Napisala Barbara  /  18. januarja, 2022
Preberi prispevek
Napisala Barbara  /  18. januarja, 2022
Preberi prispevek
Napisala Barbara  /  10. januarja, 2022
Preberi prispevek

#73: VID KARLOVŠEK

Vid Karlovšek, rojen aprila 2000, je študent primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poezijo je začel pisati že v času šolanja na koprski gimnaziji, resneje pa se je začel s pisanjem ukvarjati kot študent. Svojo poezijo je objavil na portalih LUD Literatura in Vrabec Anarhist ter v revijah Novi zvon (Nebulae) in Mentor. Preizkusil se je tudi v pisanju kratke proze in recenzij. Trenutno piše diplomsko nalogo s področja moderne slovenske poezije.

Vid je študent 3. letnika primerjalne književnosti in slovenistike. (Foto: osebni arhiv)

Kdo je Vid – v desetih besedah:

Nepoboljšljiv pesimist, ki se boemsko predaja hipnim užitkom vsakdanjega življenja.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Zelo odvisno. Načeloma nisem prav jutranji tip človeka, vendar brez težav vstanem zgodaj, če to od mene zahtevajo študijske ali druge obveznosti. Sicer pa bi me najverjetneje našli v postelji, morda v družbi psa Pabla.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Pravzaprav se ne spomnim, da bi kdaj celoten dan posvetil pisanju. Pisanje je pri meni zelo spontan in nenačrtovan proces, včasih po več mesecev skupaj nisem sposoben napisati niti enega samega kvalitetnega verza; so pa obdobja, ko sem na tem področju zelo produktiven. Sem pa precej velik samokritik, kar seveda pisanje upočasnjuje.

Če bi lahko bil kdorkoli, bi bil še zmeraj (tudi) pesnik?

Če bi lahko bil kdorkoli, bi bil po vsej verjetnosti hrast. Ali pa morda fikus. Rastlinski svet mi je namreč po svoji mentaliteti zelo blizu; veliko bolj kot denimo človeški ali živalski. Če pa sem že obsojen na eksistenco v človeški obliki, pa si jo najbrž težko predstavljam brez poezije (ali katere druge vrste umetnosti) – brez nje bi mi bilo blazno dolgčas.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Ker je moje osrednje področje zanimanja poezija, bom navedel samo pesnike. Zagotovo me navdihujeta Dane Zajc in Veno Taufer s svojo presunljivo, tudi zelo temačno poetično izpovednostjo. Prav tako Tomaž Šalamun, vendar na povsem drug način. Od tujih pesnikov moram omeniti T. S. Eliota. Kar zadeva starejše slovenske literate, ne morem mimo »človeka z bombami«, Antona Podbevška, in njegovega radikalnega preloma s tradicionalno, konvencionalno poezijo. Nekako najvišje na piedestal meni poznane poezije pa seveda postavljam enega in edinega Srečka Kosovela, ki je pri svojih zgolj 22 letih ustvaril ogromno antoloških modernističnih pesmi in bil s svojo miselnostjo svetlobna leta pred svojim (in današnjim) časom.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Kar zadeva glasbo, najraje poslušam tisto iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Obožujem denimo besedila kantavtorjev, kot sta Bob Dylan in Leonard Cohen, in seveda fenomenalne melodije Pink Floydov.

V zadnjem času si nisem ogledal ravno veliko filmov (imam pa obdobja, ko z njimi skorajda pretiravam). Nedavno sem si denimo ogledal Francosko depešo Wesa Andersona, ki me je navdušila.

Pred kratkim sem si v Narodni galeriji ogledal razstavo slik in karikatur Hinka Smrekarja, ki so me navdušile tudi s svojo aktualnostjo. Gledališke predstave pa sem v zadnjem času žal rahlo zanemaril.

Knjiga, ki me je s svojo brutalno iskrenostjo in družbeno kritiko prevzela v zadnjem času, je nedavno izdana kratkoprozna zbirka Zakaj molčiš, Hava? avtorice Selme Skenderović, sicer študijske kolegice.

Nastop na Obalnih rimah v Centru mladih Koper. (Foto: osebni arhiv)

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Hm, zelo veliko mi pomeni občasen umik in oddih v naravi – slovenska Istra ponuja ogromno skritih kotičkov, kamor se človek lahko umakne. Sicer pa je ponavadi hitrejša (in prav tako učinkovita) varianta za umik – spanec.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Grizem si nohte; s svojimi obveznostmi zelo pogosto odlašam do zadnjega trenutka (ali še dlje) in si s tem nakopljem veliko več stresa, kot bi bilo potrebno.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

Roman, ki sem ga prebral največkrat (in ga bom zagotovo še kdaj), je Mojster in Margareta avtorja M. A. Bulgakova. Glede dramskih tekstov se ne spomnim, da bi katerega prebral več kot enkrat; jih pa zelo rad prebiram. Od pesniških zbirk se pa vedno znova vračam k Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, Zajčevi Požgani travi, Šalamunovemu Pokru in k celotnemu (zlasti pa k ekspresionističnemu in konstruktivističnemu) Kosovelovemu opusu.

Na katero vprašanje si si zmeraj želel odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Vprašanje, ki mi ga do tega trenutka ni še nihče zastavil, je: »Na katero vprašanje si si zmeraj želel odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil?«. Pojma nimam, kako bi odgovoril na to vprašanje.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Predlagal bi svojega študijskega kolega Lenarta Sušnika, ki piše zelo kvalitetno (zlasti protestno in družbenokritično) poezijo in jo objavlja na portalih LUD Literatura ter Vrabec Anarhist.

Nastop na koprski občinski proslavi. (Foto: osebni arhiv)

VID PIŠE

DEŽNIKARJI

obožujem ljudi

obožujem ljudi ki

ko dežuje

ne uporabljajo dežnikov

nekaj tako zelo

očarljivega

je na njih

 

ne uporabljajo dežnikov

ko dežuje

takrat ko dežuje

takrat ne obožujem ljudi

ne obožujem ljudi

dežnikov dežnikarjev

 

narod uporablja dežnike

da ne bi bil moker kot cucek

ko vsi pljuvajo po njem

 

It’s raining cats and dogs.

 

sladkor se v sluz spreminja

počasi počasi

šala postaja neslana

kličem na pomoč

zadirčno se zadiram na mimoidoče

ki odtujeno odzdravljajo tjavendan

kdo bi si mislil

pozdravljen, dragi vremenar!

kaj je novega pri tebi?

nič posebnega

nič posebnega?

pravzaprav nič

samo nič

(0 = ∞)

en velik neskončen nič

samo še vedno

dežuje

dežuje kot prasica

 

REKVIEM

stanje stagnira

v kotu kot pajčevina

dokler ne poči lupina

in se izvali izrodek

moči

 

takrat se nekaj

nalahno zamaje

in se prevrne na bok

 

nabrekla koža

je zrela za pok

prediren zvok

 

zareže v tvoje misli

naenkrat pomrejo

vsi smisli

 

in up se upepeli

 

NEKAM

bi zamenjal svoje grlo

za požirek vode

bi svoje zenice

zalučal soncu v obraz

bi raztegnil svoje žile

obkrožil svet

bi iz las spletel kito

jo potaknil v prst morja

bi si iztrgal jezik

govoril besede iz dlani

bi iz nosnic bruhnil plamen

požgal telo

bi si prebodel prsi

izpustil zver zven srca

Top of Form

 

pustil bi da me odnese

nekam


*(Naslovna fotografija prispevka:Vid Karlovšek. Foto: osebni arhiv)

 

 

 

0 komentarjev
6 všečkov
Prejšnji: Neleposlovno: ženskeNaslednji: Pokaži svoje prave barve!

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja