Napisala Barbara  /  11. avgusta, 2021
Preberi prispevek
Sodobnost bralni seznam

#64: SELMA SKENDEROVIĆ

Selma Skenderović piše že od svojega devetega leta, resneje pa se je s pisanjem začela ukvarjati v srednji šoli. Že v prvem letniku se je vključila v literarni krožek, svoje pesmi in besedila pa je vsa štiri leta objavljala v šolskem glasilu Maestral. V minulem letu je za spletno revijo CMK magazin, v sodelovanju s koprskim gledališčem, pisala komentarje gledaliških predstav. Svoja dela pogosto bere na literarnih večerih Obalne rime, ki jih organizira Center mladih Koper. Njene pesmi so objavljene v zadnji številki Poetikona in v literarni prilogi Latice, ki jo izdaja Bošnjački kulturni savez Slovenije. Julija je v sklopu Šinkovčevih dnevov poezije prejela nagrado Blisk 2020, decembra pa si je z zmago na literarnem festivalu Urška priborila naziv uršljanka leta 2020. Trenutno piše svojo prvenko.

Nastop na Obalnih rimah. (foto: Loredana Loidice)

Kdo je Selma – v desetih besedah:

Zelo trmasta oseba, ki na življenje gleda z očmi idealista.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Odvisno od dela leta. Zdaj bi me našli v postelji, poleti pa verjetno v službi.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Nimam dneva, ko je na vrsti pisanje. To se zgodi spontano. V času pisanja odpadejo ostale obveznosti, ki bi jih morala v tem dnevu opraviti.

Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?

Verjetno ne. Zdaj že vem, kako je biti pesnica/pisateljica. Izbrala bi nekaj drugega. Mogoče bi bila kriminalistična inšpektorica.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Vedno znova me prevzame film Ustav Republike Hrvatske. Vsaj dvakrat ali trikrat letno ga gledam.

Najboljša knjiga, ki sem jo prebrala v tem letu je roman Matere. Napisal ga je Pavol Rankov.

Zadnja predstava, ki mi je ostala v spominu, je predstava Videz vara. Igrali so jo v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Pri glasbi nisem izbirčna. Skoraj vse mi je všeč.

Uprizoritev Selmine predstave Št. 683. (foto: osebni arhiv)

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Na kakšno avtobusno postajo v Kopru.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Imam. Ko sem jezna na nekoga, ne govorim s to osebo, dokler me jeza ne mine. To včasih traja kar precej časa.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

Mislim, da sem samo Pavčkove Majnice prebrala večkrat. Redko se odločim, da bom kaj ponovno prebrala.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Veroniko Stepanovo, ker se mi njene pesmi zdijo posebne.

V Izoli. (foto: osebni arhiv)

SELMINA PROZA

Odlomek iz zgodbe BREZIMNI OBRAZ

Včasih opazujem svojo podobo v zrcalu neverjetno dolgo. Skušam najti tisto, česar nimam, Slovenci pa imate. Oči imam, ušesa imam, nos imam, vse imam. Zakaj se potemtakem ve, še preden odprem usta in izgovorim besedo, ki vsebuje črko l, da sem tujka? Mogoče je kriva hoja. Ja, to bo. Še teže je najti tisto stvar, po kateri vsi veste, da sem muslimanka. Možno, da so tudi za to krivi moji koraki.

Odlomek iz zgodbe PLITVINE

Ljudje nas imajo za čudake. Vidim, kako nas gledajo. Slišim njihove odzive na naše negativne pripombe (zadnji pridevnik jim pripisujejo sami). Mi smo poslušalci. Ljudje nam zaupajo svoje strahove, ker jih ne obsojamo, ker se ob nas ne počutijo slabo — mi smo vedno dno. Pravijo, da smo nemarni, zadirčni, negativni. Smejejo se našim izjavam, ker so hecne — povemo jih preprosto in brez ovinkarjenja. Ne jemljejo nas kot odgovorne in zanesljive, toda noben se ne potrudi, da bi nas v resnici spoznal. Vsi tako zgledni in empatični se še malo ne zanimajo za zgodbe, ki so skrite za meglenimi očmi. Zatiskajo si ušesa, ko jim jih začnemo pripovedovati. Slabi smo tudi, ko molčimo. Neznosni smo, ko smo jezni in kričimo. Neradi nas vidijo, da jočemo. Česar ne vedo, je to, da za takim obnašanjem tiči žalost, ki se je v nas kopičila dolgo vrsto let. In še nekaj je, česar ljudje ne vedo — da nam je mar, čeprav se ne zdi tako.

 

(Naslovna fotografija prispevka: Selma Skenderović, osebni arhiv.)

0 komentarjev
12 všečkov
Prejšnji: Tadeja SprukNaslednji: MAJA SMOTLAK: O ČRNEM PTIČKU IN BELI PTIČICI

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja