Edward St Aubyn je o Patricku Melrosu napisal cikel petih romanov. Lansko leto smo dočakali prevod prvih treh, ki je izšel pri Mladinski knjigi. Knjiga nosi naslov Patrick Melrose. Prevedel jih je Uroš Kalčič. Naslovi prvih treh romanov so Saj je vseeno, Slaba novica in Kanček upanja. Zadnjih dveh romanov še nimamo. Kljub temu sem prepričana, da bom v bližnji prihodnosti v roke vzela angleški verziji, Mother’s Milk in pa At Last. Romani so bili večkrat nominirani in so prejeli tudi literarne nagrade.
Zgodba je osnovana na avtorjevem življenju ter opisuje odraščanja v bogati angleški družini. Odnosi so vse kaj drugega kot idealni. Dotakne se tudi vprašanj zlorabe in soočanja z njo. Svoje mesto dobijo tudi različne vrste odvisnosti in smrt staršev.
Saj je vseeno nas popelje v Patrickovo otroštvo. Dogaja se skozi zelo kratko časovno obdobje. Spoznamo idilično podeželje njegovega otroštva. Knjiga predstavi kopico oseb, ki se družijo z njegovima staršema. Patrickov oče je hladen, nadut človek, ki je prepričan, da si lahko dovoli karkoli. Mama bi raje čas preživela kjerkoli drugje kot z očetom. V tem delu se zgodi tudi dogodek, za katerega je Patrick pozneje prepričan, da je zaznamoval njegovo življenje. Od vseh je za branje najtežji zaradi dogodkov. Petletni Patrick si je zaslužil boljše otroštvo.
Slaba novica nas vodi skozi New York. Patrickov oče je umrl in njegov sin je poklican, da prevzame truplo. To tudi stori, obenem pa je jasno, da se dvaindvajsetletnih Patrick spopada z odvisnostjo, anksioznostjo in celim kupom drugih težav.
Kanček upanja pa prikaže bolj odraslega Patricka, ki po svoje že obvlada svoje odvisnosti. Spet se znajde na družabnem dogodku, ki mu ni prav nič všeč. Med osebami so tudi stari znanci in več izvemo tudi o njihovih življenjskih poteh ter vplivu odločitev, ki so jih sprejeli.
O knjigah je težko govoriti brez kvarnikov: ne bom šla v podrobnosti, kljub temu pa je jasno, da romani za branje niso enostavni. Odlično prikažejo vpliv otroških izkušenj na življenje človeka. Patricka moraš imeti rad. Zelo je ironičen in čeprav hrepeni po človeški družbi, obenem priznava, da bi bil raje sam.
Veliko je temnega humorja, stil pisanja pa je čudovit in se ne izgubi niti s prevodom. Osebe so opisane na način, da si jih zlahka predstavljamo, dogodki pa kljub množici oseb lepo sledljivi.
Ne bom rekla, da je to knjiga za vse. Spet sem pri isti dilemi, kot sem jo imela pri Večerji (Koch): Patrick je obdan z ljudmi, ki niso nujno všečni in tudi njegove odločitve so večinoma vprašljive. Sama zgodba združi hladnost, zlorabo in odvisnost, obenem pa ponudi tudi povsem edinstven humor.
Kljub temu pa so me prvi trije romani, združeni pod naslovom Patrick Melrose, navdušili. Določene odstavke sem prebrala večkrat, ker St Aubyn stvari opisuje odlično. Njegova proza je edinstvena.
Leta 2018 je bila posneta mini serija z istim naslovom, v katerem je vlogo Patricka prevzel Benedict Cumberbatch. Prej kot slej si jo bom ogledala, ker se mi zdi, da že sam napovednik odlično povzame splošno vzdušje v knjigah.
Kaj pa vem. Patrick Melrose mi je zagotovo prirasel k srcu.
Johnny je telefoniral, da bo šel vseeno kar s svojim avtom, in tako je šel Patrick sam na pot, z olajšanjem, da bo zapustil London, še preden se bo znočilo. Čudil se je vročičnemu vznemirjenju, ki ga je bil nekdaj zmožen čutiti, kadar se je odpravljal na zabavo. Temeljilo je na še nikoli izpolnjenemu upanju, da ga bo nehalo skrbeti in da se ne bo več počutil nesmiselnega, ko si bo film njegovega življenja nadel videz brezhibnega blišča.
