O črnem ptičku in beli ptičici je slikanica avtorice Maje Smotlak, ki je na moj naslov pripotovala iz Celovca, natančneje iz založbe Fran. Po prijaznem e-sporočilu, ki ga je gospod Franc Merkač, lastnik založbe, naslovil na Knjižni kažipot, smo se družno odločile, da slikanico predstavim jaz. Ker z Izo pač največ prebirava ravno slikanice.
Prvič nisem šla na splet preverjat, kaj me čaka, saj sem želela biti enkrat presenečena. Navadno pri vseh slikanicah, ki jih sama naročim za Izo, preverim, ali so vsebinsko in tematsko primerne njeni starosti. In sta prišla, črn ptiček in bela ptičica. S prijaznim sporočilom založbe in dodanimi razglednicami s podobo ptičkov.
O ZALOŽBI
Založbo Fran je gospod Franc Merkač, pesnik, likovnik, umetniški strugar in založnik, ustanovil leta 2011. Z namenom, da da prostor jezikovnemu razprostiranju, miselnim refleksijam, stvarnim soočanjem, opisom procesnih razvojev, lovljenju trenutkov, vpogledom v dogodke, načrtom in projekcijam bivanja ter dokumentacijam umetnosti.
Iz teh programskih zamisli se luščijo raznolike publikacije, med katerimi najdemo umetniške knjige, poezijo, romane, zbornike, kataloge in slikanice. Založba izdaja knjige v slovenskem in nemškem jeziku, slikanica O črnem ptičku in beli ptičici pa bo maja letos izšla tudi v italijanskem jeziku.
O SLIKANICI
Naslovnica slikanice je enostavna, lepo nakaže vsebino, ilustracije pa so res čudovite. In ker je glavni junak ptiček, sem vedela, da bo Iza radovedna, kaj se mu zgodi.
Slikanico sva prebrali takoj in do zdaj že vsem družinskim članom. Iza vsem lepo razloži, da je črn ptiček pravi, oziroma kot reče ona – res obstaja, bela ptičica pa je iz papirja. Doda še, da je knjigi priložena pobarvanka, kar je čista resnica, in da jo je ona že pobarvala.
Ob tem vedno pomislim, da take knjige, ki otroku poleg bralne izkušnje, vpogleda v določene teme in časa, ki ga preživi z odraslim (ali sam) ob knjigi, dajo še eno dodatno izkušnjo. Obenem pa jih napeljejo na ustvarjanje, kar zares dragoceno. In slikanica O črnem ptičku in beli ptičici je točno taka.
Da ne izdam vse vsebine in konca ter vas pustim v prijetni radovednosti, bom o vsebini zapisala samo tisto, kar so zapisali že pri založbi. V nadaljevanju zapisa pa lahko več preberete o ustvarjalkah, avtorici Maji Smotlak in ilustratorki Nani Homovec, ki sta odgovorili tudi na nekaj vprašanj o procesu nastajanja slikanice.
O VSEBINI
Črni ptiček ima rad svobodo, rad leta in prepričan je, da je njegovo življenje enkratno točno tako, kot je. A včasih tudi ptičke preseneti usoda, ki v življenje pripelje neznana hrepenenja, nove želje in sanje.
Ko nekega dne uzre podobo bele ptičice, postane razpet med negotovostjo in prijetnim vznemirjenjem. In prvič se sooča s čustvi, ki jih še nikdar prej ni doživel.
Vzporedno z zgodbico O črnem ptičku in beli ptičici ponuja slikanica številne druge teme. Od odkrivanj čudes narave, vrstniškega druženja, otroške ustvarjalnosti, vztrajnosti in do fantazijskega prepleta živega z neživim. Slikanica vabi, da skupaj s črnim ptičkom odkrijete čarobnost vztrajnosti in upanja. Tako lahko ponovno začnete verjeti v čudeže.
O USTVARJALKAH
Vedno, kadar mi pride v roke knjiga manj znane založbe/avtorja, se v meni porodi neizmerna želja po odkrivanju. Znima me, kdo so ustvarjalci, kakšna je njihova zgodba. Zakaj in kako so se v ustvarjalnem procesu nastajanja knjige povezali? Najbolj pa me vedno zanima, kaj berejo.
Avtorico Majo in ilustratorko Nano sem prosila, da sta mi zaupali nekaj o sebi, o nastanku knjige in sodelovanju. Na koncu kratkega intervjuja pa boste našli še naslove knjig, ki jih trenutno prebirata. Da jih lahko dodate na vaše neskončne sezname knjig, ki jih morate nujno prebrati (če jih še niste).
MAJA SMOTLAK
Maja se je rodila leta 1986 v Kopru, otroštvo pa je preživela v Italiji, kjer je obiskovala šole s slovenskim učnim jezikom. Doktorirala je iz slovenistike, trenutno pa kot profesorica slovenskega jezika in književnosti poučuje na višji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom v Trstu.
Svoj poklic doživlja kot dragoceno priložnost za deljenje znanja, obenem pa tudi za vsakodnevno tešenje lastne vedoželjnosti o svetu in tem, kar se v tisočih različnih okoliščinah dogaja v ljudeh in njihovih medsebojnih odnosih.
Piše znanstvene članke, literarne kritike za Primorski dnevnik, revijo Mladika in RAI – Radio Trst A ter leposlovna besedila za odrasle in otroke.
V prostem času se druži s prijatelji, hodi na dolge sprehode ob morju, obiskuje galerije, muzeje, potuje, in bere (menda preveč :D). Rada gleda filme (posebej pri srcu so ji črno-beli in, oh, Marcello Mastroianni! 😊), posluša glasbo, piše, obuja spomine na prijetne trenutke ter sanjari. Včasih pa tudi samo sedi/leži nekje, kjer ji je prijetno, in poskuša izprazniti misli. Za čas, ko se bomo vrnili v normalnost, pa razmišlja, da bi se povsem na novo preizkusila v plezanju, ki jo že kar nekaj časa mika.
NANA HOMOVEC
Nana je rojena leta 1990 in že od malih nog rada v rokah drži svinčnik. Leta 2015 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo. Že za diplomsko delo se je poglobila v ilustracijo, nato pa nadaljevala s posameznimi projekti. Risala je za Ciciban in Cicido ter ilustrirala tri pesniške zbirke Ferija Lainščka (Pesmi za majhna čebljala, Moje najljubše pesmi o živalih in “Ne”).
Obožuje naravo, gore, razne zverinice in ostale živali. Še posebej ima rada konje, ki jih je lahko upodobila v slikanici Žrebiček junak in čarobni korak.
Od leta 2014 je zaposlena v studiu, kjer riše grafike za mobilne aplikacije namenjene otrokom, tako da ji je digitalni svet dobro znan. Trenutno veliko ustvarja na računalnik, redno pa se druži tudi z navadnim čopičem in se prepušča barvam. Rada ima tudi glasbo in že od otroških let prepeva v različnih pevskih zborih. Tako da se likovna in glasbena umetnost pri njej redno prepletata.
MINI INTERVJU
Kako in kdaj je prišlo do ideje o nastanku slikanice O črnem ptičku in beli ptičici?
Maja: Zamisel za pravljico se je rodila novembra 2017. V pisarni, kjer sem takrat delala, je okno, ki gleda na notranje dvorišče zelo stare koprske stavbe. Nasproti okna stoji drevo, ki je bilo tedaj odeto v živahne jesenske barve. Iz njegove krošnje se je oglašalo živahno ptičje ščebetanje. Vsako jutro sem priprla okno, da bi mu prisluhnila.
Nekega dne me je med delom zmotil udarec v okensko šipo. Vanjo je treščil nesrečen ptiček, ki je najbrž zaradi odseva na njej verjel, da leti proti drevesu. Da bi druge potencialne žrtve ubranila pred podobno usodo, sem šipo polepila z belimi papirnatimi ptičicami. Takrat se je v meni oglasil tisti nagajivi, otroški del duše. Vprašala sem se: »Kaj pa če bi se kateri od ptičkov zaljubil v eno od njih?« Tako je začela nastajati zgodbica.
Nana: Lani spomladi (2020) me je kontaktiral gospod Franc Merkač iz založbe Fran. Z Majo sta pregledala moje dotedanje ilustratorske projekte in si zaželela sodelovanja z mano. V vpogled sem dobila besedilo “črnega ptička”, ki me je pritegnilo, zato smo se hitro dogovorili za sodelovanje.
Sta se prej poznali? Kako je prišlo do sodelovanja? Je najprej nastalo besedilo in potem ilustracije ali je oboje nastajalo vzporedno?
Maja: Pred tem se z ilustratorko Nano Homovec nisva poznali. Pot do nje je bila zanimivo zapletena. Lahko bi skoraj rekla, da sta črni ptiček in bela ptičica želela, da ju upodobi ravno ona. Pred njo sva namreč z založnikom vprašala za sodelovanje drugega ilustratorja, ki je bil prav tedaj zaseden z drugim delom. Podobno se je zgodilo še z eno ilustratorko. Za Nano takrat sploh nisva vedela.
V času prve karantene, ko bi po letu dni neuspešnega dogovarjanja z ilustratorjema že skoraj začela verjeti, da je zgodbica zakleta, sem med brskanjem po spletu naključno naletela na čudovite Nanine risbe. V hipu mi je bilo jasno, da sem imela pravzaprav srečo, da s prvima dvema ilustratorjema nisem imela sreče (naj mi bo odpuščena igra besed).
V življenju je očitno tako, da je včasih vredno sprejemati potek dogodkov in se ne preveč obremenjevati, potem pa lepega dne, ko najmanj pričakuješ, naletiš na pravo reč. Tako je bilo tudi z Naninimi ilustracijami. Zdijo se mi perfektne.
Nana: Z Majo sva se v živo spoznali šele jeseni, ko smo skupaj pregledali skice. Najprej pa je nastalo besedilo.
Zakaj sodelujeta z založbo Fran? Je to vajin prvi projekt pri založbi? Načrtujeta še kakšnega (skupnega)?
Maja: Do celovške založbe Fran sem prišla, ker sem za RAI – Radio Trst A pisala literarno kritiko pesniške zbirke Leva Detele Nočna vožnja v Jeruzalem (2019). Knjige kar lep čas nisem mogla izpustiti iz rok tudi po tistem, ko sem recenzijo že oddala. Všeč mi je bila z vsebinskega in oblikovnega vidika.
Še enkrat sem šla brat kolofon, nato sem iz radovednosti poiskala založbo na spletu in naletela na njen predstavitveni opis. Koncept njenega delovanja je name naredil zelo pozitiven vtis. Rekla sem si: »In kaj če poskusim poslati svoje besedilo tej založbi?« Nisem dolgo premišljevala. Sledila sem občutku in poslala elektronsko sporočilo.
Čez nekaj dni sem prejela vabilo na pogovor z založnikom Francem Merkačem. Že od prvega srečanja se je izkazal za izjemno profesionalnega, poštenega in natančnega založnika ter človeka, polnega kreativnih zamisli. Skratka, založnik, kakršnega si vsak avtor lahko samo želi.
Če že omenjam njegovo kreativnost, naj razkrijem tudi, da je na podlagi zgodbice oblikoval razglednice, ki so tudi že sveže natisnjene. Poleg tega si je zamislil tudi list, ki je priložen knjigi in na katerem je pobarvanka, ki vabi otroke h kreativnosti. Novih literarnih projektov ta hip še ni na obzorju. Zdaj uživam v tem, ki se je ravnokar uresničil. Vsekakor pa upam, da to ne bo moja zadnja slikanica.
Nana: Z Založbo Fran sem sodelovala prvič. Je pa bila to odlična izkušnja. Zelo lepo smo komunicirali, Maja in Franc sta mi pustila proste roke pri ustvarjanju in mi zaupala, kar res cenim. Ko sem oddala ilustracije, je založba poskrbela za kakovostno izvedbo celote. Zelo sem zadovoljna s kvaliteto papirja in tiska, kjer moja izbrana barvna paleta lepo pride do izraza. Nismo se še pogovarjali o morebitnih novih projektih, vendar bi z veseljem še sodelovala z obema.
Opišita vajin prvi bralni spomin.
Maja: Moj prvi bralni spomin je vezan na knjižico slovenskih otroških pesmi Pojte, pojte drobne ptice, preženite vse meglice (smešno, šele sedaj se zavedam, da so bile ptice prisotne že takrat! 😊).
Ko sem bila zelo majhna, ko še nisem obiskovala vrtca in seveda tudi brati še nisem znala, sem bila z njo obsedena do te mere, da so mi jo starši in nonoti morali prebirati neštetokrat. Znala sem jo malodane na pamet, tako da me je očka neko nedeljo, ko je mama s prijateljicami šla v gledališče, posedel predse, prižgal snemalnik in začel obračati liste v njej. Jaz pa sem na podlagi sličic na pamet zrecitirala vse pesmi.
Še zdaj se spomnim tistih ilustracij in marsikaterega verza. Ta knjiga je poleg Mačka Murija in Mojega prijatelja Pikija Jakoba nedvomno ena najbolj obrabljenih na moji knjižni polici. In tudi tisto kaseto še vedno hranim med svojimi najljubšimi predmeti.
Nana: Težko opišem prav prvega, spomnim pa se, da smo v dnevni sobi dolgo imeli en star izvod Pike Nogavičke v zdelanih rdečih platnicah. Sprva sem samo občudovala risbe Marlenke Stupica, pozneje pa sem celo knjigo večkrat prebrala in tako še malo ogulila platnice, saj mi je povsod delala družbo.
Katere knjige trenutno bereta?
Maja: Zadnje čase berem natanko po tri knjige hkrati – eno, da se izpopolnjujem v svojem poklicu, poučevanju slovenskega jezika in književnosti ter zgodovine, eno za recenzije (za Radio Trst A ali Primorski dnevnik, občasno za revijo Mladika) in eno zase.
Če sledim omenjenemu vrstnem redu, trenutno berem Kako sem otrokom razložil demokracijo (Miro Cerar), Devica, kraljica, vdova, prasica (Erica Johnson Debeljak) in Atlante delle micronazioni (Graziano Graziani).
Nana: Trenutno berem in gledam veliko slikanic, s svojim leto in pol starim sinkom. Zelo nama je všeč Pomladni živžav ilustratorke Rotraut Susanne Berner in ostale iz njenega cikla.
Za svojo sprostitev pa sem pred kratkim prebrala Ostrino (Gillian Flynn), ker me je televizijska serija navdušila in šokirala. Zavetje vode (Sarah Crossan), ki se bere hitro in lahkotno, pa vendar se me je globoko dotaknila in me tudi nasmejala. Ter Karantena. Rim. (Janko Petrovec) – njegove dnevniške zapise je bilo ob prvi obletnici karantene še posebej zanimivo prebirati.
Pogovarjale so se tudi o starem ptičjem prepričanju, da so otroci čarobna bitja, da to kar nastane izpod njihovih prstov, nosi v sebi nepričakovane magične moči, ki jih je dano izkusiti le redkim, najsrečnejšim pticam.
