Napisala Barbara  /  22. junija, 2022
Preberi prispevek
Napisala Sandra  /  06. junija, 2022
Preberi prispevek
Knjigogram naslovnica

#88: LUCIJA MIRKAC

Lucija Mirkac je pesnica, pisateljica in dramatičarka, po izobrazbi komparativistka in slovenistka, trenutno pa tudi profesorica slovenščine celi četici dijakov ravenske gimnazije. Za svoje diplomsko delo Biblija in slovenska katoliška lirika […] je prejela dekanovo nagrado, v magistrski nalogi pa je to nadgradila z raziskavo upesnjevanja Neizrekljivega v slovenski katoliški liriki […]. Njeno drugo raziskovalno področje so slovenska narečja, mdr. pripravlja gradivo za slovar leškega govora, bila pa je tudi sodelavka pri zborniku Slovenec sem, ki je ob 30-letnici slovenske samostojnosti izšel pri KD Mohorjan.

Pisati je začela v osnovni šoli in do pričetka študija je napisala in izdala okrog deset mladinskih romanov ter pesniško zbirko Tihi opazovalec sveta (2014), ki ji je leta 2021 sledila še druga z naslovom Garatar. K njenemu pesniškemu razvoju je v času študija močno pripomogel seminar Kreativnega pisanja pri prof. Borisu A. Novaku. Ker se ima tako za Korošico kot tudi Poljakinjo, občasno pesni tudi v narečju in v poljščini. Objavlja v različnih revijah, zbornikih, vodi delavnice kreativnega pisanja, je članica KD literatov Mežiške doline, trenutno pa pripravlja svojo tretjo pesniško zbirko.

Lucija je soustanoviteljica in vodja gledališke skupine Kavčuk, jedro katere se je oblikovalo že v njenih gimnazijskih letih, ko je s sošolci iz 3. d pripravila in izvedla svoj prvi muzikal, zadnjih nekaj let pa delujejo pod okriljem KD Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem. Za potrebe skupine je napisala in režirala šest celovečernih dram oz. muzikalov, kjer je poleg ostalega poskrbela tudi za glasbo. Ob odraščanju v glasbeni družini je bila namreč njena prva ljubezen klavir in čeprav se ji sanje, da bo nekoč koncertna pianistka in skladateljica, niso uresničile, ljubiteljsko še danes poje, igra in sklada – mdr. je uglasbila tudi nekaj manj kot 100 svojih pesmi.

V prostem času Lucija sicer tudi riše, slika, rezbari, šiva, kvačka, kuha, fotografira, prevaja, raziskuje jezike in se ob urah, ko v hišah že ugašajo luči, neslišno sprehaja po travnikih in gozdovih nad svojimi Lešami, kjer živi in ustvarja.

Odrska premišljevanja. (Foto: osebni arhiv)

Kdo je Lucija – v desetih besedah:

Božji otrok, iskalka, ekscentrična, radovedna, smejoča se tiha opazovalka sveta.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Če sem pridna, se vozim v službo, da bom »malo prej tam in še kaj naredila«, če pa sem nekoliko manj pridna, pa ležim v postelji, ker sem bila ponoči predolgo pokonci in kaj packala v svojem (literarnem) ateljeju, in se trmasto pogajam z dremeži.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Odvisno, ali gre za pisanje proze, poezije ali dramatike. Zadnje dvoje gre kar hitro – pesmi sem sposobna zelo hitro vreči na papir, moj rekord je 11 pesmi v enem dnevu (ob čemer moram sicer dodati, da so bile precej zanič). Je pa res, da je to posledica tega, da sem po naravi precej intuitivna in impulzivna, kar pomeni, da najprej naredim in šele potem (trikrat) premislim in zadevo obrusim – sem bolj (post festum) analitičen tip človeka in pretirano načrtovanje mi gre na živce, ker lahko hitro padem v začarani krog in nikamor ne prilezem.

Tudi dramo lahko kar hitro vržem na papir, zadnjo sem recimo napisala v dveh dneh, medtem ko sem se pretvarjala, da delam predstavitev za zagovor diplomske – to je bil edini način, da so me dva dni pustili čisto pri miru in sem res lahko 12 ur samo sedela in pisala. Tu je treba seveda dodati, da pa zadeva vedno že kar nekaj časa prej zori, se tako rekoč marinira v moji glavi in da takšni hitri pisateljski podvigi nikoli niso ex nihilo.

Z romani pa je zadeva bolj kočljiva – trenutno zaključujem roman, ki mi je v zadnjih petih letih povzročil kar nekaj sivih las. Tam je namreč potrebna neka rutina, neka disciplina, pa tudi nekaj več načrtovanja, čeprav tudi tu s tem ne pretiravam in raje za nazaj kaj obrusim. Disciplino še imam – sposobna sem tudi 16 ur sedeti na mestu in tipkati (pa tudi precej hitro tipkam), rutine pa žal v času študija nisem imela. Tam je potem res treba delati cele dneve in biti z glavo pri stvari. Mogoče zjutraj iti ven, se malo usesti v travo, se nadihati zraka, zajeti vase barve, za hip zadržati dih in obstati v tem čudenju … Potem pa iti nazaj v hišo, se včasih tudi prisiliti pisati. In takrat, ko mi res steče, potem praktično ne jem, ne spim, nič kaj dosti s kom ne govorim, samo odprta balkonska vrata, sončni zahod in svež nočni zrak … Je pa luštno. Ena najboljših stvari v mojem življenju.

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?

Absolutno. Pač ustvarjalka v kakršnem koli pomenu besede – to je zame tisto, kar mi daje smisel, in to je moje mesto v svetu, nekakšno poslanstvo, ki ga čutim in brez katerega bi bila (čeprav vem, da se to morda sliši malce kičasto) samo lupina, nekakšna senca tega, kar sem in kar moram svetu dati, preden grem domov.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Od pisateljev Dostojevski, Tolkien, Jančar, Rankov, Hrabal, Fuks, od pesnikov Miłosz, Różewicz, pa Dušan Šarotar s svojimi čudovitimi podobami krajine, Karol Wojtyła s svojim potapljanjem v neizrekljivega Boga, poleg njiju pa še bolj ali manj vsi avtorji slovenske katoliške lirike, s katerimi sem se ukvarjala v okviru svoje diplomske in magistrske naloge – preprosto zato, ker so mi tudi idejno blizu … Včasih pa tudi moji dijaki ali udeleženci delavnic, ki napišejo kakšno fantastično pesem, ob kateri ostaneš človek kar malo odprtih ust. In je res dober občutek.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Na področju glasbe je izvajalec, ki me zadnje čase najbolj spremlja, oče Seraphim Bit-Kharibi, asirski menih iz Gruzije, ki čudovito poje v aramejščini. Od filmov sta se me kar močno dotaknila filma Elling in 1800 gramów … Kar se tiče predstav in filmov, je žalostna resnica, da je večina teh, ki sem se jih v zadnjem času udeležila, takšnih, kjer sem tudi sama nastopila (grem pa konec meseca končno gledat To noč sem jo videl v režiji Janeza Pipana in se že zelo veselim), ampak reči moram, da sem zelo uživala v razstavi članov Kulturnega društva koroških likovnikov – za moj okus (na likovno umetnost se spoznam manj, kot bi se spodobilo) zelo lepa razstava, nekaj, kar človeka res napolni. Ali pa razstava Laure Kumprej na Prevaljah, ampak to je že leta 2020 … Čudovite krajine – mogoče tudi zato, ker imava podoben razgled skozi okno … Od knjig pa … Hmmm … najbrž Temni karmin Vladimirja Truhlarja.

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Če sem lena, se spravim na balkon, po možnosti z rezbarskim orodjem in kosom lesa, če sem malo manj lena, se povzpnem na travnik nad hišo, ujet med Uršljo, Peco, Kal in Volinjak, kjer sezujem čevlje, se uležem v travo, po možnosti z glavo navzdol, in opazujem svojo brezo, hruško, svet pod sabo in nad sabo, če pa se zgodi čudež, se grem potikat po travnikih, gozdovih in cestah nad vasjo, mogoče skočim do leških cerkva ali na Volinjak – ampak običajno je to ob urah, ko drugi že spijo …

Lucija molče sedi v ateljeju, v zahajanju sonca posluša spomladanski veter in čaka, da na divji strani hiše zacvetijo hruške.
(Foto: osebni arhiv)

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Govorim sama s sabo. In pojem. Tudi zelo na glas. Ob čudnih urah. In na čudnih krajih. Včasih med sprehodom, sredi gozda ali pa na kakšni samotni cesti. Pa mogoče še olive. Zelo rada imam olive. Majhne, zelene in s koščicami. Na način kot imajo ljudje sicer radi čokolado. Je pa po svoje kar dobra razvada, ker vsaj ne redi.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

Tri so: Sveto pismo, Gospodar prstanov, Zločin in kazen.

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Ljudje, ki me osebno ne poznajo oz. me poznajo samo po mojih pesmih, imajo po mojih dosedanjih izkušnjah pogosto vtis, da sem totalno morbidna, mračna, depresivna in smrtno resna – kar je daleč od resnice. Moji romani, drame (pretežno komedije) in vsebine, ki jih objavljam na svojem Youtube kanalu (denimo risanka Kozel in zelje), govorijo drugačno zgodbo, pa tudi sicer sem človek, ki sem kar za hece. Zato bi bilo kdaj na kakšnem literarnem večeru na mestu, da bi me kdo vprašal po kakšni neumnosti, ki sem jo kdaj ušpičila. To je lahko dobra priložnost, da se vzdušje malo sprosti in se nasmejimo.

Ena takih bi bila recimo ta, da sem mami (ker sem strasten ljubitelj vse temno zelene zelenjave) nekoč na kompost na skrivaj raztrosila seme blitve, ker sem hotela, da bi je imeli v izobilju. In ko je spomladi s t. i. posipom komposta obdarila tudi lončnice v hiši, je čez nekaj tednov iz loncev izpod orhidej začela poganjati blitva. Je pa mama po dolgoletnih izkušnjah takoj vedela, kdo je edini kekec v hiši, ki bi se lahko spomnil česa takega.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Kajo Nakani – ker je pred kratkim izdala svojo prvo pesniško zbirko in piše take vrste poezijo, kakršne sama ne znam, a jo občudujem.

Popoldanska prebiranja tipk. (Foto: osebni arhiv)

LUCIJA PIŠE
PESMI Z BELE OKENSKE POLICE (odlomek iz triptiha)

 

III.

Koliko vrbovih vej je zraslo vmes,

koliko dima, ujetega v prah se lovi

na njenih bregovih, v odsevu šipe

štejem liste, korak za korakom, bel okenski

okvir pobliskava v kotičku očesa kot

muževnost zelene, morda bi morala

stati in čakati, da odpade listje in bo

njen obraz razburkan kakor ogleno

ogledalo morja, kadar se na nebu zbirajo

oblaki.

 

Ampak bojim se, čakanje ubija svetlobo

redkih opoldanskih trenutkov, ko za hip

ni oblakov in morda res ne morem odmakniti

oči kot takrat.

 

Morda me pomiri že samo misel, da je

reka tam in da je veter na poti, da me prepiha,

da me priveže nase, da me muževni blesk toka

odnese, kot jeseni odnaša listje, če mu bom kdaj

pustila.

ASIMPTOTE (odlomek iz sonetnega venca)

 

XIV.

In slano prst prerašča zimska resa,

a nekaj v tihost vetra rase iz nje,

odlagam vse, kar pride in kar gre,

vso žgoče gomazenje iz očesa.

 

In jemljem nase trpki sok lesnike,

sprejemam in odlagam ga drugje,

in sivi sen na ramah se hrešče

umika za okvir snežene slike.

 

Jeg kommer nå, jaz drobna kepa gline,

bedim in grem v čakanje mladike,

jeg kommer nå in vem, da se nicine

 

ohlajajo, a suhe korenike,

odtaja dež pomladi, ko vse mine,

vrtim se pod nebo, jeg gråter ikke.

 

»Seveda,« je brezbrižno dejal Jaka in se naslonil nazaj, pri čemer po čudežu ni padel z ograje, ko sem ga zvečer obiskal v pristanišču, »čudeži se dogajajo, kaj si pa mislil? In kaj je tvoja mama vedno govorila? Nimaš jih še štirideset, ne moreva reči, da vse na tebi vpije o mladostnem vitalizmu, si pa na tem, da se zaročiš, saj si na tem, ne?« me je ošinil s pogledom, »allora, všeč si ji, kaj pa drugega.«

»Ne govori neumnosti,« sem ga zavrnil in se naslonil na steno kajute, kjer sva posedala. No, jaz sem posedal, Jaka je pripravljal vse potrebno za jutranji ribolov.

»Te ne poslušam, kar nehaj z bednimi izgovori.« Zazibal se je na ograji. »Ampak zdaj mi pa po pravici povej, kaj si sploh delal v zavetišču za živali?«

»Psa sem posvojil.«

Zdaj je res skoraj izgubil ravnotežje, pravzaprav bi ga, če bi bili moji refleksi kaj bolj zarjaveli, a sem ga še pravi čas zgrabil za roko in povlekel nazaj. Potem me je premeril s pogledom in se začel na ves glas smejati.

Nisem si mogel kaj, da ne bi zavil z očmi. Kaj pa drugega. Jaka pa se je na ves glas krohotal, se tolkel po kolenu in se nasploh obnašal kot opica.

»Psa … psa si posvojil?« je nejeverno ponovil, ko si je nekoliko opomogel in si obrisal od smeha solzne oči.

»Ja,« sem iztisnil skozi zobe in ignoriral čudne poglede, ki so nama ga pošiljali turisti, ki so se sprehajali po pomolu. »No … Ne še. Šel sem ga pogledat, danes opoldan, pa so mi ga kar dali na poskusno dobo, vsak dan ga bo nekdo prišel pogledat, drug teden greva pa z Ermo podpisat pogodbo o posvojitvi, če bo vse ok.«

Spet se je začel smejati. »Kar tako so ti ga dali? Že prvi dan?«

»Saj sem ga prej peljal na sprehod,« sem se branil.

Zavil je z očmi in se naslonil na kajuto. »Samo ne reci mi, da imata tako izjemno kemijo, da ti niso mogli reči ne. Ko sem nazadnje preveril, si bil čisto presran, samo da si zagledal psa.«

»Premagal sem strah,« sem trmasto dejal. Naj si ne misli, da me bo.

»Dobro, dobro, nobene potrebe, da se razburjaš,« se je zarežal. »Ampak daj, začni na začetku. Kaj hudiča ti je v prvi vrsti sploh padlo na glavo?«

»Čisto nič,« sem roke prekrižal na prsih. »Preprosto, zdelo se mi je, da je skrajni čas, da nabavim psa.«

Privzdignil je obrv. »Skrajni čas? Si imel zadnji čas težave z vlomilci?«

»Veš, da ne mislim tega. Zdelo se mi je lepo, da bi z Ermo imela psa.«

»In si šel in ga posvojil.«

»Ne še. Poskusna doba, a ti sploh poslušaš?«

»Brez zamere, Feliks, ampak to ti ni prav nič podobno,« je majal z glavo in z eno samo potezo preložil mrežo, ki se je sušila. »Ne moreš mi zameriti, če sem malo presenečen.«

»Ja, saj vem,« sem malce nejevoljno dejal.

»In ti imaš v tem trenutku v stanovanju psa.«

»Ja.«

»Pasma?«

»Labradorec.«

»No, saj to je v redu,« se je zarežal. »Oba visoka in blond.«

»Zelo smešno.«

»Ne vem, poba, meni je res smešno. Ne morem verjeti, da imaš v stanovanju psa. Ti, od vseh ljudi, ki jih poznam.«

Rahlo sem prhnil. Saj tudi sam nisem najbolj verjel vsemu, kar se je v zadnjih nekaj urah zgodilo. Glede na to, kako se je vse skupaj sprva odvijalo, si ne bi mislil, da bom mojega Luksija, s katerim sem se na ulici počutil kot kralj, še isti dan lahko peljal domov. Sicer je Oto nekoliko nergal, a mi je Snežana le pomežiknila in rekla, da včasih naredijo tudi izjeme.

Seveda si ga doma nisem upal izpustiti na vrt, spomnil sem se, da imajo tudi pri Mojci psa, majhno kepo dlake, a res nisem hotel, da ga Luksi že prvi dan poje, miroljubnost gor ali dol. Slutil sem, da bo stvar zahtevala dobršno mero taktiziranja. V vsakem primeru sem upal, da bo pes pri sosedu pomenil lepo možnost pasje socializacije, kot sem prebral v knjigi, ki sem jo pred sprehodom skupaj s povodcem, velikim pasjim šamponom, krtačo, gumijastim prašičem in majhno gumijasto žogico kupil v trgovini na drugi strani ceste, kamor me je usmerila Snežana.

»Gospa v sprejemni pisarni je rekla, da včasih naredijo tudi kakšno izjemo.«

»Saj sem rekel,« je nonšalantno, kot bi se pogovarjal o včerajšnjem vremenu, skomignil Jaka, »všeč si ji. Katera ženska pri zdravi pameti bi ti sicer dovolila posvojiti tridesetkilskega psa, potem ko si ji jasno povedal, da se psu še nisi približal niti na dva metra, odkar je umrla tvoja nona, in da je bil to ‘trenutni navdih’?«

»Šestintridesetkilskega,« sem zamomljal.

»No, to. Pa še to mi ni jasno. Kaj hudiča delaš tu, če imaš v stanovanju šestintridesetkilskega psa?«

»Saj spi …« sem malce negotovo dejal, ker je tudi mene pravzaprav šele prvič prešinila ista misel. Kolikor sem poznal svojo srečo, je čisto verjetno, da se bom vrnil v povsem razdejano stanovanje.

»Ja, nič, mali, srečo imaš,« je zavzdihnil Jaka in mrežo odnesel v kajuto. »Vidiš, kako se lepijo nate? Psa boš dobil s popustom, ti rečem.«

»A lahko enkrat nehaš s tem?«

»Sprijazniva se, Feliks, obema je težko, ampak vedno si bil ta lepi. Malo previsok za moj okus, ampak dobro, naj ji bo. Pa ženske padajo na blondince, če bi spet malo potelovadil, ti tudi ne bi škodilo.« Premolknil je in me premeril s pogledom. »Seveda je pa očitno, da ni od tu, če se meče za tabo. Če bi poznala Echo, bi se morda odločila drugače.«

»To bi ti bilo všeč, a?«

»No, vidiš, pa si spet kisel,« je oči povzdignil k nebu. »Saj sem govoril same lepe stvari, kaj pa še hočeš? Itak je pa sistem tisti, ki je gnil, ti nisi nič kriv, ona tudi ne. Je pač tako, da moraš biti samo malo lep ali pa imeti kaj pod palcem, pa vse gre. Bom enkrat šel in ti dokazal. Nisem sicer še razmišljal o tem, ampak pravzaprav bi tudi jaz lahko nabavil psa, se ti ne zdi?«

»Če ti tako praviš,« sem zamomljal, že rahlo naveličan njegovega razpredanja.

»Nekaj močnega in vzdržljivega. Da mi bo kos,« je na glas razmišljal. »Kaj praviš, kaj bi bilo primerno zame?«

»Daj mir, Jaka.«

»No, ko se spomniš, mi povej.« Počil se je na tla in se lotil popravljanja zatiča na vratih, medtem ko sem se sam skobacal na noge in se pretegnil. V pristanišču sem se zadržal dlje, kot sem nameraval.

»Kaj že greš? Malo še ostani, no, pa mi kaj povej. Eno pivo ti častim, ko končam.«

»Moram domov, Jaka. Luksi je sam. Nočem, da je kaj narobe.«

»Jasno, jasno,« se je zarežal. »A Luksi mu je ime, a? Ti,« me je pocukal za hlačnico, ko sem šel mimo njega. Namenil mi je pomenljiv pogled. »Jo boš povabil na koncert?«

Zavzdihnil sem, enkrat za spremembo sem dejansko vedel, kam meri. Kaj drugega bi lahko pričakoval od Jake?

»Pa malo razmisli, kaj sem ti rekel!« je zavpil za mano. »Že zadnjič! Tvoja brezmejna svoboda neporočenosti pri teh letih me počasi že moti!«

/odlomek iz romana VRAČANJA

 

Par poletij nazaj sva šla z Ermo v planine. Zraven sta šla Malči in Jaka, dvakrat smo prespali v majhni koči, ki je bila dobro izhodišče, in prehodili kar zavidljivo kilometrino.

Ne vem, kje natančno smo že bili, bila je velika zelena planota, Malči in Jaka sta bila pred nama, Erma pa povsod naokrog. Vse čas sem imel rahle težave z vrtoglavico, tako da smo napredovali precej počasi. Ozrem se prvič, Erma hodi pred mano. Drugič, hodi v velikih krogih in se smeji, tretjič, leži v travi in poje neko francosko pesem o tem, kako je ves svet moder. Jaka seveda ne bi bil Jaka, če ji ne bi pritegnil, na koncu smo vsi štirje ležali na tleh, se na ves glas drli tisto pesem, ki ji nismo razumeli besedila, in obraze nastavljali večernemu soncu.

Vso mesto je bilo na nogah, ko so lansko leto prenašali tekme Eurobasketa, vse manjše in večje gostilne so bile polne, celo Severnik je pokal po šivih. Ne vem, kdaj sem nazadnje tako vpil. V zadnjih minutah polfinala, ko so naši dokončno zabili Špance, se je celo strežba ustavila in nihče se ni pritoževal.

Šest nas je šlo v Istanbul, bila je Krisova ideja, prvič, odkar se jima je rodila Ana, sta šla nekam sama. Domov smo poslali razgret selfie s tribune, Erma je vsa v barvah, Jaka in Malči napenjata zastavo, jaz se tiščim zadaj in se na vsa usta režim, Kris z Ivano ob sebi v ospredju fotografira. Vzdušje je bilo noro, na koncu smo vsi plesali in peli. Jaka je s sabo prinesel kitaro. Mislim, da sem se ga tisto noč malo napil. Nazaj domov je naslednji dan vozil Kris, ki je bil edini vsaj malo pri sebi. Erma se je trdno oklepala moje roke, po pol ure vožnje je zadremala na moji rami. Spominim se, da sem bil takrat res srečen.

In še in še in še, film se ne ustavi, skladišče v najini trgovini, veliko večerov preživiva tam, sedi na premični lestvi v višini moje glave in liže sladoled, ki sem nama ga tik pred zaprtjem še uspel prinesti iz bližnjega supermarketa, razvijava fotografije z izletov in jih zlagava v albume, na vsake toliko dava katero na stran, enkrat bodo romale na steno, smeji se tisti, na kateri me je ujela s smetano na nosu, kaj naj, dobra torta je bila. Dolgo v noč sedi s prenosnikom v naročju in popravlja zadnje finese pri magistrski nalogi, samo zagovor jo še čaka, jaz medtem v skladišču zlagam škatle, skuhala nama je kakav, rad imam kakav. Ponoči zaklepava trgovino, pospremim jo domov, vso pot se pogovarjava o velikih načrtih, željah in sanjah, čeprav si včasih želim, da bi lahko ostala pri preprostih stvareh. Prepirava se o tem, ali je za počasno delovanje računalnika, ki ga dobim v čiščenje, kriva preslaba oprema ali gre za posledico neučinkovitega algoritma.

Erma vneto krivi prepočasen pomnilnik in me poskuša prepričati, da je treba samo posodobiti procesor, pa bo računalnik kot nov, jaz se ne dam, vsak vleče na svojo stran, nekaj časa se grdo gledava, potem pa ona začne peti tisto isto pesem v francoščini in čez nekaj minut že pojem zraven, film se vrti, v mamini kuhinji jo učim, kako se pripravi dobra strnjenka, čisto je popackana, kuhanje ji gre razen tega precej bolje od rok kot meni, a za sladice nima roke, moja mama maje z glavo in se nama smeji. Včasih Erma kuha za vse tri, ko dela špagete z bolonjsko, vedno vzamem še dva repeteja, potem me draži, čeprav vem, da je ponosna na svoje kuharske sposobnosti. Igramo košarko, dva na dva, jaz in Erma, Uroš in Kris. Izenačeni smo, zadnji koš zabijem jaz, Erma me ponosno gleda. Včasih mi pomaga na treningu, ko pride mularija, z neskončno potrpežljivostjo jim razlaga korake, potem vadi z njimi, takrat sem prost. Stojim na robu igrišča in jih opazujem. Dobra je. Naslednjič skačemo s pomola blizu Jakove in Malčine hiše, nenadoma me prešine, zgrabim jo in jo zalučam v vodo, vsi me čudno gledajo, Jaka se krohota. Solze mu tečejo. Malči se vrže vanj, simpatizira z Ermo, on ni pripravljen, oba se potopita. Erma me lovi, jaz bežim. Vsi se čudijo, Feliks ne reagira na insinkt, ne ravna impulzivno, Feliks ne počne norih stvari.

Prekleto, Feliks počne nore stvari. Počne jih, odkar pozna Ermo.

/odlomek iz romana VRAČANJA

 

Pridrvela je kot furija, podrla dva stola in Albijev kovček, skoraj pol bobnov, dva sem podrl sam, ko sem planil pokonci in še preden sem se zavedal, se mi je ob glasni neubranosti zmedenega brenkanja, ki ga je sprožil trušč podirajočih se kosov pohištva in bobnov, vrgla okrog vratu.

Priznam, prvih nekaj trenutkov mi sploh ni bilo jasno, kaj se dogaja.

Prej je vse bučalo, potem pa kar naenkrat potihnilo in ta nenadna teža okrog mojega vratu.

Počasi sem odprl oči in čeprav sem videl le njeno grivo las, sem bil zdaj povsem prepričan, da je to res ona. »Erma!« sem zasopel in jo objel. Končno. Malo tudi v želji, da bi se mi razbremenil vrat. Ampak tega ji ne bom povedal.

»Ne morem verjeti, da ste tu!« je zacvilila v mojo ramo in roke še tesneje ovila mojega vratu. »Kako sem te pogrešala!«

Sploh ne vem, kaj sem razmišljal, še preden sem se zavedal, sem se že smejal in jo zavrtel okoli sebe. »Jaz tebe tudi.«

»Ej! Hejhej!« je zavpil Jaka, ko smo se nevarno zamajali. »Ladjo bosta potopila!«

»Pusti ju,« sem slišal Krisov glas, »dva meseca se nista videla.«

»O, ne dramatiziraj, Jaka,« se je zasmejala Erma in me poljubila na nos, že v naslednjem trenutku pa je bila pri njem in ga povlekla v objem. »Tudi tebe sem pogrešala.«

»Potem bo Marija dobila živčnega, kriv bom pa jaz,« je zabrundal in jo potrepljal po hrbtu. »Zrastla si.«

»Ne, samo ti si bil vedno tako majhen.«

»Saj ne morem verjeti,« je zavzdihnil, ko smo se vsi zasmejali njegovemu dolgemu obrazu. »Ti se kar drži Feliksa, ljubica, s takim dolgim jezikom pri meni ne bi prišla daleč.«

»To ima po meni,« se je namuznila Katarina in objela svojo nečakinjo. »Hitro ste prišli od meje.«

»Ja, je bila ob tej uri kar prazna cesta,« je živahno dejala in stopila na drugo stran, da bi pozdravila še Leona in Krisa.

»To je Albi, naš novi kitarist,« ji ga je predstavil Leon. »Albi, to je Erma.«

»Hermina, ne?« se je nasmejal Albi in jo premeril od glave do peta. »Midva se pa od nekod poznava, ne?«

»Tudi jaz se te od nekod spomnim …« Tlesknila je s prsti. »Fotografski tečaj.«

»To je to, ja.«

»Nisem vedela, da igraš kitaro. Živijo, Kris.« Objela ga je, nato pa prešerno plosknila. »Nisem vam hotela zmotiti vaje, oprosti, Leon … Ampak nona je rekla, da ste najbrž tu.«

»Nič hudega,« je zamahnil Leon. »Smo bili že skoraj pri kraju. Kak komad še ponovimo, pa smo konec. Usedi se malo, pa nam še kaj povej, bomo naredili majhen premor, kaj pravite?«

»Vi sploh ne veste … Tako sem bila vesela, ko sem izvedela, da boste igrali v soboto,« je dejala in se usedla poleg mene, da sem nenadoma čutil vso toploto njenega telesa. »Nekaj spominkov smo vam prinesli, ampak ima vse Gina, tako da jih dobite šele jutri.«

Jaka je prevrnjeni stol postavil nazaj na noge in se usedel. »Kje si ju pa pustila? Naši avanturistki?«

»O, direktno domov sta šli, v Ginino stanovanje, izmučeni sta.«

»Si mislim, ja,« se je nasmihala Katarina, najbrž ob misli, kaj bosta našli v stanovanju. »Sta zelo razočarani, ker jima ni uspelo?«

»Malo sta bili, ja … ampak potem sta se v Hamburgu kar vživeli. Pa prav mi je prišla še kakšna dodatna roka. Smo mu res temeljito počistile stanovanje.«

»Se lahko v prihodnosti še jaz priporočam?« se je izza mize, kjer je pospravljal kitaro, oglasil Albi. »Težko nam je samskim moškim.«

»No, kaj takega,« se je režal Leon, »ti to priznaš?«

»Leon, obupan sem. Veš kako drage so čistilke? Ti se nimaš kaj pritoževati, poročen si.«

»Se pa še spomniš, kakšno je bilo tvoje stanovanje, ko sta bila dvojčka pri tebi na počitnicah, ne?«

Zaprl je oči, medtem ko smo se ostali zasmejali. »Poskušal sem pozabiti. Hvala, ker si me spomnil.«

»Pustil si Eriku in Fabiju, da vdreta v tvoje srečno samsko življenje?«

»Saj sem rekel, da mi je žal, Katarina,« je zavzdihnil, čeprav sta mu ustna kotička sumljivo zatrzala.

»Timmy bo spal pri vas doma?« sem vprašal Ermo, ki je s širokim nasmeškom poslušala pogovor in glavo naslanjala na mojo ramo.

»Ja, pa Bruno tudi.«

»Bruno je prišel zraven?«

»Ja, poln avto nas je bil, pa še prikolica z Gininim Harleyem. Onadva sta šla zdaj malo pogledat v Severnika, kdo je tam, Malči? Ema? Nisem vedela, da poznaš Bruna.«

»Nazadnje sem ga videla, ko je bil še čisto majhen, ko sem bila nazadnje na obisku pri Timmyju in smo se srečali. Tak sladek otrok.«

»Mogoče bo pozitivno vplival na Hannesa,« se je šalil Jaka. »Samo to moramo paziti, da se ne zgodi obratno.«

»To je lahko tvoja naloga,« se je zasmejala Erma in spodvila noge. »Mi boste zdaj končno kaj zaigrali? Veš, kako dolgo sem čakala na to. Vožnja se je vlekla kot kurja čreva, vroče je bilo, pa še obupna glasba na radiu, niti zaspati ni šlo.«

»Če nam boš izpustila Feliksa,« jo je podražil Albi. »Ali slučajno še česa ne vem in tudi ti igraš?«

»O, ne, to bi bilo obupno,« se je namuznila in se nekoliko odmaknila od mene, a še vedno toliko, da sva na vsake toliko trčila s komolci. »Jaz sem vedno samo gledala.«

»Ko ostaneta?« je predlagal Leon in me ošinil s pogledom. V hipu sem čutil kepo v želodcu, potem pa sem se spomnil tistega drobnega trenutka prej. Ej. V redu boš.

»Zakaj pa ne.«

Leonu se je smejalo, ko me je še enkrat ošinil, potem pa mi je neopazno pomežiknil. Od zadaj me je nekdo udaril po rami.

»Bom raje stal tu pri tebi, ti si pri miru.«

Nenadoma sem se počutil, kot bi jezdil v bitko. Neumna primerjava, ampak v tistem trenutku se mi je zdelo, da lahko naredim res čisto vse.

Moji bratje so mi krili hrbet.

/odlomek iz romana VRAČANJA

*Naslovna fotografija prispevka: Portret v ateljeju. (Foto: osebni arhiv)


** Tokratna rubrika #knjižnicaliteratov je pripravljena tudi v okviru Tedni vseživljenjskega učenja 2022, pod okriljem Ljudska univerza Ravne na Koroškem.

0 komentarjev
8 všečkov
Prejšnji: Zimski bingo 2021: povzetekNaslednji: #89: KAJA NAKANI

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen.