JO NESBO: KRALJESTVO

Jo Nesbø

Nobena skrivnost ni, da se Jo Nesbø uvršča med moje najljubše avtorje kriminalk. Prebrala sem vse knjige, prevedene v slovenščino. Pa tudi nekaj angleških, ko sem bila preveč neučakana, da bi čakala na prevod (kar se mi v bistvu dogaja pri vseh najljubših avtorjih). Že neštetokrat sem rekla, da si res želim, da bi mi enkrat v življenju uspelo ustvariti literarni lik, kot je Harry Hole. Ta je že po prvih nekaj delih serije postal kulten.

Zato sem kar malo s težavo posegla po drugih njegovih knjigah, katerih glavni protagonist ni Harry. Pa sem kaj hitro ugotovila, da niso nič slabše in da kot bralka nisem prikrajšana ne za napetost, nore preobrate, številna premlevanja in ne za tekoče, hitro dogajanje, podčrtano z odličnim (in zelo prepoznavnim) slogom, za katerega sumim, da ga skandinavski avtorji dobijo položenega v zibelko.

Kraljestvo. Za koga?

Tudi zadnji prevod v slovenščino, »špeh krimič« Kraljestvo, sem zato nestrpno čakala. Po mojem sem 536 strani dolgo krimi poezijo prva odnesla iz naše knjigarne! Pa se je zgodilo, kot se rado zgodi. Da je zaradi preveč vznemirjenja in pričakovanja doma na mizi na branje čakala kar nekaj časa. Pogosto se mi zdi, da z branjem pri novih knjigah najljubših avtorjev rada odlašam. Malo zavestno in malo najbrž tudi ne, saj želim, da bi branje in pričakovanje časovno raztegnila. Pa tudi razočarana ne želim biti prehitro, če slučajno avtor ne bi upravičil slovesa, ki mu ga sama pri sebi pripisujem.

No, pri Kraljestvu so bili ti strahovi zaman. Res je trajalo nekaj deset strani, da me je zgodba potegnila v središče spletk, presenečenj, napetosti in nepričakovanih razkritij. A ko se je to zgodilo, sem jo prebrala v enem šusu.

Tema. In hlad.

Kraljestvo je temno delo v vseh pogledih. Zdi se, da je Nesbø Kraljestvo mariniral v »noirju«. Mračno norveško mesto Os, ki je kulisa vsega dogajanja, je milo rečeno precej čudaško mesto, za katerega se zdi, da samo čaka svoj »dogodek v mestu Gogi«. Prebivalci so vsi po vrsti sumničavi, nekateri pretirano ambiciozni, vsi pa nekje v temnih kotičkih duš razmišljajo ali snujejo maščevanje.  Vse to kljub temu, da bi jih na prvi pogled bralec lahko ocenili za precej sive in povprečne. A so daleč od tega. Z njihovimi opisi in opisi krajev Nesbøju uspe ustvariti ozračje, ki je najmanj tako hladno, kot so (predvidevam?) norveške zime.

Kot bralka sem si morala precej pogosto zastaviti vprašanje »a se je to res pravkar zgodilo?« ali »kako, za vraga, bo to zdaj Nesbø razpletel/pojasnil?«. Odgovori pa so prihajali zamaskirani, a na koncu čisto verjetni/logični. (Le nekaj mi še zdaj ne da miru – zakaj za vraga, se vsi prevažajo s popolnoma nepraktičnimi avtomobili? Več ne povem, da ne natrosim kakšnega kvarnika. A če pogledate naslovnico odličnega slovenskega prevoda Petre Piber, ki je izšel pri Mladinski knjigi, in jo povežete s hladno Norveško, vam bo hitro jasno!).

Dogodek, ki ga vsi čakajo.

Dogodek, ki se v mestu Os končno zgodi, je vrnitev mlajšega od bratov Opgard. Zdaj je poročen s privlačno arhitektko Shannon in želi z velikopotezno idejo o gradnji luksuznega hotela na družinskem zemljišču v rojstnem kraju pustiti pečat in poskrbeti, da bodo imeli vsi prebivalci Osa kaj od tega. Tako se vsaj zdi. A njegova vrnitev začne razpletati klobčič. Klobčič potlačenih družinskih skrivnosti, in zapletene preteklosti, kar povzročati serijo nenavadnih, mračnih in grozovitih dejanj. Zanje lahko samo upate, da niso zapisana po resničnih dogodkih.

Dva brata, Roy in Carl Opgard (kot veliko drugih stvari, sta tudi njuni imeni čisto ameriški!). Ena ultra disfunkcionalna družina z leta trajajočimi dogodki, zaradi katerih eden od bratov iztiri iz ustaljenih smernic vsakdana, drugi pa za njim (in celo družino!) vse svoje življenje sestavlja razbite koščke. In mesto, ki ne pozablja. Njihova kombinacija je recept za sestavljanko, ki je vse prej kot moralna ali pravno ustrezna.

Nesbø pa zna vse te grozote, moralna preizpraševanja, temo in hlad pretvoritvi v zgodbo, v kateri navijate za slabe in ste žalostni, ko obrnete zadnjo stran. Nekje sem prebrala, da je Kraljestvo mešanica Botra in Vzhodno od raja. Družinska saga opernih razsežnosti, za katero res upate, kot sem že omenila, da se ni nekoč, nekje, nekomu zares zgodila. Bi se kar strinjala, ja.

Moj povzetek v eni besedi pa je – vrhunsko! Za Netflixovo miniserijo, nadaljevanje in za uvrstitev na seznam mojih letošnjih najljubših prebranih. Pa čeprav je šele avgust!