Napisala Barbara  /  22. junija, 2022
Preberi prispevek
Napisala Sandra  /  06. junija, 2022
Preberi prispevek
Knjigogram naslovnica

#92: EVA KURNIK

Eva Kurnik prvenstveno piše za svojo dušo. Mnenja bralcev ji pomenijo neprimerno več kot prejete nagrade z raznih literarnih natečajev in tekmovanj. Če bi imela možnost vplivati na katerokoli literarno delo, bi Ani Karenini namenila srečen konec. Trenutno krmari med pripravami na izpite ob zaključku prvega letnika magistrskega študija slovenščine in opravki pred izidom naslednjega romana, drugega dela sage Zlato listje v snegu. Eva je avtorica še dveh romanov, Njena pot in Toskanski spev.

Utrinek s knjižnega sejma Ko te napiše knjiga, 2022, kjer je 15. junija letos v sodelovanju z Nino Stanek za stojnico Društvo KNOF, Podjetni center ViveRos; Založba Hart in Slovenska matica Eva ves dan klepetala z bralci in podpisovala svoje knjige. (Foto: Nina Stanek)

Kdo je Eva – v desetih besedah: 
Ustvarjalna, trmasta, občasno nepotrebno zaskrbljena, sanjava, razposajena, vztrajna, nasmejana knjigoljubka.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Večino leta me najdete nekje med vežo in vhodnimi vrati, odpravljam se namreč na fakulteto, kjer s predavanji ponavadi pričnem že ob osmih zjutraj. Trenutno pa me ob taki uri vsako jutro najdete med pernico in odejo, enkrat v budnem stanju s knjigo v roki, drugič pa se preizkušam v vlogi Trnuljčice.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje? 
Zadnja leta študija so takšni dnevi namenjeni izključno pisanju z (do) tremi (pogosto kar motečimi) prekinitvami; zajtrkom, kosilom in večerjo. 🙂
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pisateljica?
Da, vsekakor. Bila bi učiteljica (v osnovni šoli), pisateljica, mati in soproga. Na prvem cilju še delam, drugega bom uresničevala, dokler bom le imela glas in jasne misli, (pisalo niti ni nujno potrebno) slednji pa prideta na vrsto v (bližnji) prihodnosti.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj? 
Ogromno posameznikov, praktično nemogoče bi jih bilo našteti, med njimi je tudi ogromno kolegov iz samozaložniških vod. Če izpostavim zgolj dve imeni – na področju domače literature vsekakor Feri Lainšček, med tujimi velikani pa še vedno in za vedno J. K. Rowling. Z določenimi njenimi stališči se sicer ne strinjam, vendar jih striktno ločujem od njenega pisanja. Kot bralko me zanimajo njena dela, ne osebna prepričanja; dokler ostaja literarno nevtralna, večino njenih del vsekakor prištevam med knjižne bisere.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Abba, (zadnjih nekaj let), Ob tebi v knjižni in filmski obliki ter inserti iz predstave Harry Potter and the Cursed Child, kolikor sem jih pač uspela videti na YouTubu.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Med zvoke vode, ki so mi iz nekega razloga hkrati navdih za pisanje. Na sprehod k Dravi, če le utegnem, sicer pa v skrajni sili pod prho. 😂
Tetina mucka Sofi(ja). Vsekakor sodi pod vrsto Evinih najljubših živali. (Foto: Simona Muster)
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Uf, veliko, a mi je muca snedla jezik. 😺
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
K Visoški kroniki, Ani Karenini, romanu Čas čudežev in večini delov Harryja Potterja … pa še k nekaterim naslovom, ki jih je, ponovno, preveč, da bi vse zapisala.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
“Verjamete, da lahko literarne zgodbe spreminjajo življenja?”
“Bi se strinjali, da bi katero vaših knjig pretvorili v film ali serijo? Bi v tem primeru sodelovali kot režiserka ali scenaristka?”
“Bi želeli pisati v sooavtorstvu z določenimi slovenskimi pisatelji?”
“Vsekakor verjamem! Da, da in da, seveda.” Morda pa nekoč, kdo bi vedel …
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Borisa Pahorja. Njegova življenjska zvezda je sicer ugasnila, literarna pa bo sijala v večnost; veličina njegovih del si zasluži predstavitve danes, jutri in čez tisoč let.


Naslovnice Evinih do zdaj izdanih romanov. (Foto: Evina spletna stran)

EVA PIŠE

»Poročila sta se, ker sta se imela rada, Tomaž, nehaj se obnašati kot desetletni otrok in sprejmi to! Kaj res ne vidiš? Če je bila mama pred tem že več kot eno leto z Ivanom in če se je nazadnje poročila z njim, potem več kot polovica stvari, ki nama jih je govoril oče, sploh ni resničnih

/ odlomek iz romana Njena pot, stran 214

Firence so veljale za zibelko italijanske renesanse in Tatjana je videla celo vrsto umetniških galerij, pa se kljub temu ni zgledovala po Tizianu, Belliniju in tudi ne po Da Vinciju. Bila je preprosto ona, odločna in samosvoja. In takšne so bile tudi njene slike. Njena mama je nekoč prebrala, da ime Tatjana v latinščini med drugim pomeni tiha in molčeča. Zaradi tega spoznanja se je smejala deset minut skupaj. Njena hči je bila vse, le tiha in molčeča ne. Upala, je, da ji bodo te lastnosti nekoč pomagale, ne škodovale. Tiha in molčeča, ja, pa kaj še! Prav res je upala na to. Prav zares.

/ odlomek iz romana Toskanski spev, stran 70 in 71
Že dolgo je bil na igrišču. Predolgo. Sedaj je izpolnil dano obljubo. Vrnil se je sem. V svojo domovino, k svoji družini. Po več kot dvajsetih letih so se tekmovalci končno zbrali na startu. Zdaj bodo pričele padati glave. Vprašanji sta bili dve. Koliko in kako. Predvsem pa; čigava bo padla prva? Maks ni imel namena igrati. Sedel bo med gledalci. Oni bodo igrali. Sami bodo igrali in sami se bodo uničili. On je bil in bo ostal opazovalec. Že pred vsemi temi leti je samo opazoval. Opazoval in ni ukrepal. Tokrat bo drugače. Tekma se je začela.
/ odlomek iz prvega dela sage Zlato listje v snegu, stran 162

* Naslovna fotografija prispevka: Eva od blizu. (Foto: Nina Stanek)

0 komentarjev
1 všeček
Prejšnji: Poletni bingo 2022

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen.