Roshani Chokshi - The Last Tale of the Flower Bride (naslovnica) Gael Faye - Mala dežela (naslovnica)
Napisala Sandra  /  05. februarja, 2024
Preberi prispevek

Sally Rooney: Lepi svet, kje si

Roman Beautiful World, Where Are You oz. Lepi svet, kje si (v nadaljevanju Lepi svet) je ob izidu v knjigarne zvabil množice ljudi. Vrste so se vile na ulico, vsi pa so si želeli čimprej zagotoviti svoj izvod. Najnovejši roman irskega literarnega fenomena Sally Rooney njeni feni že nestrpno pričakujejo v slovenskem prevodu, ki je napovedan (če me le spomin ne vara) pri založbi Sanje. Slovenske bralce je razdelila podobno kot svetovne: najdemo se takšni, ki jo obožujemo in takšni, ki jim gre grozno na živce in jo celo sovražijo (močna beseda, ja, ampak neverjetno, kaj vse prebereš na spletu). Na trenutke se zdi celo, kot da bi se avtorica morala opravičiti za svojo popularnost in upravičiti svojo tendenco, da primarno piše o eni stvar: o človeških odnosih v vseh njihovi veličini in bedi.

Prvič sem o Sally Rooney pisala v Instagram objavi po branju njenega prvenca Pogovori s prijatelji. Nekaj mesec kasneje sem prebrala še njen drugi roman Normalni ljudje in takrat zelo samozavestno zapisala, da sem se “malo fejst zaljubila v Sally Rooney, ki se je tako z lahkoto prebila med tiste avtorje, katerih knjige bom avtomatično kupila brez pomislekov.” Posledično sem njen tretji roman prednaročila mesece pred izidom, obenem pa je bila to po res dolgem času knjiga, ki sem jo začela brati takoj, ko je prispela v nabiralnik – imam namreč grdo navado, da večina novih knjig najprej nekaj časa odsedi na knjižni polici, preden jo vzamem v roke. Nisem ga iz prve prebrala v celoti, ker se je vmes prikradlo življenje, in tako sem letos pričela znova in ga konec spomladi tudi dokončala.

Naslov romana je vzet iz elegije Friedricha Schillerja “Die Götter Griechenlands” oziroma “Bogovi Grčije” iz l. 1788, le da je iz vrstice umaknjen vprašaj. Knjiga verjetno ne bo všeč tistim, ki jih že Pogovori s prijatelji niso prepričali in ravnodušne utegne pustiti tudi oboževalce romana Normalni ljudje. Nasprotno pa, če so vas navdušili Pogovori s prijatelji, potem se boste verjetno našli tudi v Lepi svet. Četudi v svojem tretjem romanu Rooney ohranja svoj zaščitni slog (dobesedni navedki brez ločil, sodobna Irska skozi oči mladih, teme ljubezni, odraščanja, razreda in prijateljstva, itd.), se zdi, da je Lepi svet zgodba zase. Deluje veliko bolj osebno in zrelo, čuti se, da raste tudi sama kot avtorica. Obenem deluje veliko bolj optimistično in življenja polno v primerjavi s prejšnjima dvema knjigama, čeprav se med drugim ukvarja s problematiko zaposlitve, ustvarjanjem družine, z vlogo vere v moderni dobi.

V osrčju pripovedi sta prijateljici Alice in Eileen. Alice je zaslovela in obogatela s svojim literarnim prvencem, spoznamo pa jo, ko sedi v hotelskem baru in čaka na zmenek. Nedavno se je odselila v majhno obalno vasico in se vselila v nekdanje župnišče. Kilometre stran je njena prijateljica Eileen, ki živi v Dublinu in za minimalno plačo dela pri manjši literarni reviji ter se s težavo prebija iz meseca v mesec. Dekleti sta prijateljici iz študentskih dni, obe hitita proti tridesetim, za razliko od vrstnikov pa si še vedno dopisujeta prek elektronskih sporočil. Redno si pošiljata dolge dolge emaile, v katere raje vključujeta svoje razmisleke o stanju sveta, o zgodovini in o družbi, kot da bi se obveščali o tem, kaj se sicer dogaja v njunem življenju. Alice se začne videvati s Felixom, medtem ko si Eileen poskuša razjasniti svoja čustva do Simona, nekaj let starejšega družinskega prijatelja in njeno mladostniško simpatijo.


You should know that our correspondence is my way of holding on to life, taking notes on it, and thereby preserving something of my – otherwise almost worthless, or even entirely worthless – existence on this rapidly generating planet… (str. 15)


Priznati moram, da res nisem oboževalka pisemskih romanov in dnevniških zapisov. In vendar sem nadvse uživala ravno v prebiranju elektronskih sporočil, ki sta si jih prijateljici izmenjevali. Bolj kot za emaile, gre za krajše eseje, v katere strneta svoja razmišljanja o svetu, ki ju obdaja. Med drugim se sprašujeta, kaj je smisel življenja in ali živita v času zatona civilizacije. In če tako ali tako ne moreš narediti nič, da bi ustavil svet pred propadom, ali ni potem tvoja naloga zgolj to, da v času, ki ti je dan, uživaš?

Prijateljstvo med Alice in Eileen spoznavamo zgolj okvirno – pišeta si, da bi se radi videli, si izmenjujeta vabila za obisk, a obenem se je tudi med njiju že prikradla razdalja. Bralcu vzroki zanjo niso znani in na neki točki se že skoraj zdi, da se bo pripoved odvrtela do svojega konca, brez da bi bili junakinji prisotni na isti strani.

Kot sem omenila, se tudi slednji roman vrti okrog medosebnih odnosov in ljubezni. Alice in Felix prihajata iz navidez različnih svetov, težave imata s komunikacijo, a obenem se zdi, da se razumeta in izpopolnjujeta na neki višji ravni. Ona, priznana pisateljica, in on, skladiščni delavec. Alice sama zapiše, kako osvežujoče je spoznati nekoga in se v odnos spustiti brez pričakovanj – se bo razvilo prijateljstvo ali ljubezen? Bralec skupaj z njo gradi ta odnos in ga poskuša razumeti. Nista popoln par, daleč od tega. Vendar je ves čas prisotno zavedanje, da en v drugem vidita nekaj.

Na drugi strani imamo Eileen, ki je bila že kot najstnica zaljubljena v nekaj let starejšega soseda Simona. Simon nam je predstavljen kot nekdo, ki vedno bdi nad njo – predvsem ob dolgih nočeh, ko obupuje nad svojim življenjem, službo, in propadlo zvezo. Eileen se sooča z ljubosumjem ob pogledu na njegova bistveno mlajša dekleta, a hkrati se zaveda, da ne premore poguma, da bi se to bližnje prijateljstvo spreobrnilo v ljubezensko razmerje, četudi si tega oba želita.


Do you ever actually cry?
He gave a short laugh and said: No. Do you?
Oh, constantly.
Yeah? he said. What do you be crying about?
Anything, really. I suppose I’m very unhappy.
He looked at her. Seriously? he said. Why?
Nothing specific. It’s just how I feel. I find my life difficult.
(str. 51)


Zdi se, da se je Sally Rooney prek lika Alice spopadla s svojimi kritiki. Alice zelo odkrito opisuje svojo izkušnjo s slavo in jo prezira. Moraš biti narcisist in s tabo mora biti nekaj hudo narobe, da si želiš slave, pravi. Predvsem je prisotna izguba zasebnosti, velik problem pa tiči tudi v množici ljudi, ki se naenkrat odloči, da te pozna, zgolj zato ker so brali tvoje knjige. O tebi pišejo komentarje, na katere neizbežno naletiš in ki te pripravijo do tega, da zasovražiš samega sebe. Na eni strani skrajnosti imamo poveličevanje avtorjev in kovanje v nebesa, na drugi pa iracionalno sovraštvo in prezir. Kult avtorja je še kako živ. Za pokušino – v Google vtipkajte ‘Sally Rooney hate’ in ‘Sally Rooney hype’ in preletite naslove ter si preberite kakšen članek. Zdi se, da je nemogoče njene knjige enostavno imeti rad, obe strani pa imata o njej zelo glasna in bučeča mnenja.

V romanu Alice razmišlja tudi o svojih delih. Sprašuje se predvsem o temah, o katerih piše, ki so identične romanom avtorice same. Ljubezen, prijateljstvo, ljudje. Univerzalne teme, ki so skupne vsem in vendar se največkrat gleda zviška prav na ljubezenske romane. Zakaj takšna vzvišenost nad eno najbolj univerzalnih tem, kar jih je? Rooney je tudi odlična v tem, da v pripoved vpelje seks, brez da bi mejila na erotiko ali sodobne romance. Seks je vedno opisan, kakor vsi preostali prizori: v detajle, intimno in z vpogledom v psiho lika.

Kot v prejšnjih knjigah se Rooney rada potopi v globino lika. Nikoli ne dobimo zgolj orisa osebnosti, temveč tudi vseh drugih detajlov – kakšne knjige berejo, kakšno glasbo poslušajo, v čem se zanje skrivajo radosti življenja in kaj jedo za malico. Gibi in geste so vedno opisani podrobno in pripomorejo k izredno dobri predstavljivosti dogajanja (verjetno ne bo trajalo dolgo, preden se bo tudi Lepi svet znašel na malih ekranih). Znova se pozornost posveča včasih navidez banalnih stvarem, a osebno je prav to zame čar njenih del. So tako zelo vsakdanja in univerzalna in skorajda prelahko se najdem v njenih likih.

Podobno kot Pogovori s prijatelji me roman ni odpihnil in navdušil iz prve. Šlo je za počasen proces prebiranja, prelistavanja strani, prikimavanja in podčrtovanja. Danes, tedne po branju, so se vtisi že bolje usidrali, marinirali in oplemenitili. Vse tri knjige imajo, vsaka zase, v sebi nekaj zelo specifičnega. Novih oboževalcev si Sally Rooney s knjigo Lepi svet, kje si verjetno ne bo pridobila, mnenja starih pa bodo deljena, ko bodo prebirali to knjigo, za katero težko rečemo, da sploh ima rdečo nit. Lepi svet, kje si se bere kot svojevrstna hvalnica življenju in ljudem. Nam, malim in nepomembnim, ki drvimo naokrog in celimo zlomljena srca ter iščemo smisel, medtem ko se svet iz desetletja v desetletje maje na svojih temeljih. Ekološke katastrofe, podnebne spremembe, vojne, virusi. In sredi vsega tega človek, ki samo hoče ljubiti in biti ljubljen.


What if the meaning of life on earth is not eternal progress toward some unspecific goal – the engineering and production of more and more powerful technologies, the development of more and more complex and abstruse cultural forms? What if these things just rise and recede naturally, like tides, while the meaning of life remains the same always – just to live and be with other people? (str. 161)


Dodaj knjigo na Goodreads.


DRUGA MNENJA:

Si o Beautiful World, Where Are You pisal_a tudi ti? Piši mi in dodala bom povezavo do tvoje recenzije.

0 komentarjev
19 všečkov
Prejšnji: Bralni klub: Tri Evine hčere (Elif Shafak)Naslednji: Evelyn Tribole, Elyse Resch: INTUITIVNO PREHRANJEVANJE

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja