RUMENA KNJIŽICA
Rumeno knjižico s skoraj stripovsko naslovnico sem kar nekajkrat zasledila med objavami, preden sem jo kupila, prebrala in mi je v glavo šinilo, da bo to najbrž knjiga, ki jo bomo doma pogosto brali in bo vedno nekje na dosegu roke.
Izkazalo se je, da je res tako. Zvečer pred spanjem, pri jutranjem crkljanju, preden peljem Izo v šolo, kdaj kar tako, vmes, in obvezno učenje najbolj zabavnih pesmic na pamet. Čisto nehote. Ko jih prebereš nekajkrat na dan, pač ostanejo s tabo.
ATA MALEGA ČRVA OTA IN DRUGE GOLAZNI
ATA MALEGA ČRVA OTA IN DRUGE GOLAZNINo, pa da začnem na začetku in lepo po vrsti. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi pod imenom skrivnostnega dvojca. Tomaž Lavrič, ki ga drugače poznamo kot ustvarjalca znamenite Diareje in političnih pesnitev, ki tedensko izhajajo v časniku Mladina, odličnega in plodnega striparja, karikaturista in še kaj, je Lovro Matič. Tomaž je Lovro. In Lovro je Tomaž. Tako knjiga nima dveh, ampak v bistvu enega genialnega avtorja, ki je vse sorte (prijaznih) golazni spravil v verze ter jim istočasno nadel še prefrigano podobo. Knjigo sem, bolj po sreči kot ne, kupila iz druge roke. Za male pare, kot rečemo, ko se nam res posreči.
Še sreča, da vsi ne prepoznajo vrednosti zakladov, ki jih imajo v rokah, ali pa samo niso tako sentimentalno navezani na knjige, kot smo nekateri.
IZKUŠNJA BRANJA
Prvič sem jo prebrala še isti trenutek, kot sem jo odrešila škatle, v kateri je prispela s še tremi prijateljicami. Na sedežni pod oknom, skozi katerega je na mojo, začuda še toplo kavo skoraj pomladansko sonce pošiljalo sramežljive žarke. Ups, sem malo zašla … Tako se zgodi, ko sem nad kakšno stvarjo še posebej navdušena. No, prebrala sem jo takoj, ko sem jo prijela v roke. Od prve do zadnje pesmi. Knjigo otvori naslovni mali črv Oto, sledijo pa mu raznoteri bolj ali manj »nebodijihtreba« žužki in ostala kompanija s čisto vsakdanjimi in človeškimi pripetljaji – gliste, črvi, stenice, muhe, bogomolke, paličnjaki, pajki, čebele, lesni črvi, mušice, bolhe, čmrlji, polži, stonoge, pikapolonice, muhe cece, med pisano druščino pa se znajdejo tudi gnide in (že skoraj malo slavna) sramna uš Iva. Zaradi katere pri vsakem branju, kot verjetno še marsikateri starš, upam, da Ize ne bo zanimalo, kaj to sramna uš je.
BRALNI RITUALI
Ob knjigi lahko razvijete prav posebne bralne rituale, z Izo jo vsak dan bereva malo drugače. Prvič sva šli lepo po vrsti. Od Ota do Ota, ki otvori in zaključi odisejado (besednega) gomazenja. Drugič sva prebrali tiste najbolj žgečkljive in tudi najbolj smešne, po najinem mnenju. Tretjič sva začeli z najljubšimi, ki jih po toliko branjih zagotovo ima že vsak, in nadaljevali z letečimi žužki. Četrtič najprej najljubše in nato vse, kar se plazi.
NE SAMO BRANJE, TUDI UČENJE
Tako se poleg branja in krohotanja še marsikaj naučiva. Pri pajkih, recimo, me je Iza že prvič opozorila, da pa res nimajo 100 oči, ampak največ osem. Sva se sporazumeli, da je res tako, ampak si lahko pesnik vzame malo avtorske svobode in kaj napiše tudi kar tako, za hec, da se lepše in bolj zabavno prebere. Sem jo spomnila, da tudi midve to narediva, ko si izmišljava pesmi o njenem najljubšem pliškotu Tigrosu (tiger je, ja) in je zadovoljno sprejela odgovor. Danes sva, recimo brali samo tiste, ki imajo smešne ilustracije. Zanemarimo, da so to skoraj vse, saj je Lavrič res mojster prefinjenih podrobnosti.
KNJIGA ZA V ŠOLO?
Zdaj me je Iza že nekajkrat prosila, če lahko knjigo nese v šolo, pa še malo oklevam, ker se vsem pesmice najbrž ne bi zdele primerne za šestletnike (staršem šestletnikov, seveda), če se nekateri zgražajo že nad gnjatjo in ingverjevim pivom (in še čim podobno neškodljivim).
Sicer je pa vseeno, ali jo nese ali ne, tiste ta žmohtne zna že tako na pamet in jih bo z veseljem, o tem sem prepričana, delila s sošolci in prijatelji.
Pesmi so drugače res fino, ampak okusno, začinjene (no, razen muhice ga malo »serjejo«), zato lahko knjigo poklonite tudi kakšnemu odraslemu, zagotovo mu boste nasmejali dan. Prej samo preverite, če je kdaj bral 5 prijateljev in/ali se zgražal nad zgoraj omenjenim.
