem bosta verjetno rada pohajkovala hipoalergeni mačkon in kuža, jim bodo družbo delali še bogata zbirka knjig (skrbno kategorizirana po barvi in žanru), čajnih in kavnih skodelic ter glasbil in gramofonskih plošč, med katerimi (držite pesti!) se bodo znašla tudi Pengovova Odpotovanja.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Taro Ferbežar Felgner, ker njene pesmi z malo besedami zajamejo kompleksnost določenih eksistencialnih občutij in neizgovorljivega.
Čikorja an’ kafe. (Foto: osebni arhiv)
—
LARA PIŠE
—
Venera
vse je v ravnovesju
čeprav si kdaj
ne priznam
a kakšen raztezek
vseeno skrčim
v dobro staro kvazisredino
tudi ko slačim ekstreme
(kot prepoteno poletno obleko
ob nočnem pristanku doma
jih sunkoma podrsam
pod mizo)
nekdaj se bo moj prosti verz
nemara celil
v prave vejice in pike
le tuintam
bo kakšen vprašaj
v spomin
in z njim se bodo talile lilije
v zvonek arpeggio
vse je v ravnovesju
še bolj pa v agregatu
ki ga ta prinaša
pod svojimi rebri
včasih se ob skrbi
za goste masive noči
zalotim ob tkanju
svojih notranjih gnezd
in nato čakam
neke lucidne srede
me bo obiskal Slavoj Žižek
mi postavil vprašanje
zakaj biti srečen
če si lahko zanimiv
in jaz se bom pognala
po sledeh utekočinjenih lilij
onkraj registra
in potegnila sukanec
skozi zadnjo fazo Venere
potem se mi bo zazdelo
da bi to lahko naredila
že mnogo prej
—
Neptun
moje katakombe
skozme ne lomastijo pritajeno
želijo da pričnem rovariti
telo kdaj mora počiti
zanima me predvsem tisto
kar me spodi med drevesa
da pojem kot volkulja
ki sem jo zvabila
iz pretesnih brlogov
da bi razumela
stopinje vpadnih kotov
pod katerimi se vozlja svetloba
kam vzletajo moji lahkokrili mladiči
ko se stopala vdirajo v mehko blato
pod palci stiskajo
drobne bodljikave kamenčke
—
Tranzicija
ko me noč zlagoma naplavlja v jutro
se zdim lahkotnejša
od peresa vrabčice
ki me kdaj obišče ob kosilu
zapleše zapoje mi pripoveduje
in odfrči z mojo hvaležnostjo
v svojem kljunu
kot po napeti tekoči membrani
se mimo mene stekajo
ostale speče podobe v prehodu
da se prostor kot ga poznam sicer
lomi pod breztežnostjo trenutkov
pod sulicami svetlobe ki se zbirajo
okoli naših lepih belih glav
včasih prstne blazinice prislonim
ob ostre koničaste predmete
brez posebnega razloga
a s svojevrstno pozornostjo
in ravno tolikšno silo
kot bi želela ugotoviti
ali sem sediment prehoda
kot bi se želela prepričati
ali me je črnokrila polovica dneva
naplavila celo
*(Naslovna fotografija prispevka: *Lara*. Foto: osebni arhiv)