Žiga Hren je zmagovalec 17. Pesniške olimpijade in dvakratni finalist Male Veronike. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah (Mentor, Dialogi, Idiot). V zadnjih letih je pri njem na mesto poezije in glasbe stopilo predvsem gledališče, prav tako se vedno bolj spogleduje s pisanjem dramatike. Pisanje poezije zmeraj bolj združuje z glasbo, dela tudi na izdaji kantavtorskega albuma.
Med koncertom z bandom 2017. (foto: Rok Zorc)
Kdo je Žiga – v desetih besedah:
Nekdo, ki se boji, da bi pozabil to, kar je.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Verjetno si kuham kavo. Družba v tem času pa je ljubljansko gradbeno podjetje, ki ob tej uri precej intenzivno renovira naš blok.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Precej podobno kot vsak drug dan. Pisanje oziroma ustvarjanje skozi pisano besedo je zame zgolj ena od mnogih oblik izražanja. Imam veliko potrebo po nenehni artikulaciji tega, kar doživljam – naj gre za izražanje skozi gledališče, poezijo, glasbo, songe …
Če bi lahko bil kdorkoli, bi bil še zmeraj (tudi) pesnik?
Težko rečem, da bom vedno pisal. Mogoče bom na stara leta kuhar.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Predvsem klasiki. Glede na to, da se izobražujem za gledališkega režiserja, so v mojem primarnem fokusu dramatiki. To je najbolj odvisno od projekta. Zadnjega pol leta je bil navdih predvsem Shakespeare, naslednjih nekaj mesecev bo Beckett, jeseni Mrožek.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Dramski opus Williama Shakespearja, romanopisje Borisa Pahorja, filmi Ettora Scole in ponovno srečanje z glasbo Johna Fruscianteja.
Literarni večer na Prvi gimnaziji Maribor 2016. (foto: Ajda Godec)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Igram kitaro in pišem.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Kajenje in pretirano sekiranje zaradi mimobežnih stvari.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
K poeziji Gregorja Strniše in romanom Dostojevskega.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Mojega sošolca z akademije Maksa Dakskoblerja. Predvsem zato, ker je neusahljiv vir besedne kreativnosti.
S sošolci na faksu. (foto: Helena Šukljan)
—
ŽIGOVA POEZIJA IN ODLOMEK IZ DRAME KORNELJ
—
PO MENI 4
Ko dam nekomu
svoje srce,
mu dam vse,
kar zmorem.
Dve leti – tik –
tri leta
– tok –
prah še vedno odbija,
in ura
se še vedno
nalaga …
… nihče kasneje
tega ni prestopil …
Ne rabiš / ne vračaj / saj
tega ne moreš
vrniti,
tega ne moreš
zaviti v celofan,
zapreti v škatlo
in pustiti,
da se izteče …
… ko ne zmoreš prikazat
svojih oči in raje poveš,
koliko je že ura in da
moraš domov,
vsaj izdaj nasprotja
brezpomenskih jam
in zaveži vest,
če ne zmoreš …
saj bom razumel,
in pustil, da pade,
da
pade
…
… in izgradil bom nov simbol,
prepisal se bom še
enkrat, dvakrat,
tridesetkrat …
ko bom še vedno
propadal pri tebi
in še vedno stavil
na vezaje krvi
pogledal naprej
in spet nazaj
si slekel rano,
šum prehajal
v noč za dnem
tik za tem
zletel kot potok
in se brez teže
igral pod smrekami
…
ker zmorem
…
—
(Na vratih Jani, Griša in Petko.)
KORNELJ
Kaj je kreteni? Kaj me gledate? Vse vas bom pobil!
JANI
Daj dol tace! Daj dol sem reko!
(Jani, Griša in Petko začnejo pretepati Kornelja.)
in potem
se več ne zavem
komolci
udarci
(bljuvanje ostankov
smrdljivega prahu)
krik iz kosti
nekje me zaskeli
(črne silhuete se brišejo
v obrise sten)
na licu čutim kri
(potenje v dušenju
v nezavesti)
tik tok
zapestje
na čelo
pok
še enkrat
pok
in še enkrat
pok
(niti jok in niti stok
po cestah začne odmevati radio)
spolna zloraba dveh mladoletnih dečkov
boš šel na pogreb?
ponovno komolci
ponovno udarci
samo trenutek rabim
da se zbudim
samo trenutek
da preživim
ti kričiš
odpiraš mi vrata
tvoj obraz
NEHAJTE!
to je tvoj obraz
NEHAJTE!
(Zatemnitev.)
ljubim te
*(Naslovna fotografija prispevka: Selfie na faksu, osebni arhiv.)