Napisala Barbara  /  27. novembra, 2022
Preberi prispevek
Queenie naslovna

#89: KAJA NAKANI

Kaja Nakani je začela ustvarjati že zelo zgodaj. Kot majhna punčka je vedno prirejala gledališke in lutkovne predstave za svoje domače, v osnovni šoli je pogosto (in velikokrat precej uspešno) sodelovala pri raznih literarnih natečajih. V devetem razredu se je poleg pisanja začela ukvarjati tudi z gledališčem in ta strast je ostala vse do danes. Sodelovala je na delavnicah Nova branja, kjer je nastalo njeno prvo »čisto zaresno« dramsko besedilo Zeleno pristajališče, ki je bilo uprizorjeno v ljubljanski Drami. Najpomembnejši literarni dogodek pa se je zgodil septembra 2021, ko je izdala svojo prvo pesniško zbirko Kronotop. Trenutno še naprej filmsko, gledališko in literarno ustvarja, začela pa je tudi z objavami pesmi na Instagramu, kjer jo najdete na profilu @didaskalija_.

Uradna predstavitev moje prve pesniške zbirke Kronotop.
(Foto: osebni arhiv)

Kdo je Kaja – v desetih besedah:

Zmedena, iskrena, ustvarjalna, empatična, zgovorna, otroška, previdna, prijazna, okoljevarstvena deklica.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Našli bi me, kako zmedeno bezljam po hiši in se poskušam urediti, da ne bom (ponovno) zamudila v službo. Pri tem tekanju iz prostora v prostor mi po navadi sledi moja mala pasja kepica, ki me s svojo ljubkostjo občasno zamoti, tako da sem še bolj pozna.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Pišem na dva načina. Prvi je kjerkoli in kadarkoli, brez posebnih dni. Ko mi »v glavo pade« kakšen verz, mi ne da miru in moram nadaljevati, dokler ne nastane pesem, ki mi je všeč oz. njena prva verzija, ki jo v naslednjih dneh še popravljam in pilim. Po drugi strani pa, ko se domislim kakšnega dramskega prizora, le tega največkrat do neke mere razvijam in preigravam v glavi in ga zapišem le, če mi zgodba postane res všeč oz. v njej vidim nek potencial. Drugi način, na katerega pišem pa je, ko moram. Da ne bo pomote, tudi ta mi je v veliko veselje, vendar se tega lotim bolj tehnično. Začrtam si, kaj bi želela doseči, kakšen je moj cilj, naredim neko okostje pesmi, veliko več razmišljam, popravljam in sproti preverjam, če sem na pravi poti.

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?

Vse dokler bi se v meni ohranilo »bistvo Kaje« takšno, kakršno je, bi seveda pisala. To je moja sprostitev, moja meditacija, moj vložek v nekaj ali darilo nekomu, vsekakor pa nekaj, kar vedno znova podarim sama sebi.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Zelo odvisno od obdobja v katerem se nahajam in projektov, katerih se lotevam. Rekla bi, da cenim in občudujem mnoge pesnike in pisatelje, navdihujejo pa me bolj posamezna dela. Na primer, vedno, ko preberem pesem Pantúm tisoč tristo osemindevetdesetih poljubov Borisa A. Novaka, dobim željo in zagon, da bi napisala pantum, saj mi je ta pesniška oblika resnično všeč. Potem, ko preberem kakšno lepo ljubezensko pesem, ki me pogreje pri srčku, si zaželim, da bi tudi sama znala napisati res kvalitetne verze posvečene ljubezni in tako naprej. Drugače pa me največkrat navdihujeta okolje in dogajanje okoli mene.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Od glasbe je zadnje čase na mojem repertoarju pesem Love Grows (Where My Rosemary Goes), ki mi jo je pred kratkim pokazala sestrica in od takrat mi ne gre iz glave – človeka preprosto spravi v dobro voljo. Kljub temu, da sem bila do nedavnega zvesta obiskovalka gledališča, v zadnjih mesecih kar nekako nisem uspela najti časa, da bi si ogledala kakšno predstavo (pa toliko jih imam na seznamu želja!). Kar pa se tiče razstave, sem bila pred nekaj tedni v Berlinu, kjer sva si s prijateljico ogledali foto razstavo v galeriji Camera work in nekatere fotografije raznih svetovnih kriz skozi zgodovino so me res pretresle in se me dotaknile. Glede knjige pa … Pred nekaj meseci sem brala Nekropolo avtorja Borisa Pahorja. Njegovi slikoviti opisi življenja v taboriščih so bili na določenih straneh izraženi s povedmi, ki mi še sedaj odmevajo v mislih.

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

V svojo sobico s pisalom in zvezkom napolnjenim s pesniškimi poskusi ali pa, ne bom lagala, v posteljo, kjer z odejo čez glavo potočim kakšno solzico ali dve.

Ena Kajinih ustvarjalnih strasti je tudi fotografija, na sliki pa njena najljubša modelka.
(Foto: osebni arhiv)

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Oooh, kar nekaj jih je. Prva je definitivno zamujanje (to bi lahko potrdil vsak, ki me malo bolje pozna). Ampak večino časa se res trudim, vse imam zapisano in okrašeno v rokovniku, tako da teoretično je moja časovna organiziranost super … samo v praksi mi še malo manjka. 😊 Potem pa še piškoti, ki se jim ne morem upreti in pa to, da se navdušim nad veliko ustvarjalnimi projekti, jih začnem in kmalu ugotovim, da mi primanjkuje časa, da bi lahko vse izpeljala.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

Kot se za študentko slovenistike spodobi sta to seveda Pregled slovenske književnosti in Pregled svetovne književnosti. Šalo na stran (čeprav ju res velikokrat odprem in pobrskam za kakšno informacijo). Knjige, ki jih vedno znova prebiram »za dušo« so predvsem naslednje pesniške zbirke: Poezije, Oblike duha, Ne bodi kot drugi in Pesmi štirih, od proze pa Prevzetnost in pristranost. Moje zveste spremljevalke pa niso zgolj zaradi vsebine, temveč imajo velik osebni pomen, vse sem namreč dobila v dar ob posebnih priložnostih v življenju.

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

No, zdaj, ko imam priložnost razmišljati o tem, sem pa kar malo pod pritiskom … kaj naj izberem. A bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da pravzaprav vedno izražam svoja mnenja in stališča, tudi če me nihče nič ne vpraša (oz. še posebno takrat).

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Predlagam Zalo Rostohar, ki je spretna tako s peresom kot tudi s kuhalnico in oboje simpatično združuje na blogu in IG profilu Zalino pero.


Kaja dela tudi kot animatorka, pri čemer zelo uživa, sploh, kadar se lahko zamaskira in postane kakšna pravljična oseba.
(Foto: osebni arhiv)

KAJA PIŠE
Skrivalnice

Ne morem se več igrati skrivalnic.

 

3, 2, 1 … JAZ GREM!

 

Ne morem več bežati na skrivno mesto,

da bi zadihala brez pričakovanj drugih,

saj vedo, kam grem.

 

PIK ZA POBEG!

 

Ne morem več poklicati prijateljev,

da jim zaupam kakšno prigodo,

saj vedo, koga kličem.

 

PIK ZA SKRIVNOSTI!

 

Ne morem več hoditi po tvojem najljubšem parku

in se pretvarjati, da sva se »slučajno« srečala,

saj vedo, da sem tam že tretjič danes.

 

PIK ZA LJUBEZEN!

 

Ne morem več pisati o napakah

družbe, odnosov, sveta, ljudi,

saj vedo, kako to brati.

 

PIK ZA KREATIVNOST!

 

Ne morem se več dreti na ves glas,

da bi vedeli, kako se počutim,

saj vedo, kako me utišati.

 

PIK ZA SVOBODO!

 

Kako dolgo se bom še lahko skrivala v mislih?

Prosim, ne vzemite mi še tega.

Ne morem se več igrati skrivalnic.

Na robu oblaka

Tisti, ki me imajo radi, bodo vedeli.

In jaz sem mislila, da sem nekaj posebnega,

da lahko vidim tisto, česar drugi ne.

 

Spominjam se terase in rož,

ki ne obstajajo.

Plavam po cesti in nabiram fosile,

želim si, da bi celotno zbirko zajel požar

in od fosilov ne bi ostalo ničesar več.

Iskrenim pač ne morem verjeti.

Nad menoj lebdi meduza,

preoblečena v zavrženega plišastega medvedka.

V utripajoče roza meso se zažirajo vrvi.

Vidim odmev in čutim ga temno zeleno.

Slabo mi je,

mislim, da bom bruhala.

Izbruhala bom vse rdeče-črne blazine,

tople rokavice,

lepo zglajena trupla dreves.

Bruhala bom dež, sonce, dotike.

Tudi besede bi, pa se jih ne morem oprijeti,

zato bom izbruhala misel nanje.
Ko že ravno bruham,

bom izbruhala vse,

kar je bilo kadarkoli najinega.

 

Želim si, da bi si nehala verjeti.

To, kar me boli, ni bolečina.

Zebe me zaradi sončne svetlobe,

nekoga nerojenega sem zadolžila za mojo rešitev.

 

Globoko zasajam nož,

da bi poravnala površino.

Bolj kot krvavi, več krvi ima

in pošilja jo v možgane,

ki je ne znajo primerno shraniti.

 

Ljubezen je samo za močne.

In jaz visim na robu oblaka.

Velike in male besede 

Ne potrebujem velikih besed,

da bi napisala pesem.

Ne potrebujem velikih besed,

ki bi izzvenele v praznino.

Ne potrebujem velikih besed,

ki bi si jih izmišljal zame,

dokler si nočeš dovoliti,

da bi te male vezale name.

Verjeti

Rada bi verjela zvenečim pomenom

izdihanega plina iz ust ljudi,

posebno nevarnega za dušo.

In rada bi verjela, da ne boli.

Rada bi verjela v zrcalne globine,

v katere se sidro potopi,

ko mežikajo v svet.

In rada bi verjela, da niso le vaba na čeri.

Rada bi verjela v tople obroče

radosti okoli drugega telesa,

ki naj bi imeli moč ustaviti čas.

In rada bi verjela, da so večji od slovesa.

Rada bi verjela, da lahko verjamem,

da verjeti ni le beseda, ki jo lahko

brez škode iz slovarja vzamem.

Krt
(pesem, s katero je Kaja leta 2011 zmagala v kategoriji od 5. do 9. razreda na natečaju Mlada pesniška olimpijada.
Povečaj za branje.)


*Naslovna fotografija prispevka: Kaja. (Foto: osebni arhiv)

0 komentarjev
6 všečkov
Prejšnji: #88: LUCIJA MIRKACNaslednji: #90: TJAŽ MIHELIČ

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja