Zimski bingo 2025 - naslovnica
Napisala Sandra  /  24. novembra, 2024
Preberi prispevek
Napisala Barbara  /  06. junija, 2024
Preberi prispevek
Napisala Sandra  /  25. maja, 2024
Preberi prispevek

#65: ŽIGA HREN

Žiga Hren je zmagovalec 17. Pesniške olimpijade in dvakratni finalist Male Veronike. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah (Mentor, Dialogi, Idiot). V zadnjih letih je pri njem na mesto poezije in glasbe stopilo predvsem gledališče, prav tako se vedno bolj spogleduje s pisanjem dramatike. Pisanje poezije zmeraj bolj združuje z glasbo, dela tudi na izdaji kantavtorskega albuma.

Med koncertom z bandom 2017. (foto: Rok Zorc)

Kdo je Žiga – v desetih besedah:

Nekdo, ki se boji, da bi pozabil to, kar je.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Verjetno si kuham kavo. Družba v tem času pa je ljubljansko gradbeno podjetje, ki ob tej uri precej intenzivno renovira naš blok.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Precej podobno kot vsak drug dan. Pisanje oziroma ustvarjanje skozi pisano besedo je zame zgolj ena od mnogih oblik izražanja. Imam veliko potrebo po nenehni artikulaciji tega, kar doživljam – naj gre za izražanje skozi gledališče, poezijo, glasbo, songe …

Če bi lahko bil kdorkoli, bi bil še zmeraj (tudi) pesnik?

Težko rečem, da bom vedno pisal. Mogoče bom na stara leta kuhar.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Predvsem klasiki. Glede na to, da se izobražujem za gledališkega režiserja, so v mojem primarnem fokusu dramatiki. To je najbolj odvisno od projekta. Zadnjega pol leta je bil navdih predvsem Shakespeare, naslednjih nekaj mesecev bo Beckett, jeseni Mrožek.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Dramski opus Williama Shakespearja, romanopisje Borisa Pahorja, filmi Ettora Scole in ponovno srečanje z glasbo Johna Fruscianteja.

Literarni večer na Prvi gimnaziji Maribor 2016. (foto: Ajda Godec)

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Igram kitaro in pišem.

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Kajenje in pretirano sekiranje zaradi mimobežnih stvari.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

K poeziji Gregorja Strniše in romanom Dostojevskega.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Mojega sošolca z akademije Maksa Dakskoblerja. Predvsem zato, ker je neusahljiv vir besedne kreativnosti.

S sošolci na faksu. (foto: Helena Šukljan)

ŽIGOVA POEZIJA IN ODLOMEK IZ DRAME KORNELJ

PO MENI 4

Ko dam nekomu

svoje srce,

mu dam vse,

kar zmorem.

 

Dve leti – tik –

tri leta

– tok –

prah še vedno odbija,

in ura

se še vedno

nalaga …

 

… nihče kasneje

tega ni prestopil …

 

Ne rabiš / ne vračaj / saj

tega ne moreš

vrniti,

tega ne moreš

zaviti v celofan,

zapreti v škatlo

in pustiti,

da se izteče …

 

ko ne zmoreš prikazat

svojih oči in raje poveš,

koliko je že ura in da

moraš domov,

 

vsaj izdaj nasprotja

brezpomenskih jam

 

in zaveži vest,

če ne zmoreš …

 

saj bom razumel,

in pustil, da pade,

 

da

pade

      …

 

… in izgradil bom nov simbol,

prepisal se bom še

enkrat, dvakrat,

tridesetkrat …

 

ko bom še vedno

propadal pri tebi

in še vedno stavil

na vezaje krvi

 

pogledal naprej

in spet nazaj

si slekel rano,

 

šum prehajal

v noč za dnem

tik za tem

zletel kot potok

in se brez teže

igral pod smrekami

ker zmorem

(Na vratih Jani, Griša in Petko.)

 

KORNELJ

Kaj je kreteni? Kaj me gledate? Vse vas bom pobil!

 

JANI

Daj dol tace! Daj dol sem reko!

 

(Jani, Griša in Petko začnejo pretepati Kornelja.)

 

in potem

se več ne zavem

 

komolci

 

udarci

 

(bljuvanje ostankov

smrdljivega prahu)

 

krik iz kosti

 

nekje me zaskeli

 

(črne silhuete se brišejo

v obrise sten)

 

na licu čutim kri

 

(potenje v dušenju

v nezavesti)

 

tik tok

 

zapestje

na čelo

pok

 

še enkrat

 

pok

 

in še enkrat

 

pok

 

(niti jok in niti stok

po cestah začne odmevati radio)

 

spolna zloraba dveh mladoletnih dečkov

 

boš šel na pogreb?

 

ponovno komolci

 

ponovno udarci

 

samo trenutek rabim

da se zbudim

 

samo trenutek

da preživim

 

ti kričiš

 

 

odpiraš mi vrata

 

tvoj obraz

NEHAJTE!

  

to je tvoj obraz

NEHAJTE!

 

(Zatemnitev.)

 

ljubim te


*(Naslovna fotografija prispevka: Selfie na faksu, osebni arhiv.)

0 komentarjev
13 všečkov
Prejšnji: MAJA SMOTLAK: O ČRNEM PTIČKU IN BELI PTIČICINaslednji: Tove Jansson: Mumin

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja